Albanščina

Albánščina je indoevropski jezik, ki ga govori okoli 6 milijonov prebivalcev zahodnega Balkanskega polotoka v jugovzhodni Evropi, večinoma Albanci.

Albanščina
shqip
Izgovarjava	ʃcip
Materni jezik	Albanija, Srbija, Črna gora, Republika Makedonija Grčija, Italija in druge države; albanska diaspora
Št. maternih govorcev	(7,4 milijonov cited 1989–2007)[1]
Jezikovna družina	indoevropski albanščina
Narečja	Arbëreshë Arvanitika Gegovsko (Gegë) Toskovsko (Toskë)
Pisava	latinica (albanska abeceda) albanska Braillova pisava
Uradni status
Uradni jezik	Albanija  Kosovo[a]
Priznani manjšinski jezik	Italija  Severna Makedonija  Črna gora  Romunija  Srbija
Regulator	Akademija znanosti Albanije (Akademia e Shkencave e Shqipërisë)
Jezikovne oznake
ISO 639-1	sq
ISO 639-2	alb (B) sqi (T)
ISO 639-3	sqi – vključene oznake Posamezne oznake: aae – arbereščina aat – arvanitika aln – gegovska albanščina als – toskovska albanščina
Glottolog	alba1267
Linguasphere	55-AAA-aaa do 55-AAA-ahe (25 variacij)
Ta članek vsebuje zapis glasov v črkovni obliki po IPA. Brez ustrezne podpore za interpretacijo, lahko vidite vprašaje, okvirje ali druge simbole namesto Unicode znakov.

Abeceda

Albanska abeceda ima 36 črk: a, b, c, ç, d, dh, e, ë, f, g, gj, h, i, j, k, l, ll, m, n, nj, o, p, q, r, rr, s, sh, t, th, u, v, x, xh, y, z, zh.

Izgovarjava črk, ki jih v slovenski abecedi ni:

ç - identičen slovenskemu č

ë - izgovarja se kot polglasnik e

gj - izgovarjava kot đ

l - hkratni izgovor lj

ll - enak slovenskemu l

nj - hkratna izgovarjava nj

q - kot ć

rr - ojačan r

sh - ustreza slovenskemu š

th - izgovarjava kot v angleški besedi thank (ni zvočen)

dh - izgovarjava kot th, vendar je zvočen

x - hkratna izgovarjava dz

xh - izgovarjava kot dž

y - kot ü

zh - ustreza slovenskemu ž

Izvor albanščine

Albanščina je samostojen jezik v okviru indoevropske družine. Indoevropski izvor albanščine je leta 1854 utemeljil nemški jezikoslovec Franz Bopp.

Točen izvor albanščine v okviru indoevropskih jezikov ni dokončno pojasnjen. Razlog za to je vsaj delno treba pripisati dejstvu, da so prvi pisni viri v albanščini nastali pozno, šele v 15. stoletju, do tedaj pa je albanščina sprejela veliko latinskih, turških in slovanskih leksikalnih vplivov.

V preteklosti se je pogosto pojavljala razlaga, da je albanščina potomka ilirskega jezika. Ker pa je o jeziku antičnih Ilirov znanega zelo malo, je treba razlago o ilirskem izvoru albanščine razumeti kot zgolj hipotetično, saj so trdni jezikoslovni dokazi zanjo minimalni.

Jezikoslovec Vladimir Orel meni, da pradomovina albanščine zagotovo ni današnja Albanija in tudi ne področje starodavnega Ilirika, temveč je njen izvor treba iskati bolj severno, v notranjosti balkanskega polotoka. Najpogosteje navajan dokaz v prid tej razlagi je balkansko substratno besedišče, ki je skupno albanskemu in romunskemu jeziku. Tudi latinske besede v albanščini kažejo podoben fonetični razvoj kot v romunščini, kar kaže, da je bila albanščina romanizirana pod vplivom južnobalkanske latinščine, ki se je govorila v nekdanji rimski provinci Dakiji in bila obenem podlaga za nastanek romunščine. Albanščina je tako rezultat delne (prekinjene) romanizacije, romunščina pa rezultat popolne romanizacije. Da pradomovina Albancev ni mogla biti ob Jadranu, dokazuje tudi dejstvo, da albanščina nima lastnega besedja, povezanega z morjem in pomorstvom, temveč je ustrezne izraze prevzela iz latinščine (npr. peshk 'riba' < lat. piscis, ishull 'otok' < lat. insula) ali pa uporablja metaforična poimenovanja (npr. det 'morje' < praalbansko *deubeta, prvotno 'globina', prim. gotsko diupiþa, angleško depth). Po mnenju Orla je najverjetnejša pradomovina albanščine obsegala področje rimske province Dacie Ripensis, kar pomeni današnjo severozahodno Bolgarijo in skrajni vzhod Srbije, lahko pa je segala še severneje do Karpatov in Beskidov.^[2] Če hipoteza drži, predniki Albancev niso bili sorodni z Iliri, temveč z Dačani.

Opombe

1. Kosovo je predmet ozemeljskega spora med Republiko Srbijo in Republiko Kosovo. Po neuspešnih pogajanjih o ustavnem statusu Kosova pod pokroviteljstvom Združenih narodov je 17. februarja 2008 prehodna kosovska vlada enostransko razglasila neodvisnost od Srbije, vendar Srbija še vedno šteje Kosovo kot lastno avtonomno pokrajino. Kosovo mednarodno priznava 97 od 193 članic Združenih narodov.

Sklici

1. Albanščina referenca v Ethnologue (17. izd., 2013)
   arbereščina referenca v Ethnologue (17. izd., 2013)
   arvanitika referenca v Ethnologue (17. izd., 2013)
   gegovska albanščina referenca v Ethnologue (17. izd., 2013)
2. Orel, Vladimir E. (1998), str. X.

Viri

• Georgiev, Vladimir: The Genesis of the Balkan Peoples. V: The Slavonic and East European Review 44, No. 103, 1960, pp. 285–297.
• Hamp, Eric P.: The Position of Albanian. V: Ancient IE dialects, Proceedings of the Conference on IE linguistics held at the University of California, Los Angeles, April 25-27, 1963, ur. Henrik Birnbaum in Jaan Puhvel.
• Orel, Vladimir E.: Albanian Etymological Dictionary. Leiden, Boston, Köln: Brill, 1998. (COBISS)
• Snoj, Marko: Kratka albanska slovnica. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1991. 128 str. (COBISS)

Glej tudi

• Arbereščina