From Wikipedia, the free encyclopedia
Zgodovina umetnosti je multidisciplinarna znanost, ki raziskuje umetnost skozi čas, se ukvarja z razvrščanjem kultur, vzpostavlja periodizacijo in opazuje posebnosti in vplivne značilnosti umetnosti. Umetnostna zgodovina pa je humanistična veda, ki z raziskovanjem okoliščin nastanka, vsebine in oblike pojasnjuje razvoj likovne umetnosti.
Zgodovina umetnosti je tudi zgodovina katerihkoli vizualnih izdelkov, ki jih je izdelal človek in jih uporabljal za estetske ali komunikacijske namene, izražanje idej, čustev ali, na splošno, pogled na svet.
Zgodovina umetnosti proučuje: arhitekturo, kiparstvo, glasbo, slikarstvo, literaturo, gledališče, ples, film, fotografijo, oblikovanje in grafične umetnosti. Poleg tradicionalnih oblik umetniškega izražanja in drugih ustvarjalnosti kot so moda in gastronomija, so v raziskave vključeni novi načini umetniškega izražanja, kot: video, računalniška umetnost, performans, oglaševanje, animacija, televizija in videoigre.
Zgodovini umetnosti pogosto rečejo tudi kronologija mojstrovin, ustvarjenih v različnih civilizacijah po vsem svetu. S tem se tesneje ukvarja umetnostni zgodovinar. Svoje delo lahko opredeli kot pregledovanje vizualne in materialne kulture ali kot prispevek na področjih, povezanih z umetnostno zgodovino, to so antropologija in arheologija. V slednjih primerih so umetniški predmeti arheološki artefakti.
Prvi konkretni artefakti človeške umetnosti so iz kamene dobe (zgornji paleolitik, neolitik in mezolitik). V paleolitiku (25.000–8.000 pr. n. št.) je bil človek lovec in je živel v jamah, kjer se je razvilo jamsko slikarstvo. V naslednjem obdobju (mezolitik, 8.000–6.000 pr. n. št.) in v obdobju neolitika (6.000–3.000 pr. n. št.), ko se je človek stalno naselil in se ukvarjal s kmetijstvom, so družbe postale vse bolj kompleksne, religija je pridobivala na pomenu, pojavila se je obrtna proizvodnja. V bronasti dobi (okoli 3.000–1.000 pr. n. št.) se pojavijo prve civilizacije.
30.000 pr. n. št so bile kulture med seboj večinoma nepovezane. Skupno jim je izražanje simbolov, ki so imeli vlogo sporočevalca (boginja rodovitnosti, zvezde, luna, sonce). Tovrstna umetnost se je v Evropi nadaljevala tudi po nastanku visokih kultur.
Dela prazgodovinskih kultur se delijo na tri smeri:
Paleolitik je imel svojo prvo umetniško manifestacijo 25.000 pred našim štetjem, ko je dosegel vrhunec v Magdalenskem obdobju (± 15.000–8.000 pr. n. št.). Sledove umetnih predmetov so našli v južni Afriki, zahodnem Sredozemlju, srednji in vzhodni Evropi (Jadransko morje), Sibiriji (Bajkalsko jezero), Indiji in Avstraliji. Ti prvi predmeti so običajno orodja iz kamna (kremen, obsidian), lesa ali kosti. Za slikanje v rdeči barvi je bil uporabljen železov oksid, v črni barvi manganov oksid in za oker glina. Ohranjene umetnosti iz tega obdobja je malo; rezbarije iz kamna ali kosti in jamsko slikarstvo, to je še posebej obsežno v francosko-kantabrijski regiji. Slike imajo magično (religiozno) vsebino ali so naturalistične (slike živali). Pomembne so predvsem jame Altamira, Trois Frères, Chauvet in Lascaux. Skulpture žensk (Venerine figurice) so verjetno uporabljali v kultih plodnosti.
Za to obdobje je okoli 8.000 pr. n. št. na današnjem Bližnjem vzhodu značilna človekova stalna naselitev, ukvarjanje s kmetijstvom in živinorejo in nastanek vere. Skalna umetnost v Ibersko-sredozemskem bazenu je nastala v mezolitiku in neolitiku. Primeri vklesanih shematičnih ljudi in drugih figur so v El Cogul, Valltorta, Alpera in Minateda. Ta vrsta upodabljanja je bila tudi v severni Afriki (Atlas, Sahara) in na področju sodobnega Zimbabveja. Neolitsko slikarstvo je bilo shematično, zreducirano na osnovne črte (človek v obliki križa in ženska trikotne oblike). Jamske slike so ob reki Pinturas v Argentini, še posebej Cueva de las Manos. V uporabni umetnosti je nekaj lončenine, okrašene z odtisi školjk. Novi materiali so bili jantar, kristali, kremen, jaspis, itd. V tem času so nastala tudi prva mestna naselja, ostanki so v Tell as-Sultan (Antični Jeriho), Džarmo (Irak) in Çatal Höyük (Anatolija).
Zadnja prazgodovinska faza je doba kovin, saj so se elementi, kot so baker, bron in železo, izkazali za zelo uporaben material. Iz bakrene dobe so znani megaliti, spomeniki iz kamna (dolmen in menhir ali angleški cromlech) v veličastnih kompleksih Stonehenge. V Španiji se je oblikovala kultura Los Millares, kultura čaš in poslikane človeške figure z velikimi očmi. Na Malti so opazni tempeljski kompleksi Mnajdra, Tarxien in Ġgantija. Na Balearskih otokih so megalitski ostanki: naveta, grobnica v obliki prisekane piramide; taula, dva velika kamna, ki stojita vertikalno in horizontalno drug nad drugem; intalaiot, stolp s pokrito komoro in lažno kupolo.
V železni dobi sta pomembni fazi v Evropi halštatska (Hallstatt, Avstrija, tudi Slovenija) in latenska (La Tene, Švica) kultura. Prva je nastala med 7. in 5. st. pr. n. št., poznana je po nekropolah z grobnicami v obliki gomil in leseno pokopno sobo v obliki hiše, ki jo pogosto spremlja štirikolesni voziček. Lončarstvo je bilo polikromatično z geometričnimi okraski in kovinskimi aplikacijami. La Tene je nastal med 5. in 4. st. pr. n. št. in je bolj poznan kot zgodnja keltska umetnost. Znani so številni predmeti iz železa, kot so meči in kopja, ki so slabo ohranjeni, bronasti okrašeni ščitniki, fibule in drugi predmeti. Okras je bil pod vplivom grške, etruščanske in skitske umetnosti.
Od pr. 4000 pr. n. št. so na območju med vzhodnimi obalami Sredozemskega morja in Pakistanom nastajala urbana središča Ninive, Babilon, Sumer, Uruk itd.
Mezopotamska umetnost se je razvijala postopoma, kot so nastajale mestne državice in se širile v imperije.
Med zgodnje mezopotamske kulture sodi sumerska, kjer so imeli razvejan sistem božanstev v živalskih in človeških podobah.
Po ustanovitvi asirske države so z gradbenimi deli dokazovali moč vladarja in njegove vojaške uspehe, stavbe iz opeke so prekrili z glino ali kamnitimi reliefi, na vogale pa dodali krilate grifone, ki naj bi odganjali zle duhove.
O asirski umetnosti lahko govorimo šele od 13. stoletja pr. n. št. dalje, bila pa je povsem podrejena avtoriteti vladarja. Umetnik je moral upodabljati dela in dosežke vladarja in njegovo moč. Vrh razvoja mezopotamske umetnosti je prav gotovo palača Ašurnasirpala II: v Nimrudu. Motivi so: vladarski »portreti«, vladar v družbi bogov, bojni prizori, prizori lova in razna nadčloveška bitja. Ob vhodu v palačo so stali velikanski kipi v podobi bikov ali levov s človeško glavo imenovani lamassu.
Egipčanska umetnost se deli v šest obdobij: preddinastična doba, doba stare države, doba srednjega kraljestva, doba nove države, pozno obdobje in doba helenizma. V preddinastični dobi se mnogo podob iz prazgodovine nadaljuje, kmalu v ospredje umetnosti pridejo motivi živali, ki so jih Stari Egipčani častili kot svoja božanstva, kajti nikoli niso popolnoma prevzeli čaščenja bogov v človeški podobi, z izjemo Izide in Ozirisa.
Na otokih in obalah Sredozemskega morja so se v 3. in 2. tisočletju pr. n. št. razvile samostojne kulture s središči na Malti, Kikladih, Kreti in v Mikenah.
V 2. tisočletju pr. n. št. so Dorci naleteli na mikensko kulturo, vendar je niso sprejeli kot izhodišče za svojo. Grška umetnost je le zbirno ime za različne umetnosti grških držav na celini in njenih kolonij. Hitro se je spreminjala, deli se na štiri obdobja:
1. Doba geometričnega sloga (ok. 1000–700 pr. n. št.)
Slog je razviden v slikarstvu in poslikavi keramičnih posod z motivi zvezd, krogov, trikotnikov itd. Kasneje so vnašali tudi podobe živali in ljudi, ki imajo geometrične oblike, ter vsakdanje dogodke, taka je Amfora v geometričnem slogu: Pogreb, iz grobišča pri Dipilonu, prva polovica 8. stoletja pr. n. št.
2. Arhajska umetnost (700–480 pr. n. št.)
Na kiparsko in slikarsko umetnost je vplivala mestna aristokracija.
3. Klasična umetnost (480–323 pr. n. št.)
Posameznik je postal del celote, umetnost uresničuje ideal skladnosti.
4. Helenistična umetnost (323–334 pr. n. št.)
Pozno obdobje grške umetnosti se pokriva z vladavino Aleksandra Velikega in združuje maloazijske in grške motive.
Etruščanska umetnost se je izoblikovala v začetku 7. stoletja pr. n. št. iz grške, vrh je dosegla v 6. in 5. stoletju pr. n. št.
Ob koncu 6. stoletja se je Rim pričel širiti in ob osvajalskem pohodu naletel na kulture, od katerih je prevzemal značilnosti in motive (od Etruščanov oboke, od Grkov značilnosti stebrov). Rimska umetnost je dokazovala moč cesarstva.
V 2. in 3. stoletje, v času rimskega cesarstva, je cesar Konstantin I. Veliki izdal tolerančni edikt, s katerim je krščanstvo postalo dovoljena vera. Takrat se je krščanska umetnost preobrazila in razširila. V središče je postavila Jezusa Kristusa kot božjega sina in njegove spremljevalce (Marija, apostoli, svetniki itd.), katerih vloge so temeljile na svetopisemskih besedilih.
Po uradnem priznanju krščanstva se je slikati začelo tudi v cerkvah, kjer so nastajali mozaiki in freske, ki so poudarjali zmago krščanstva in Jezusa Kristusa kot odrešenika in vladarja.
Leta 395 se je rimsko cesarstvo razdelilo na zahodno in vzhodno polovico, zato se je tudi umetnost v obeh delih začela razvijati drugače. Bizantinska umetnost se je razvila v vzhodnem delu in se sčasoma razširila še v Vzhodno Evropo, v vzhodno Sredozemlje in na Balkanski polotok. Po padcu bizantinskega cesarstva se je bizantinska umetnost ohranila v Rusiji in pri njenih sosedah. Izhodišče je imela v poznoantični umetnosti, ki je prikazovala lepoto oseb, zasanjanost, nežne barve in detajle, in vse to prenašala na cerkvene motive.
Romanika je čas, ko krščanstvo prevzame vse evropske dežele in se začnejo ustanavljati meniški redovi (benediktinci, cistercijani, kartuzijani). Motive so preko pokrajin širili menihi in potujoči umetniki. Enotnega sloga ni, ker je imela vsaka pokrajina svoje posebnosti, je pa povsod značilna povezava med Staro in Novo zavezo.
V začetno obdobje romanike se uvrščajo tudi manjša renesančna gibanja kot sta karolinška in otonska umetnost.
Gotika se je začela v osrednji Franciji v sredini 12. stoletja in je trajala do 15. stoletja, s svojimi oblikami ponekod tudi dlje. V tem času je meščanstvo postalo pomemben družbeni sloj. Umetnosti ne usmerjajo je več samostani podeželja, temveč svobodne ideje in novi meniški redovi. Veliko vlogo je pridobila posvetna književnost, viteški roman, pesništvo. Z gotiko se končuje umetnost srednjega veka.
Renesansa se je razvila v Italiji, kjer je obstajala bogata zbirka spomenikov iz zgodovine. Mestne države so zaradi razvoja začele vlagati v umetnost in s tem spodbujale umetnostno mišljenje. Delimo jo na tri obdobja: zgodnjo renesanso (Quattrocento), visoko renesanso (Cinquecento) in pozno renesanso, ki jo imenujemo manierizem.
V ospredju je razumsko dojemanje sveta, v središču pa človek, posameznik in narava. Skozi umetnost človek zori in se razvija.
Barok in rokoko predstavljata umetnost absolutističnih dvorov, med katerimi izstopa Versailles. Vsak dvor je izoblikoval svoje osnove, povezovali so se z antičnimi zgledi in klasiko.
Nove umetnostne smeri so nastale zaradi političnih prevratov, družbenih sprememb, industrializacije in razsvetljenstva. Razmahnila se je znanost in s tem zanimanje za zgodovino. Značaj umetnosti je bil meščanski, prevladovali so portreti in podobe skromnega življenja, pokrajine in tihožitja. Smeri v 19. stoletju so bile: neoklasicizem, romantika in realizem.
Impresionizem poudarja čutni vtis in razpoloženja nekega trenutka, ki se pri vsakem posamezniku razlikuje.
Razvijejo se številne nove smeri: kubizem, futurizem, abstraktna umetnost, ekspresionizem, nadrealizem, Pop-art, Op-art, Land-art in minimalizem.
V jami Divje babe blizu Idrije so našli naluknjano medvedovo kost, poimenovano neandertalčeva piščal, ok. 55.000 pr. n. št., ki je po doslej zanih podatkih najstarejše znano glasbilo na svetu. V Potočki zijalki je bila najdena koščena šivanka, ok. 35.000 pr. n. št. Mostiščarji so na Ljubljanskem barju zgradili mostiščarsko naselje, kjer je bilo najdeno najstarejše kolo voza z osjo na svetu.
Jamsko slikarstvo v Sloveniji ni tako razširjeno ali najdeno, manjše risbe so bile odkrite na vrčih, npr. Dolgoročajni vrč z Dežmanovih kolišč pri Igu, ok. 2300 pr. n. št.
Najdena je bila tudi Vaška situla, 5. stoletje pr. n. št., ki je najstarejši simbol starejših naseljencev našega področja.
V tem času ustanovijo rimske naselbine, najprej Emono (danes Ljubljana), za tem pomembna mesta Celeio (danes Celje), Poetovio (danes Ptuj), Nauportus (danes Vrhnika).
Primeri rimske umetnosti so:
![[icon]](#/media/Slika:Wiki_letter_w_cropped.svg){kind=small} | Ta razdelek potrebuje razširitev. Pomagajte Wikipediji in ga razširite. (mesec ni naveden ) |
Pomembnejša grajena spomenika romanike sta bila prvi cistercijanski samostan južno od Alp, Stična, ustanovljen leta 1135 in prvi kartuzijanski samostan v Žičah, ustanovljen leta 1160 (bile so sedež kartuzijanskega reda za nemške pokrajine). Razvite romanske stavbe so v celoti ali v fragmentih ohranjene ob obali, zlasti v Kopru (krstilnica, stolnica).
Druge značilne gradnje tega obdobja so grad Podsreda in delno predromanske Svete gore nad Sotlo, cerkev svetega Martina v Laškem, samostan v Jurkloštru, delno Ptujski grad, dvojna kapela na Malem gradu v Kamniku, sv. Vid v Dravogradu in kostnici v Libeličah ter Mokronogu.
Oboki so prekriti z mrežastimi in zvezdastimi vzorci, ne več le rebrastimi, take so poznogotska Cerkev sv. Kancijana, Kranj ali cerkev sv. Jakoba, Škofja Loka. Vzorčna je triladijska cerkev Marije Zavetnice na Ptujski gori. Druga značilne gradnje gotike so še cerkev samostana v Kostanjevici na Krki, cerkev sv. Trojice v Pleterjah, cerkev Marijinega oznanjenja v Crngrobu, mestni trg z ložo v Kopru, palača Benečanka v Piranu.
Pomembni so postali stiki med samostani z menihi v mestih in verniki.
Gotika se je na Slovenskem močno uveljavila, postala je slog prostora. V slikarstvu prevladujejo freske, velik vpliv so imeli grafični listi. Na zunanjo stran cerkva so slikali svetnike, v notranjosti na severne stene sprevod in poklon Svetih treh kraljev. Poslednjo sodbo so dodali na zahodno stran ladje ali prezbiterija. Južne stene so poslikane s svetniškimi legendami ali drugimi prizori (npr. Mrtvaški ples v Hrastovljah). Oltarni prostori številnih cerkva, zlasti na Gorenjskem, imajo posebno ikonografijo, imenuje se kranjski prezbiterij, kjer se uveljavljata dva motiva (motiv Svete nedelje ). Znani slikarji so Janez Aquila, Janez Ljubljanski, Mojster Bolfgang, Janez iz Kastva.
Arhitekti raziskujejo nasprotja med močno svetlobo in sencami, pročelja krasijo s kipi in poudarjeno rustiko v pritličju, taka je npr. Mestna hiša v Ljubljani. Drugi renesančni spomeniki v Sloveniji so Lutrovska klet v Sevnici, dvorec Betnava, grad Žužemberk in grad Turjak, graščina Brdo pri Lukovici, grad Krumperk, samostan Olimje, Celjski grad, Šivčeva hiša v Radovljici.
Baročna umetnost je postala, zlasti v arhitekturi, slog prostora. Starejše cerkve so dobile baročno lupino, dozidavo ali prezidavo. Vzdolžni tloris ima pogosto značilnosti rimske ali salzburške arhitekture. Bolj pomembne postajajo cerkve s središčnim tlorisom, npr. cerkev v Novi Štifti. Kasneje so podprli italijansko ustvarjanje in zgradili ljubljansko Stolnico, Cerkev sv. Trojice in križevniško cerkev. Po zgledu dunajske umetnosti so gradili dvorce in palače ter urejali parke.
Drugi baročni spomeniki v Sloveniji so na območju stare Ljubljane (Robbov vodnjak in Magistrat), dvorec Dornava, cerkev sv. Roka v Šmarju pri Jelšah.
Med slovenskimi slikarji romantike sta najpomembnejša Marko Pernhart in Anton Karinger. V tem obdobju nastaneta stavbi Ljubljanske opere in danes Narodnega muzeja v Ljubljani.
Za impresionistično slikarstvo je značilno nežno razpoloženje, ki razodeva intimno občutenje motiva. Značilne so goste barve. Na slovenske impresioniste je vplival dunajski simbolizem. Slovenski impresionistični slikarji: Ferdo Vesel, Rihard Jakopič, Ivan Grohar, Matija Jama, Matej Sternen.
Arhitektura: Po ljubljanskem potresu 1895 se je v Ljubljani in delno drugih krajih osrednje Slovenije razvila secesija. Pomembnejši arhitekti so bili Maks Fabiani, Ciril Metod Koch in Ivan Vancaš. Fabiani je zasnoval urbanistično shemo za novo mestno jedro v Ljubljani. Po koncu 1. svetovne vojne se je v rodno mesto vrnil Jože Plečnik. Po njegovih načrtih so zgradili NUK, poslovilni kompleks pokopališča Žale, Tromostovje, Čevljarski most, cerkev v Šiški. Urejali so nabrežja rek Gradaščice, Ljubljanice, Šance na Gradu. Ivan Vurnik je načrtoval Sokolski dom Tabor in stavbo banke na Miklošičevi cesti ter več vil. Sodobne trende je z Nebotičnikom in več palačami dodal Vladimir Šubic. Po drugi svetovni vojni so se uveljavili Edo Ravnikar (Moderna galerija, Trg revolucije), Branko Simčič (Gospodarsko razstavišče) in Edo Mihevc (Metalka, Kozolec). Nov vrhunec arhitekture so dosegli Milan Mihelič, Stanko Kristl, Savin Sever in Miloš Bonča. Ustvarjalci slovenskega rodu so postali celo evropske zvezde, kakor Boris Podrecca.
Slikarstvo: Pojavijo se ekspresivne in abstraktne teme, ki se uveljavijo v ekspresionizmu in naturalizmu, poti k abstrakciji, uveljavljanju patetičnega (socialističnega) realizma in novih struj, ki ob in po obdobju abstrakcije iščejo nove oblike izrazov. Najpomembnejši slikarji do sredine stoletja: Božidar Jakac, France Kralj, Tone Kralj, Veno Pilon. Največji uspeh je s svojim izjemnim opusom po letu 1950 dosegel Zoran Mušič v Benetkah in v Parizu. Po uveljavitvi akademije za likovno umetnost so se uveljavili Gabrijel Stupica, France Mihelič, Marij Pregelj in mlajši. Svetovno odmevna je bila slovenska umetniška grafika, posebej ob Mednarodnem grafičnem bienalu od leta 1955 naprej.
Kiparstvo: Začetki, vključno z javnimi spomeniki (Vodniku, Prešernu, Valvasorju), sledijo akademskim vzorom secesijski nadih je dodal Fran Berneker s spomenikom Primožu Trubarju. V 1930-ih se uveljavljajo patetična dela Lojza Dolinarja, sledijo mu bolj akademsko in meštrovićevsko vplivani Boris in Zdenko Kalin, Frančišek Smerdu. Po koncu druge svetovne vojne se nadaljuje vpliv patetike (Z. Kalin, K. Putrih, Stojan Batič), ki postopoma prerase v premišljene prostorske ureditve (Jakob Savinšek, Slavko Tihec). Uveljavljajo se abstraktne skulpture (Tihec, Janez Lenassi) in kipi na robu abstraktne figuralike, druge tematike in materiali (Boljkove Živali). Z razvojem ALUO se izšolajo iskalci novega (Lujo Vodopivec, Jakov Brdar, Mirsad Begić).
Seamless Wikipedia browsing. On steroids.
Every time you click a link to Wikipedia, Wiktionary or Wikiquote in your browser's search results, it will show the modern Wikiwand interface.
Wikiwand extension is a five stars, simple, with minimum permission required to keep your browsing private, safe and transparent.
