From Wikipedia, the free encyclopedia
Papež Aleksander VI. (rojen kot Rodrigo Borgia ali Roderic Llançol i de Borja ), španski rimskokatoliški duhovnik, škof, kardinal in papež, * 1. januar 1431, Xàtiva, (Valencija, Aragonsko kraljestvo, danes Španija); † 18. avgust 1503, Rim (Papeška država, danes Italija).
Aleksander VI. | |
---|---|
Izvoljen | 11. avgust 1492 (izvoljen) |
Začetek papeževanja | 26. avgust 1492 (ustoličen in kronan) |
Konec papeževanja | 18. avgust 1503 (končal in umrl) (11 let, 7 dni) |
Predhodnik | Inocenc VIII. |
Naslednik | Pij III. |
Drugi položaji | pravnik |
Redovi | |
Duhovniško posvečenje | 1468[1] |
Škofovsko posvečenje | 30. oktober 1471 posvečevalec Pavel II. |
Povzdignjen v kardinala | 17. september 1456 (kardinal-diakon) imenoval Kalist III. |
Položaj | 214. papež |
Osebni podatki | |
Rojstvo | domnevno 1. januar 1431[2][3] Xàtiva[d], Kraljestvo Valencija[d], Aragonska krona[4] |
Smrt | 18. avgust 1503[5][2] (72 let) Rim, Papeška država |
Pokopan | Santa Maria in Monserrato degli Spagnoli, Rim |
Narodnost | Španec |
Vera | katoličan |
Starši | Jofré Llançol i Escrivà Isabel de Borja i Llançol |
Otroci | |
Prejšnji položaj |
|
Alma mater | Univerza v Bologni |
Insignije | |
Drugi papeži z imenom Aleksander Catholic-hierarchy.org |
Rodrigo Borgia, (španska oblika imena je Roderic Llançol i de Borja, a bolj znana je italijanska oblika imena Borgia) se je rodil 1. januarja 1431 v kraju Xàtiva, Valencija, Aragonsko kraljestvo, danes Španija, 1. januarja 1431. Mati je bila Izabela Borja (oziroma Isabel de Borja i Llançol), sestra Kalista III., oče pa Jofré Llançol i Escrivà. Po materi je prevzel tudi priimek.
V Italijo je prišel 1449 na povabilo strica študirat cerkveno pravo na Bolonjsko univerzo, kjer je doktoriral 1456. 20. februarja 1456 je pri 24 letih postal kardinal; povzdignil ga je njegov sorodnik Kalist III.. 30. junija 1458 je bil imenovan za škofa Valencije, a je to dolžnost prevzel šele 21. julija isteg leta. Ker je bil škof v Valenciji, so ga klicali tudi 'il cardinale Valentino'. Ko je bila škofija povzdignjena v nadškofijo, je 9. juli]a 1492 postal nadškof Valencije. [7]
Po materini strani je bil Rodrigo torej nečak Kalista III., ki ga ni imenoval le za škofa v Valenciji, ampak obenem za kardinala-diakona pri San Nicola in Carcere, a naslednje leto pri Santa Maria in Via Lata. Užival je torej opazno naklonjenost strica-papeža, ki ga je poslal 31. decembra 1456 kot odposlanca v Ankonsko marko za leto dni, kjer je prizadevno deloval in si zaslužil priznanje in je postal "dux et generalis commissarius" [8] - vrhovni poveljnik papeških krdel v Italiji.
Kalist je želel imeti poleg sebe svoja ljuba dvajsetletna nečaka, Pedra in Rodriga, sinova njegove sestre Izabele, v katerima je gledal podporo v svoji starosti. Ko je papež imenoval Rodriga za podkanclerja, je postal drugi človek v rimski Cerkvi v upravnih in diplomatskih zadevah. Pedra pa je imenoval za rimskega prefekta ali upravnika, ki je v papeškem imenu upravljal večno mesto. Nečakoma je Kalist dal popolno svobodo delovanja, saj je bil sam ves zaseden s pripravo križarske vojne. Bolehen je vodil Cerkev bolj iz svoje bolniške postelje kot iz sprejemnice in je menil, da so pritožbe zoper njiju le znamenje nejevolje zoper Špance. V resnici pa si je Rodrigo znal pridobiti zaupanje z ljubeznivostjo, medtem ko je bil Pedro ošabnega vedenja in ni poznal duha Rimljanov, ki so bili pripravljeni jutri kamnati tistega, ki so ga danes slavili. Ko je stric zbolel, je rimska drhal začela gonjo zoper nepriljubljene Špance zlasti pod vodstvom mogočnih Orsinijev, ki so menili, da mesto prefekta pripada njim. Papeška krdela niso posredovala, saj je bila že navada, da mesto izbruhne v zmešnjavo ob pontifikovi smrti, in da se vrne v svoje vsakdanje življenje po izvolitvi novega.
Ko so ju pustili na celdilu celo osebni stražarji - ker se niso hoteli zameriti svojemu bodočemu gospodarju, sta brata reoblečena ponoči pobegnila iz Rima do Civitavecchie, kjer je Pedro umrl za visoko vročino, ki je nastopila kot posledica linčanja maščevalnih Rimljanov – in umrl. Rodrigo je pokazal neverjeten pogum in se je kljub divjanju rimski drhali vrnil v Vatikan ter ostal zvesto pri stričevi smrtni postelji do konca.
Na konklavu 1458 je Rodrigo prvi glasoval in za njim tudi drugi za Eneja Pikolominija, ki je postal papež Pij II.. Novi papež mu je sicer ohranil staro mesto ter podelil nadarbine in ga včasih pohvalil; vendar mu je brez dlake na jeziku očital razbrzdane navade, razkošje ter dobičkaželjnost kot neprimerne za cerkvenega dostojanstvenika. Po drugi strani pa je Rodrigo na svoje stroške opremil eno ladjo za sanjsko podjetje Pija II., za križarsko vojno proti Turkom, saj so ga med seboj skregani italijanski in evropski vladarji pustili na cedilu. Hudo bolnega papeža je skupaj z drugimi kardinali spremljal v Ancono, kjer je le-ta umrl. [9]
Piju II. je Rodrigo vsekakor zvesto služil in mu bil v vsem pokoren, celo v njegovih meniških navadah, ko je komaj kaj jedel, bil brezbrižen za posvetnost, a izredno občutljiv za lepoto cerkvenih obredov, ki jih je znal španski tečajnik pripraviti do popolnosti natančno. Sebi je dal zgraditi tu – prav nasproti Vatikana – palačo-trdnjavo, silno bogato opremljeno. Rimskemu ljudstvu, ki je bilo neprestano željno panem et circenses [10], je znal ustreči z imenitnimi glasbenimi prireditvami, včasih celo s špansko posebnostjo - divjimi bikoborbami.
V njegovi službi se je spozabil le enkrat, v sienski pustolovščini, pa je od papeža kmalu dobil ostro pismo:
Glede počutnosti se je Rodrigo Borgia – papež Aleksander VI. – v nečem razlikoval od svojega predstojnika Eneja Pikolominija – papeža Pija II.: Enej se je od mladostne počutnosti poslovil, ko se je posvetil cerkveni karieri, Rodrigo pa niti takrat ne. Nastop vročekrvnega mladeniča je na sodobnike vsekakor napravljala izreden vtis:
Humanist Portius pravi o njem: »On je visok, glede polti niti bel niti temen; njegove oči so črne; njegova usta so nekoliko polna. Njegovo zdravje je sijanjno in ima čudovito moč prenašanja vseh vrst naporov. Poseduje izredno govorniško sposobnost; na njem ni opaziti nič neomikanega.« Pravi ideal renesančne lepote, moči in skladnosti torej.
[11]
Znameniti milanski humanist Mainus Jason pa poveličuje »uglajenost njegovega stasa, vedro čelo, kraljevske obrvi, velikodušnost in vzvišenost izsevajoči obraz, veleumnost in junaško, krasno zgradbo celotnega telesa.« Zato ni čudno, da je o njem zapisal veronski zgodovirnar Gašper: »Kjer je opazil kako brhko žensko, jo je na čuden način vnel k ljubezni in jo privlačil k sebi bolj kot magnet železo.«
11. avgusta 1492 je na konklavu 23 navzočih kardinalov izvolilo za papeža Rodriga Borgia, in sicer v tretjem krogu; saj sta bila prva dva kroga neodločena med dvema drugima kandidatoma. Da bi preprečili nadaljevanje tega, so izvolili tretjega kandidata, ki pa poprej ni veljal za pravega tekmeca. Rodrigo ni prikrival veselja, da je dosegel svoj zaželeni cilj. Na vprašanje obredarja Burcharda, če hoče sprejeti papeško službo, ni odgovoril s tradicionalnim »Volo« (»Hočem«), ampak je navdušeno zavpil: »Sono papa!« (»Sem papež!«) – ter je takoj odšel žareč in nasmejan podelit blagoslov zbrani množici, urbi et orbi [12]. Med konklavom so Rim kot po navadi zajeli neredi, v katerih je bilo čez dvesto mrtvih. Papež Aleksander VI. je dojel, da mora takoj ukrepati. Ni bilo težko najti prestopnikov, ki so se nekaznovano množili v obdobju blagih papežev. Papeška milica jih je takoj polovila, njihove hiše porušila do tal, nanje postavila vislice in jih pobesila. Ko je nastopil dan umeščanja in kronanja dne 26. avgusta istega meseca, se je Rim pokazal kot najbolj mirno in urejeno mesto, ki mu je v nagrado podaril papež presijajen obred kronanja, ko se je do tedaj nevidena veličastna šesturna povorka od Sv. Petra do Laterana vila po rimskih ulicah, a načeljevala ji je mogočna in mikavna postava papeža, polnega mladostne moči, jahajočega na belem konju. [13]
Njegova močna osebnost zahteva, da razlikujemo dve ravni: versko-dušnopastirsko ter politično-družinsko. Na prvi ravni mu ni nikoli manjkalo vere in pastoralne skrbi; na drugi pa je bruhnilo na dan renesančno posvetno gledanje, ki je povzročilo, da je papež vladarske in družinske zadeve reševal na isti način kot takratni posvetni knezi.
Na verskem področju se je Aleksander pokazal odgovornega in sposobnega, da loči svoje verske dolžnosti od posvetnih.
Odprl je sveto leto 1500, in poskrbel za organizacijo obredov in jubilejnih dogodkov. Spodbujal je misijone v z njegovim nastopom odkriti Ameriki. V Novem svetu je avtoritativno določil razmejitveno črto med Španijo in Portugalsko, ki velja vse do danes.
Kot velik gospod, ki ljubi lepo, umetniško in razkošno, je odprl stoletje renesanse, ki ga je obilno podpiral na kulturnem in zlasti umetniškem področju. Kljub svojim izstopajočim slabostim je imel čut za cerkvene zadeve. Imel je navado nositi s sabo posvečeno hostijo v zlati škatli, a opasan je bil tudi z raševinasto spokorno obleko - za renesančno dobo nekaj samo po sebi razumljivega. [15]
Aleksander VI. izstopa kot najbolj nenraven od vseh renesančnih papežev, kar ni majhna »pohvala«; upoštevati pa moramo, da je imel tudi in predvsem namene politika in velikega državnika. (Alban Dignat) [16] Tukaj naj omenimo le, da je svoje rodbinske zveze v politiki vsestransko izkoristil, pa naj se tiče postavljanja svojih sorodnikov na pomembne položaje, utrjevanja mednarodnih zvez s tozadevnimi porokami; večkrat pa je vplivala na smer njegove politike tudi pretirana navezanost in skrb na lastne otroke oziroma nečake.
Zelo močno je na vso Aleksandrovo politiko vplival sin Cesare. Ko je imel 18 let, ga je oče imenoval za kardinala. Kmalu pa je pustil cerkveno službo in se posvetil vojaški. Cerkveni državi je pridobil po machiavellijevsko pokrajini Romagno in Marche. Ni gotovo, da je storil zločine, za katere ga sumijo nekateri letopisci in je med njimi tudi Juanov bratomor. Po očetovi smrti so ga kot tirana izgnali; umrl pa je v Španiji. Prek Lukrecijinih porok je Aleksander želel utrjevati dobre zveze cerkvene države s posameznimi knežjimi hišami. Od 1501 je kot ferrarska vojvodinja živela vzorno in umrla kot članica frančiškovega tretjega reda.
Pod njegovim pontifikatom sta se kot močni nacionalni državi uveljavili predvsem Francija in Španija; odkritja novega sveta so tudi Cerkev postavila pred nove naloge. Kot spreten politik se je Aleksander dobro znašel v spremenjenih okoliščinah. V sporih zaradi kolonialnih posesti med Španijo in Portugalsko je avtoritativno razsodil in državi sta se njegove razsodbe tudi držali. Podprl je misijonsko dejavnost v novoodkritih deželah. Jubilejno sveto leto 1500 je v Rimu slovesno praznoval v številnih cerkvah. V obrede tega praznovanja je uvedel odpiranje svetih vrat v glavnih rimskih bazilikah, kakor tudi njihovo zapiranje. Po umoru sina Juana se je lotil prenove Cerkve. Komisija razgledanih kardinalov in dobro izobraženih teologov je pripravila izboren reformni program, vendar se kaj dlje od programa zadeva ni premaknila. Aleksander je podprl dejavnost nekaterih redov, posebno se je zavzemal za avguštince.
Zaradi razbrzdanega življenja je Aleksandra ostro napadel fantični pridigar, zažigalec knjig in umetniških del, ki jih je imel za nemoralna – florentinski dominikanec Savonarola (1452–1498). Zahteval je prenovo rimske kurije, sklic koncila – in odstavitev nevrednega papeža. Vplivni spokorni pridigar, osebno brezgrajen, si je pridobil veliko pristašev, in je bil takorekoč nekronani florentinski vladar od 1494. Ko pa je papež zagrozil mestu s cerkvenimi kaznimi, ga je večina zapustila. Papež ga je povabil v Rim na zagovor, a se trmasti menih ni hotel ukloniti; na pomoč zoper papeža je klical celo francoskega kralja Karla (* 1470; 1483–1498), ki je res odšel na pohod do Neaplja, a se je iz Italije kmalu moral neslavno umakniti. Menih se je s svojim drznim nastopom postavil v smrtno nevarnost, iz katere ga ni mogel rešiti niti papež. V Florenci so ga na hitro obdolžili krivoverstva in ga 1498 sežgali na grmadi skupaj z dvema sobratoma. Malo je morda znano, da mu je pred smrtjo papež poslal listino, s katero mu je podelil popolni odpustek in ga postavil v stanje krstne nedolžnosti. [17] [18]
V Novem mestu se je z dovoljenjem cesarja Friderika združilo več duhovnikov, da bi kot regularni kanoniki skupno živeli »pod eno streho in pri eni mizi«. Novomeški kapitelj, ki naj bi štel trinajst kanonikov, je potrdil papež Aleksander VI.[19] 7. aprila 2006 pa je bila ustanovljena Škofija Novo mesto, 10. junija 2006 je bil nato umeščen njen prvi in tudi sedanji škof Andrej Glavan, ki je (2016) tudi predsednik Slovenske škofovske konference. Po slabem letu od ustanovitve nove škofije v Novem mestu je bil 19. marca 2007 dosedanji Kolegiatni kapitelj, ki je bil ustanovljen 27. aprila 1493, razglašen in povišan v Stolni kapitelj. Hkrati so bili imenovani in ustoličeni štirje novi kanoniki s predstojnikom - proštom kapitlja na čelu, kajti po novem statutu ima Stolni kapitelj v Novem mestu šest kanonikov, od katerih je eden prošt. Kapitelj pa ima lahko tudi častne kanonike, ki jih naj ne bi bilo več kot rednih. Tako je Novo mesto po 514 letih Kolegiatnega kapitlja postalo sedež tretjega Stolnega kapitlja v Sloveniji za Ljubljano in Mariborom. [20]
V zvezi z »darovnimi« bulami Španiji je potrebna dodatna razlaga.
Cesare se je pripravljal na novo odpravo avgusta 1503, ko sta bila povabljena z Aleksandrom VI. na kosilo h kardinalu Castellesiju na 6. avgusta; takrat naj bi vsi trije pili zastrupljeno vino; kdo naj bi ga komu namenil, se "viri" ne strinjajo - Cezare in Aleksander naj bi ga spila "po pomoti". Po tistem so vsi trije dobili vročino nekaj dni pozneje. Cezare je ležal v postelji, koža se mu je luščila, a obraz je dobil vijoličasto barvo.[25] To je bila posledica nekaterih hudih ukrepov, da bi ga rešili in je tudi okreval; stari pontifik pa je očitno za to imel le malo možnosti. Ker sta papež in Cezar zbolela istega dne, so nekateri sumili na zastrupitev; šli so celo tako daleč, da so trdili, da je Cezare pripravil strup za kardinala (arzenik) - po drugih za svojega očeta - , potem pa so vino pomotoma spili vsi skupaj. Drugi pa trdijo, da za to ni bilo nobenega razloga in da je torej umrl za mrzlico, ki je takrat res razsajala po okolici - in zanjo še niso poznali ustreznega zdravila.
Burchardov Dnevnik podrobno opisuje papeževo zadnjo bolezen in smrt. [26] [27] [28] [21]
V soboto, dne 12. avgusta 1503 je papež zjutraj zbolel. Po uri večernic, med šesto in sedmo uro, je dobil stalno vročino. 15. avgusta so mu vzeli trinajst unč krvi in nastopila je tridnevna mrzlica. V četrtek, 17. avgusta ob devetih dopoldne je vzel zdravilo. V petek, osemnajstega, med deveto in deseto uro, se je spovedal škofu Gambou, ki je nato maševal zanj. Po svojem obhajilu je dal evharistijo papežu, ki je sedel v postelji. Nato je končal mašo, pri kateri je bilo navzočih pet kardinalov: Serra, Juan in Francesco Borgia, Casanova in Loris. Papež jim je dejal, da se počuti zelo slabo. Ob uri večernic, ko mu je Gamboa podelil poslednje maziljenje, je umrl.
Star je bil 72 let. Kar se tiče njegovih pravih napak, jih pozna samo njegov spovednik; glede zunanjega vedenja pa je papež Aleksander – v nasprotju z govoricami, ki so jih širili njegovi sovražniki – umrl resnično spokorjen. To poročilo nam daje razlog, da verjamemo, da je papež umrl »v čustvu pobožnosti in vdanosti.« [29]
Papež Aleksander VI. in njegovi predniki | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
|
Njegovi predniki so pripadali stari španski plemiški rodovini.
V renesansi ni bilo tako redko, da bi imeli kleriki krajšo ali daljšo zvezo z žensko, iz katere so se rodili otroci, ki so jih tudi javno priznali za svoje. Takratniki so bolj zamerili, če so kleriki – zlasti papeži – svojim otrokom ali drugim sorodnikom podeljevali visoke cerkvene službe. Že Kalist je tako med drugimi imenoval svojega mladega nečaka Rodriga za kardinala; kot papež pa je Aleksander VI. nepotizmu še bolj dal krila, največkrat iz političnih razlogov.
Kot kardinal naj bi imel najdaljšo zvezo z Vannozzo,( *1442), a poročeno ženo s tremi zaporednimi možmi. Zveza se je začela 1470, iz nje so se rodili štirje otroci, ki jih pripisujejo njemu, čeprav nekateri menijo, da obstojijo dokazi, da so to bili njegovi nečaki, zlasti Cezar in Lukrecija.
Pozneje se mu je rodilo še nekaj otrok od neznanih mater; zgodovinarji se razhajajo glede njihovega števila (od enega do šestih) in tudi glede zveze z lepo Giulio, ki je najbrž bila model za sliko Mladenka in enorog, ki jo je naslikal okrog 1602 Domenichino, a slika se sedaj nahaja v Palazzo Farnese. Vsekakor te njegove niti ne skrivane zveze niso bile na spodbudo vernikom. [31]
Na veliko veselje rimskega ljudstva je bil 9. marca 1513 izvoljen za papeža Leva X. Giovanni Lorenzo de' Medici . Ob sklicevanju na prejšnji vladavini Aleksandra VI. in Julija II., ki ju je zasenčilo vladanje Leva X., bančnik Chigi drzno ugotavlja: »Čas Venere [39]je minil, odšel je tudi čas Marsa[40], in zdaj je prišel čas Minerve[41].« Leon X. se je izkazal manj uspešnega v politiki; vsekakor se ga bolj spominjajo kot podpornika umetnosti in književnosti, glasbe in študija. On je bil najbolj učen človek, kar jih je nosilo papeško tiaro do njegovega časa in še dolgo za tem. [42].
Seamless Wikipedia browsing. On steroids.
Every time you click a link to Wikipedia, Wiktionary or Wikiquote in your browser's search results, it will show the modern Wikiwand interface.
Wikiwand extension is a five stars, simple, with minimum permission required to keep your browsing private, safe and transparent.