Kardinal in pectore (latinsko cardinalis in pectore; italijansko il cardinale in petto) je kardinal, ki ga določi za to službo papež – navadno v konzistoriju, vendar njegovega imena ne objavi v javnosti iz različnih razlogov. Latinska označba izhaja iz dejstva, da kardinalovo ime ostane »skrito v papeževem srcu (prsih)« (italijansko segreto nel cuore (petto) del pontefice).
Papež si pridržuje objavo kardinalov in pectore, po svoji uvidevnosti, v enem od naslednjih konzistorijev. Če papež umrje pred objavo imena, bodo ostala vsa imena, ki jih nosi in pectore, za vedno skrivnost in jih nikoli ne bomo mogli šteti v kardinalski zbor.
Sedanji Zakonik cerkvenega prava (latinsko Codex iuris canonici)[1] obravnava zadevo takole:
| Latinsko besedilo (canon 351 § 3) | Italijanski prevod (canone 351 § 3) | Slovenski prevod (kanon 351 § 3) |
|---|---|---|
|
|
|
Objavi se na ta način:
- papež lahko objavi imenovanje novega kardinala, čigar ime je zadržal in pectore;
- kardinal in pectore nima nobenih dolžnosti niti pravic kardinalov v času med imenovanjem in javno objavo;
- pravico do prednosti pred drugimi kardinali, ki so bili imenovani po njegovem postavljanju in pectore in pred njegovo objavo. Prednostni red se ne računa od dneva objave ali razglasitve, ampak od dneva imenovanja oziroma izvolitve in določitve v srcu.
Zakonik ne omenja primera, ko bi papež umrl, preden bi objavil morebitno izbrane kardinale in pectore; očitno je, da taka imenovanja ne spadajo pod cerkveno pravo, ker jih ni mogoče niti oblikovati niti dokazovati na kakršen koli način.
Običaj imenovanja kardinalov in pectore izhaja od papeževanja Martina V.. Do konca stoletja je bilo samo 10 imenovanih na ta način, določila pa še niso bila jasna. Nekateri kardinali in pectore so sodelovali v konklavu, druge pa so razglasili naslednji papeži.
Papež Martin V.
23. julija 1423 sta bila izvoljena dva kardinala in pectore, ki pa ju ni razglasil:
- Domenico Capranica, upravnik Ferma.
- Domingo Ram i Lanaja CRSA, kardinal-škof v Portu. [2]
- Giuliano Cesarini, izvoljen 24. maja 1426, objavljen 8. novembra 1430.
- Prospero Colonna, izvoljen 24. maja 1426 in objavljen 8. novembra 1430.
- Juan Casanova, izvoljen 8. novembra 1430, objavil ga je 4. julija 1431 Evgen IV..
- Guillaume Ragenel de Montfort, izvoljen 8. novembra 1430, objavil ga je 4. julija 1431 Evgen IV..
Papež Pij II.
- Burkhard Weisbriach (=Weißpriach), izvoljen 5. marca 1460, objavljen 31. maja 1462.
Papež Inocenc VIII.
9. marca 1489 je izvolil tri kardinale in pectore:
- Giovanni de' Medici, objavljen 26. marca 1492.
- Federico Sanseverino, objavljen 26. julija 1492. [3]
- Maffeo Gherardi OSB, beneški patriarh, objavljen 3. avgusta 1492. [4]
Papež Aleksander VI.
- Luigi d'Aragona, izvoljen maja 1494, objavljen 19. februarja 1496.
- Gianstefano Ferrero (tudi: Giovanni Stefano Ferrero), škof Vercellija; izvoljen 28. septembra 1500, objavljen 28. junija 1502. [5]
- izvolil je štiri kardinale in pectore 20. marca 1500, a imena prvega ni nikoli objavil; drugi trije so objavljeni 28. septembra 1500 in ti so: [6]
- Diego Hurtado de Mendoza y Quiñones, nadškof Seville v Španiji.
- Amanieu d’Albret, apostolski administrator v Commingesu.
- Pedro Luis de Borja Lanzol de Romaní OSIo.Hieros., nadškof Valencije. [7]
Papež Julij II.
- Matthäus Lang von Wellenburg, škof v Cartageni v Španiji; izvoljen 10. marca 1511, objavljen 24. novembra 1512. [8]
Papež Pavel III.
- Marino Ascanio Caracciolo, zaslužni škof (episcopus emeritus) v Cataniji na Siciliji; izvoljen 21. maja 1535, [9] razglašen 31. maja 1535. [10]
Papež Urban VIII.
- Giovanni Battista Pamphilj, izvoljen 30. avgusta 1627, objavljen 19. novembra 1629.
Papež Inocenc XII.
- Sperello Sperelli, izvoljen 14. novembra 1699, objavljen 24. novembra 1699.
19. stoletje je videlo mnogo kardinalov v srcu; vsaj 15 pa tudi 20. stoletje.
Papež Pij VII.
23. februarja 1801 je izvolil 11 kardinalov v srcu:
- Antonio Felice Zondadari, nadškof Siene, objavljen 28. septembra 1801.
- Lorenzo Litta, objavljen 28. septembra 1801.
- Michelangelo Luchi, objavljen 28. septembra 1801.
- Carlo Crivelli, objavljen 29. marca 1802.
- Giuseppe Maria Spina, objavljen 29. marca 1802.
- Michele Di Pietro, objavljen 9. avgusta 1802.
- Carlo Francesco Maria Caselli, objavljen 9. avgusta 1802.
- Alphonse-Hubert de Latier de Bayane, dekan Rimske rote, objavljen 9. avgusta 1802.
- Francesco Maria Locatelli, nadškof Spoleta, objavljen 17. januarja 1803.
- Giovanni Castiglione, objavljen 17. januarja 1803.
- Charles Erskine of Kellie, objavljen 17. januarja 1803.
16. maja 1803 je bil določen za kardinala v srcu Luigi Gazzoli, objavljen pa 11. julija 1803.
24. avgusta 1807 je bil izvoljen Francesco Guidobono Cavalchini, objavljen pa šele 6. aprila 1818.
8. marca 1816 je bilo določenih 10 kardinalov in pectore:
- Camillo de Simeoni, škof v Sutriju, objavljen 22. julija 1816.
- Giovanni Battista Quarantotti, tajnik združbe Propaganda Fide, objavljen 22. julija 1816.
- Giorgio Doria Pamphilj Landi, objavljen 22. julija 1816.
- Luigi Ercolani, objavljen 22. julija 1816.
- Stanislao Sanseverino, objavljen 22. julija 1816.
- Pedro Benito Antonio Quevedo y Quintano, škof Orensa, objavljen 23. septembra 1816.
- Francesco Cesarei Leoni, dekan Rimske rote, objavljen 28. julija 1816.
- Antonio Lante Montefeltro Della Rovere, objavljen 28. julija 1816.
- Lorenzo Prospero Bottini, objavljen 1. oktobra 1817.
- Fabrizio Sceberras Testaferrata, tajnik Rimske kurije, objavljen 6. aprila 1818.
10. marca 1823 je izvoljen za kardinala v srcu Giacinto Placido Zurla, ki je bil razglašen 16. maja 1823.
Papež Leon XII.
20. decembra 1824 je bil izvoljen za kardinala v srcu Ludovico Micara, razglašen pa 13. marca 1826.
21. marca 1825 je bil določen za kardinala v srcu Mauro Cappellari, objavljen pa 13. marca 1826.
2. oktobra 1826 je bilo izvoljenih 6 kardinalov v srcu:
- Pietro Caprano, tajnik združbe Propaganda Fide, objavljen 15. decembra 1828.
- Alexander Štefan Rudnay, nadškof Ostrogona-Budimpešte, razglašen 15. decembra 1828.
- Benedetto Colonna Barberini di Sciarra, razglašen 15. decembra 1828.
- Giovanni Antonio Benvenuti, razglašen 15. decembra 1828.
- Giovanni Francesco Marazzani Visconti, razglašen 15. decembra 1828.
- Belisario Cristaldi, razglašen 15. decembra 1828.
Papež Pij VIII.
15. marca 1830 je izvolil osem kardinalov in pectore, ki jih ni uspel razglasiti, ker je umrl že 30. novembra istega leta. Tako ne poznamo njihovih imen.
Papež Gregor XVI.
30. septembra 1831 je izvolil deset kardinalov v srcu:
- Alessandro Giustiniani, nuncij na Portugalskem, razglašen 2. julija 1832.
- Francesco Tiberi Contigliano, nuncij v Španiji, objavljen 2. julija 1832.
- Ugo Pietro Spinola, nuncij v Avstriji, razglašen 2. julija 1832.
- Francesco Serra-Cassano, nadškof Capue, razglašen 15. aprila 1833.
- Francesco Canali, tajnik kongregacije za škofe, razglašen 23. junija 1834.
- Pietro Ostini, apostolski nuncij v Avstriji, objavljen 11. julija 1836.
- Benedetto Cappelletti, podtajnik gospodarske zbornice [11], razglašen 2. julija 1832.
- Luigi Del Drago, razglašen 2. julija 1832.
- Francesco Maria Pandolfi Alberici, razglašen 2. julija 1832.
- Luigi Gazzoli, objavljen 2. julija 1832.
23. junija 1834 je bilo izvoljenih šest kardinalov v srcu:
- Giuseppe della Porta Rodiani, objavljen 6. aprila 1835.
- Giuseppe Alberghini, objavljen 6. aprila 1835.
- Alessandro Spada, razglašen 6. aprila 1835.
- Luigi Frezza, razglašen 11. julija 1836.
- Costantino Patrizi Naro, razglašen 11. julija 1836.
- Adriano Fieschi, razglašen 13. septembra 1838.
6. aprila 1835 je imenovan za kardinala v srcu Ambrogio Bianchi, objavljen pa 8. julija 1839.
19. maja 1837 je ustvarjen za kardinala in pectore Angelo Mai, objavljen pa 12. februarja 1838.
12. februarja 1838 so imenovani trije kardinali in pectore:
- Giovanni Soglia Ceroni, tajnik združbe za škofe, razglašen 18. februarja 1839.
- Antonio Tosti, razglašen 18. februarja 1839.
- Francesco Saverio Massimo, razglašen 24. januarja 1842.
13. septembra 1838 je izbran za kardinala in pectore Filippo de Angelis, razglašen pa 8. julija 1839.
30. novembra 1838 je izvoljen za kardinala in pectore Gabriele Ferretti, nadškof Ferma, razglašen pa 8. julija 1839.
18. februarja 1839 je imenovan za kardinala v srcu Charles Januarius Acton, razglašen pa 24. januarja 1842. [12]
23. decembra 1839 so bili imenovani 3 kardinali in pectore:
- Giovanni Maria Mastai-Ferretti, nadškof Imole, obelodanjen 14. decembra 1840.
- Gaspare Bernardo Pianetti, škof Viterba, objavljen 14. decembra 1840.
- Luigi Vannicelli Casoni, podtajnik apostolske zbornice[13], objavljen 24. januarja 1842. [14]
14. decembra 1840 sta bila določena 2 kardinala in pectore:
- Lodovico Altieri, nuncij v Avstriji, objavljen 21. aprila 1845.
- Silvestro Belli, objavljen 12. julija 1841, imenovan 24. januarja 1842 za škofa v Jesi. [15]
12. julija 1841 sta bila določena 2 kardinala in pectore:
- Tommaso Pasquale Gizzi, zaslužni tajnik Državnega tajništva, objavljen 22. januarja 1844.
- ime drugega kardinala ni bilo nikoli objavljeno. [16]
22. januarja 1844 je bil določen za kardinala v srcu Fabio Maria Asquini, tajnik združbe za škofe, objavljen 21. aprila 1845. [17]
22. julija 1844 so imenovani 4 kardinali in pectore:
- Francesco Capaccini, objavljen 21. aprila 1845.
- Giuseppe Antonio Zacchia Rondinini, podtajnik Apostolske zbornice, objavljen 21. aprila 1845.
- Lorenzo Simonetti, objavljen 24. novembra 1845.
- Giacomo Piccolomini, objavljen 24. novembra 1845.
21. aprila 1845 so imenovani 4 kardinali in pectore, a njihova imena niso bila nikoli razglašena.
24. novembra 1845 je izvoljen en kardinal in pectore, a njegovo ime ni bilo objavljeno.
Papež Pij IX.
21. decembra 1846 sta imenovana dva kardinala in pectore:
- Raffaele Fornari, apostolski nuncij v Franciji, razglašen 30. septembra 1850.
- Giuseppe Bofondi, dekan Rimske rote, objavljen 11. junija 1847.
15. marca 1852 sta izvoljena dva kardinala in pectore:
- Michele Viale-Prelà, apostolski nuncij v Avstriji, objavljen 7. marca 1853.
- Giovanni Brunelli, apostolski nuncij v Španiji, objavljen 7. marca 1853.
19. decembra 1853 je izvoljen za kardinala in pectore Camillo Di Pietro, nuncij na Portugalskem, ki je bil objavljen 16. junija 1856.
15. marca 1875 je izvoljenih 5 kardinalov in pectore:
- Ruggero Luigi Emidio Antici Mattei, objavljen 17. septembra 1875.
- Salvatore Nobili Vitelleschi, tajnik združbe za škofe, objavljen 17. septembra 1875.
- Giovanni Simeoni, ap. nuncij v Španiji, objavljen 17. septembra 1875.
- Lorenzo Ilarione Randi, podtajnik Apostolske zbornice, objavljen 17. septembra 1875.
- Bartolomeo Pacca mlajši, objavljen 17. septembra 1875. [18]
Papež Leon XIII.
13. decembra 1880 so izvoljeni trije kardinali in pectore:
- Carlo Laurenzi, objavljen 27. maja 1882.
- Francesco Ricci Paracciani, objavljen 10. novembra 1884.
- Pietro Lasagni, objavljen 10. novembra 1884. [19]
30. decembra 1889 je imenovan za kardinala in pectore Vincenzo Vannutelli, apostolski nuncij na Portugalskem, objavljen 23. junija 1890.
16. januarja 1893 sta izvoljena dva kardinala in pectore:
- Adolphe-Louis-Albert Perraud, škof v Autunu, objavljen 29. novembra 1895.
- Andreas Steinhuber, objavljen 18. maja 1894.
19. junija 1899 sta izvoljena dva kardinala in pectore:
- Alessandro Sanminiatelli Zabarella, [latinski carigrajski patriarhat|latinski carigrajski patriarh]], objavljen 15. aprila 1901.
- Francesco Salesio Della Volpe, prefekt Apostolske zbornice, objavljen 15. aprila 1901. [20]
Papež Pij X.
27. novembra 1911 je izvoljen za kardinala in pectore António Mendes Bello, lizbonski patriarh, objavljen 25. maja 1914. [21]
Papež Benedikt XV.
4. decembra 1916 je izvoljen za kardinala in pectore Adolf Bertram, škof Wrocława, Poljska (takrat Breslau, Nemčija), objavljen 15. decembra 1919. [22]
Papež Pij XI.
13. marca 1933 je izvoljen za kardinala v srcu:
- Federico Tedeschini, apostolski nuncij v Španiji, objavljen 16. decembra 1935.
Papež Pij XII.
Ni imenoval nobenega kardinala v srcu.
Papež Janez XXIII.
28. marca 1960 so imenovani trije kardinali in pectore, ki pa niso bili nikoli objavljeni. Danes menijo, da sta dva od teh kardinalov bila Francesco Lardone, apostolski nuncij v Turčiji ter Josif Slipji, takrat nadškof v Lvovu (Ukrajina); in pectore naj bi ga bil imenoval za kardinala že Pij XII. 1949, česar pa ni nikoli objavil; Pavel VI. ga je odel v škrlat 22. februarja 1965, ko je bil metropolit. [24] [25]
Papež Pavel VI.
28. aprila 1969 sta bila izvoljena dva kardinala in pectore:
- Stěpán Trochta SDB, škof v Litoměřicah, objavljen 5. marca 1973.
- Iuliu Hossu, grkokatoliški škof v Cluj-Gherla (Romunija), objavljen posmrtno 5. marca 1973. [26]
24. maja 1976 je izvoljen za kardinala in pectore František Tomášek, apostolski upravitelj Prage, objavljen 27. junija 1977. [27]
Papež Janez Pavel I.
Med svojim 33-dnevnim papeževanjem 1978 ni imenoval nobenega kardinala.
Papež Janez Pavel II.
30. junija 1979 je bil izvoljen za kardinala in pectore Ignatius Kung Pin-Mei, škof Šanghaja, razglašen 28. junija 1991. Papež je odlašal z objavo zaradi komunističnega nasilja ter preganjanja Rimu zvestih katoličanov na Kitajskem. [28]
21. februarja 1998 sta bila imenovana dva kardinala in pectore:
- Marian Jaworski, nadškof Lvova (Ukrajina), objavljen 21. februarja 2001.
- Jānis Pujats, nadškof Rige, objavljen 21. februarja 2001. [29]
- 21. oktobra 2003 je izvolil papež Janez Pavel II. enega kardinala v srcu, ki ga nikoli ni objavil zaradi smrti, ki je nastopila 2. aprila 2005. [30]
Omenjali so kot verjetna tri imena:
- Tadeusz Kondrusiewicz, nadškof Moskve, ki ga je krajevni pravoslavni patriarh zelo napadal;
- Joseph Zen Ze-Kiun, nadškof Hong Konga, ki je kritiziral komunistične kitajske oblasti zaradi preganjanja vernikov;
- Stanisław Dziwisz, takratni nadškof Krakova in papežev osebni tajnik. [31]
- O imenu tega skrivnostnega kardinala pa kroži še četrto ime. Tako naj bi bil to – po pisanju turških medijev – celo Gülen, ki ga Erdogan dolži kot duhovnega očeta za ponesrečen državni udar v Turčiji 2016, in se je z njim srečal 1998 papež Janez Pavel II. v zvezi z medverskim dialogom. Ta podmena je seveda brez osnove in praktično nemogoča: Gülen je namreč muslimanski imam, torej nekristjan; kot tak ne more biti niti duhovnik – kaj šele kardinal – pa četudi in pectore! [32]
Papež Benedikt XVI.
Med njegovim papeževanjem ni bilo niti enega imenovanja in pectore.
Papež Frančišek
Tudi on ni doslej (6. XII. 2018) imenoval še nobenega kardinala in pectore.
Wikiwand in your browser!
Seamless Wikipedia browsing. On steroids.
Every time you click a link to Wikipedia, Wiktionary or Wikiquote in your browser's search results, it will show the modern Wikiwand interface.
Wikiwand extension is a five stars, simple, with minimum permission required to keep your browsing private, safe and transparent.
