Raderfordij

Raderfordij ali tudi rutherfordij, nekdaj znan tudi kot kurčatovij ali dubnij, je kemijski element, ki ima v periodnem sistemu simbol Rf in atomsko število 104. To je močno radioaktiven umetni element, katerega najstabilnejši izotop ima razpolovni čas manj kot 70 sekund. Ta element se torej ne uporablja za nič in o njem je znano le malo. Raderfordij je prvi transaktinid in domnevajo, da ima podobne kemijske lastnosti kot hafnij.

Raderfordij, ₁₀₄Rf

Raderfordij
Izgovarjava	IPA: [raderfordij]
Masno število	[267]
Raderfordij v periodnem sistemu
Vodik Helij Litij Berilij Bor (element) Ogljik Dušik Kisik Fluor Neon Natrij Magnezij Aluminij Silicij Fosfor Žveplo Klor Argon Kalij Kalcij Skandij Titan (element) Vanadij Krom Mangan Železo Kobalt Nikelj Baker Cink Galij Germanij Arzen Selen Brom Kripton Rubidij Stroncij Itrij Cirkonij Niobij Molibden Tehnecij Rutenij Rodij Paladij Srebro Kadmij indij Kositer Antimon Telur Jod Ksenon Cezij Barij Lantan Cerij Prazeodim Neodim Prometij Samarij Evropij Gadolinij Terbij Disprozij Holmij Erbij Tulij Iterbij Lutecij Hafnij Tantal Volfram Renij Osmij Iridij Platina Zlato Živo srebro Talij Svinec Bizmut Polonij Astat Radon Francij Radij Aktinij Torij Protaktinij Uran (element) Neptunij Plutonij Americij Kirij Berkelij Kalifornij Ajnštajnij Fermij Mendelevij Nobelij Lavrencij Raderfordij Dubnij Siborgij Borij Hasij Majtnerij Darmštatij Rentgenij Kopernicij Nihonij Flerovij Moskovij Livermorij Tenes Oganeson Hf ↑ Rf ↓ (Upo) lavrencij ← raderfordij → dubnij
Vrstno število (Z)	104
Skupina	skupina 4
Perioda	perioda 7
Blok	blok d
Razporeditev elektronov	[Rn] 5f14 6d2 7s2[1][2]
Razporeditev elektronov po lupini	2, 8, 18, 32, 32, 10, 2
Fizikalne lastnosti
Faza snovi pri STP	solid (predvideno)[1][2]
Tališče	2100 °C (predvideno)[1][2]
Vrelišče	5500 °C (predvideno)[1][2]
Gostota (blizu s.t.)	17 g/cm3 (predvideno)[3][4]
Lastnosti atoma
Oksidacijska stanja	(+2), (+3), +4[1][2][5] (v oklepajih: napoved)
Ionizacijske energije	1.: 580 kJ/mol 2.: 1390 kJ/mol 3.: 2300 kJ/mol (več) (ocenjeno vse razen prvega)[2]
Atomski polmer	empirično: 150 pm (ocenjeno)[2]
Kovalentni polmer	157 pm (ocenjeno)[1]
Druge lastnosti
Pojavljanje v naravi	umetno
Kristalna struktura	​heksagonalna gosto zložena (hgz) (predvideno)[6]
Številka CAS	53850-36-5
Zgodovina
Poimenovanje	after Ernest Rutherford
Odkritje	Joint Institute for Nuclear Research in Lawrence Berkeley National Laboratory (1964, 1969)
Najpomembnejši izotopi raderfordija
Izo­top Pogos­tost Razpolovni čas (t1/2) Razpadni način Pro­dukt 261Rf sint. 70 s[7] >80% α 257No <15% ε 261Lr <10% SF 263Rf sint. 15 min[7] <100% SF ~30% α 259No 265Rf sint. 1.1 min[8] SF 266Rf sint. 23 s? SF 267Rf sint. 1,3 h[7] SF
Kategorija: Raderfordij prikaži · pogovor · uredi · zgodovina | reference

Zgodovina

Raderfordij so najprej najprej sintetizirali leta 1964 na Združenem inštitutu za jedrske raziskave v sovjetski Dubni. Tamkajšnji raziskovalci so obstreljevali plutonij s pospešenimi neonovi ioni z 113 do 115 MeV in trdili, da so z mikroskopom odkrili sledi jedrskega razcepa v določeni vrsti stekla, kar je nakazovalo na prisotnost novega elementa. Za ime elementa številka 104 so po mestu odkritja predlagali dubnij (s simbolom Db) in pozneje kurčatovij, v čast Igorju Vasiljeviču Kurčatovu (1903-1960), nekdanjemu vodji sovjetskega jedrskega programa.

Leta 1969 so raziskovalci na Kalifornijski univerzi v Berkeleyju sintetizirali ta element tako, da so kalifornij-249 in ogljik-12 izpostavili visokoenergijskim trkom. Ameriška skupina je tudi trdila, da ne more reproducirati zgodnejše sinteze sovjetskih znanstvenikov, in je element poimenovala raderfordij, po novozelandskem jedrskem fiziku Ernestu Rutherfordu.

IUPAC, mednarodna zveza za čisto in uporabno kemijo, je zaradi spora za ime začasno privzela unnilkvadij s simbolom Unq, leta 1997 pa so spor razrešili in se dogovorili za trenutno ime.

Glej tudi

• raderfordijeve anorganske spojine

Sklici

1. »Rutherfordium«. Royal Chemical Society. Pridobljeno 21. septembra 2019.
2. Hoffman, Darleane C.; Lee, Diana M.; Pershina, Valeria (2006). »Transactinides and the future elements«. V Morss; Edelstein, Norman M.; Fuger, Jean (ur.). The Chemistry of the Actinide and Transactinide Elements (3rd izd.). Dordrecht, The Netherlands: Springer Science+Business Media. ISBN 978-1-4020-3555-5.
3. Gyanchandani, Jyoti; Sikka, S. K. (10. maj 2011). »Physical properties of the 6 d -series elements from density functional theory: Close similarity to lighter transition metals«. Physical Review B. 83 (17): 172101. Bibcode:2011PhRvB..83q2101G. doi:10.1103/PhysRevB.83.172101.
4. Kratz; Lieser (2013). Nuclear and Radiochemistry: Fundamentals and Applications (3rd izd.). str. 631.
5. Fricke, Burkhard (1975). »Superheavy elements: a prediction of their chemical and physical properties«. Recent Impact of Physics on Inorganic Chemistry. Structure and Bonding. 21: 89–144. doi:10.1007/BFb0116498. ISBN 978-3-540-07109-9. Pridobljeno 4. oktobra 2013.
6. Östlin, A.; Vitos, L. (2011). »First-principles calculation of the structural stability of 6d transition metals«. Physical Review B. 84 (11): 113104. Bibcode:2011PhRvB..84k3104O. doi:10.1103/PhysRevB.84.113104.
7. Sonzogni, Alejandro. »Interactive Chart of Nuclides«. National Nuclear Data Center: Brookhaven National Laboratory. Pridobljeno 6. junija 2008.
8. Utyonkov, V. K.; Brewer, N. T.; Oganessian, Yu. Ts.; Rykaczewski, K. P.; Abdullin, F. Sh.; Dimitriev, S. N.; Grzywacz, R. K.; Itkis, M. G.; Miernik, K.; Polyakov, A. N.; Roberto, J. B.; Sagaidak, R. N.; Shirokovsky, I. V.; Shumeiko, M. V.; Tsyganov, Yu. S.; Voinov, A. A.; Subbotin, V. G.; Sukhov, A. M.; Karpov, A. V.; Popeko, A. G.; Sabel'nikov, A. V.; Svirikhin, A. I.; Vostokin, G. K.; Hamilton, J. H.; Kovrinzhykh, N. D.; Schlattauer, L.; Stoyer, M. A.; Gan, Z.; Huang, W. X.; Ma, L. (30. januar 2018). »Neutron-deficient superheavy nuclei obtained in the ²⁴⁰Pu+⁴⁸Ca reaction«. Physical Review C. 97 (14320): 014320. Bibcode:2018PhRvC..97a4320U. doi:10.1103/PhysRevC.97.014320.