Katoliške cerkve vzhodnega obreda

Katoliške cerkve vzhodnega obreda (tudi uniatske cerkve, vzhodna liturgija, liturgija vzhodnega obreda ali grkokatoliške cerkve) je oznaka za skupino 23 vzhodnih krščanskih avtonomnih (sui iuris) posebnih Cerkva, ki priznavajo katoliški nauk in vrhovno oblast papeža in so v polnem občestvu z Rimskokatoliško cerkvijo. Čeprav se teološko, liturgično in zgodovinsko razlikujejo od latinske cerkve, so vse v polnem občestvu z njo in med seboj. Vzhodni katoličani so manjšina znotraj Katoliške cerkve; od 1,3 milijarde katoličanov v občestvu s papežem jih je približno 18 milijonov članov vzhodnih cerkva. Največ vzhodnih katoličanov je v vzhodni Evropi, vzhodni Afriki, na Bližnjem vzhodu in v Indiji. Od leta 2022 je sirsko-malabarska cerkev največja vzhodnokatoliška cerkev, sledi ji ukrajinska grškokatoliška cerkev.

Katoliške cerkve vzhodnega obreda
V smeri urinega kazalca od zgoraj: Ukrajinska grškokatoliška stolnica sv. Jurija, Melkitska grškokatoliška patriarhalna stolnica Marijinega vnebovzetja, Eritrejska katoliška stolnica Kidane Mehret, Armenska katoliška stolnica sv. Elije in sv. Gregorja Razsvetitelja, Sirsko-malankarska katoliška stolnica sv. Marije, Sirsko-malabarska katoliška bazilika Žalostne Gospe
Razvrstitev	Rimskokatoliška cerkev
Usmeritev	Vzhodno krščanstvo
Sveto pismo	Sveto pismo (Septuaginta, Pešita)
Teologija	Katoliška teologija in vzhodna teologija
Ureditev	Škofovska politika
Supreme Pontiff	Sedisvakanca
Jezik	Koine grščina, sirščina, hebrejščina, aramejščina, Geʽez, koptščina, klasična armenščina, cerkvenoslovanščina, klasična arabščina in ljudski (albanščina, madžarščina, romunščina, gruzijščina, malajalamščina, itd)
Liturgija	Vzhodnokatoliška liturgija
Ločitev od	Različne avtokefalne cerkve Vzhodne pravoslavne cerkve, Orientalskih pravoslavnih cerkva in Vzhodne cerkve skozi stoletja
Člani	18 milijonov[1]

Delijo se na uniatske cerkve, ki imajo pravoslavno liturgijo, in na orientalne cerkve, ki imajo liturgije starih predkaledonskih in monofizitskih cerkva.

Zgodovina

Prizadevanja za enotnost vzhodne in zahodne cerkve so leta 1439 pripeljala do Firenškega koncila. Pri vzhodnih cerkvah si je zato prizadeval bizantinski cesar Ivan VIII. Paleolog, pri zahodni cerkvi pa so pobude izvirale iz Basla. Na koncilu so z bulo papeža Evgena IV. Laetentur coeli svečano razglasili zedinjenje, vendar so že leta 1443 aleksandrijski in jeruzalemski patriarh, skupaj s cezarejskim metropolitom preklicali koncilske sklepe, podpisnike pa razglasili za krivoverce. Firensko zedinjenje je kljub neuspehu pripomoglo k združevanju nekaterih vzhodnih cerkvenih skupnosti z Rimom, Armencev leta 1439, Koptov 1442, Sircev 1444, Maronitov 1445, Rusinov 1596. T.i. uniatsko gibanje je na Hrvaškem leta 1611 privedlo do povezovanja pravoslavnih »prebegov« in »uskokov«, ki so prebivali na območju Karlovca in Varaždina.^[2]

Seznam

Države, ki imajo sedež vzhodnokatoliških posebnih cerkva (rdeča: bizantinski obred, zelena: aleksandrijski obred, rumena: druge, modro: države, v katerih so eparhije, arheparhije in eksarhati uniatskih cerkva)

Detajl vhodnih vrat grkokatoliške cerkve sv. Cirila in Metoda v Metliki: začetnice Jezusa Kristusa in grški glagol NIKA, ki pomeni »je zmagoslaven« in predstavlja Gospoda

Seznam zajema cerkve, ki so priznane s strani Vatikana kot katoliške cerkve vzhodnega obreda:

Obred	Cerkev	Območje pastorale
Aleksandrijski obred	Koptska katoliška cerkev (كنيسةللأقباط الكاثولي)	Egipt
	Etiopska katoliška cerkev	Etiopija

Obred	Cerkev	Območje pastorale
Antiohijski obred	Maronitska cerkev	Sirija, Libanon, Palestina
	Sirska katoliška cerkev	Sirija, Libanon, Palestina
	Sirsko-malankarska katoliška cerkev	Sirija, Libanon, Palestina

Obred	Cerkev	Območje pastorale
Armenski obred	Armenska katoliška cerkev	Armenija

Obred	Cerkev	Območje pastorale
Vzhodni sirski obred	Kaldejska katoliška cerkev	Sirija
	Sirsko-malabarska katoliška cerkev	Sirija

Grkokatoliške cerkve:

Obred	Cerkev	Območje pastorale
Bizantinski obred	Albanska bizantinska katoliška cerkev	Albanija
	Beloruska grkokatoliška cerkev	Belorusija
	Bolgarska grkokatoliška cerkev	Bolgarija
	Grška katoliška cerkev	Grčija
	Hrvaška grkokatoliška cerkev (tudi Križevska)	Slovenija, Hrvaška, Bosna in Hercegovina
	Ukrajinska grkokatoliška cerkev	Ukrajina, Poljska tudi del Avstralije
	Rutenska katoliška cerkev	Romunija, Ukrajina, Moldavija
	Slovaška grkokatoliška cerkev	Slovaška
	Madžarska bizantinska katoliška cerkev	Madžarska
	Italo-albanska katoliška cerkev	Albanija, Italija
	Makedonska grkokatoliška cerkev	Severna Makedonija
	Romunska grkokatoliška cerkev, povezana z Rimom (Biserica Română Unită cu Roma, Greco-Catolică)	Romunija
	Ruska bizantinska katoliška cerkev	Rusija, Belorusija, Ukrajina
	Melkitska grkokatoliška cerkev	Bližnji vzhod

Grkokatoliki v Sloveniji

V Sloveniji so se grkokatoliki (uniati) pojavili v 16. stoletju, toda nikoli se ni vzpostavila velika skupnost, je pa prišlo do delne združitve med uskoškimi Srbi (samostan Stara Marča 1611 in Žumberak na Gorjancih 1611), za katere je bila 1777 ustanovljena eparhija (škofija) v Križevcih na Hrvaškem, v okvir katere spadajo tudi grkokatoličani v Sloveniji.^[3] Eparhija Križevci je sufraganska škofija Nadškofije Zagreb.

V Sloveniji sta dve grkokatoliški cerkvi: cerkev sv. Cirila in Metoda v Metliki in v Dragah pri Suhorju. Na vrhu Gorjancev (Trdinov vrh) so sicer tudi obnovljene razvaline grkokatoliške cerkve svetega Elije ob razvalinah rimskokatoliške podružnice sv. Jere (Gere).