Karpati

Karpati so gorovje v Srednji in Vzhodni Evropi, ki se v loku razteza od Češke na severozahodu preko Slovaške, Poljske, Madžarske in Ukrajine do Romunije in Srbije na jugu. Dolgi so približno 1500 km, kar jih za Skandinavskim gorovjem (1700 km) uvršča na drugo mesto v Evropi. Najvišji del Karpatov so Visoke Tatre na meji med Slovaško in Poljsko, kjer višine vrhov presegajo 2600 m: najvišji vrh je Gerlachovský štít (2654,4 m) na Slovaškem. Drugi najvišji del Karpatov so Južni Karpati (tudi Transilvanske Alpe) v Romuniji, kjer vrhovi segajo nad 2500 m (najvišji Moldoveanu, 2544 m).

Karpati
Zahodni Karpati – Visoke Tatre, Slovaška
Najvišja točka
Vrh	Gerlachovský štít
Nadm. višina	2.655 m
Dimenzije
Dolžina	1.500 km
Poimenovanja
Domače ime	češko Karpaty nemško Karpaten madžarsko Kárpátok poljsko Karpaty romunsko Carpați srbsko Карпати / Karpati slovaško Karpaty ukrajinsko Карпати / Karpaty
Geografija
Satelitski posnetek Karpatov
Države	Češka, Poljska, Slovaška, Madžarska, Ukrajina, Romunija, Srbija in Avstrija
Koordinate gorovja	47°00′N 25°30′E
Meji na	Alpe

Od Alp jih ločuje reka Donava. Karpati in Alpe se pogosto obravnavajo kot eno gorovje, vendar so orogenetsko povsem različni gorovji.

Gorovje s svojimi obširnimi iglastimi gozdovi, v katerih v višjih predelih prevladuje navadna smreka, v nižjih predelih pa bukev, je habitat najštevilčnejše evropske populacije velikih sesalcev in vseh treh velikih plenilcev: rjavega medveda, volka in risa. So tudi eno zadnjih območij v Evropi, kjer avtohtono uspevata divja mačka in zober. Največja populacija zveri je v Romuniji.^[1][2][3] V Karpatih raste več kot tretjina vseh evropskih rastlinskih vrst.^[4] V gorovju in njegovem vznožju so številni izviri termalnih in mineralnih vod. Tretjina evropskih termalnih in mineralnih vrelcev je v Romuniji.^[5][6] V Romuniji, večinoma v Karpatih, rastejo tudi drugi največji neokrnjeni gozdovi v Evropi.^[7] Večji so samo gozdovi v Rusiji, ki merijo 250.000 ha. V južnih Karpatih raste največji strnjen gozd v Evropi.^[8]

Karpati se običajno delijo na tri glavne dele:^[9]

• Zahodne Karpate (Češka, Poljska, Slovaška)
• Vzhodne Karpate (Poljska, vzhodna Slovaška, Ukrajina, Romunija)
• Južne Karpate (Romunija, Srbija)^[10][11][12]

Za severni rob Zahodnih in Vzhodnih Karpatov se pogosto uporablja naziv Zunanji Karpati.

Najpomembnejša mesta na območju Karpatov in njihovi neposredni bližini so Bratislava in Košice na Slovaškem, Krakov in Zakopane na Poljskem, Cluj-Napoca, Sibiu in Brașov v Romuniji, Miskolc na Madžarskem in Užgorod v Ukrajini.

Najpomembnejše gospodarske panoge na področju Karpatov sta razmeroma nerazvito kmetijstvo in gozdarstvo in izkoriščanje zalog zemeljskega plina.

Ime

Ime gorovja se vseh jezikih piše in zveni podobno: češko, slovaško, poljsko, ukrajinsko, srbsko in slovensko Karpaty ali Karpati, romunsko Carpați [karˈpat͡sʲ], madžarsko Kárpátok in nemško Karpaten.^[13][14] Srednjeveško madžarsko ime za Karpate je Havasok (Snežne gore). V starih ruskih in romunskih kronikah jih omenjajo kot Madžarske gore.^[13][14] V kasnejših virih jih Dimitrie Cantemir in italijanski letopisec Giovanandrea Gromo imenujeta Transilvanske gore, medtem ko je zgodovinar Constantin Cantacuzino v italijansko-romunskem slovarju ime Transilvanske gore spremenil v Romunske gore.^[14]

Ime Karpati bi lahko izhajalo iz praindoevropskega korena *sker-/*ker-, iz katerega izhajata albanska beseda karpë (skala). V poznorimskih dokumentih se vzhodni Karpati imenujejo Montes Sarmatici – Sarmatske gore.^[15] Zahodni Karpati so se imenovali Carpates, kot jih je v 2. stoletju imenoval Ptolemaj v svoji Geografiji.^[16]

V skandinavski Sagi o Hervararju, ki je povezana s starimi germanskimi legendami o bitkah med Goti in Huni, se Karpati imenujejo Harvaðafjöll.

Gervas Tilburski v svojem delu Otia Imperialia (Razvedrilo za cesarja) iz leta 1211 omenja, da je »med Hunskimi Alpami in oceanom (Baltik) Poljska« (Inter Alpes Huniae et Oceanum est Polonia).^[17] V madžarskih dokumentih iz 13.-14. stoletja se gore imenujejo Thorchal, Tarczal ali (manj pogosto) Montes Nivium.^[17]

Geografija

Topografski zemljevid Karpatov z vrisanimi rekami (modro) in državnimi mejami (vijolično)

Severozahodni Karpati se začnejo z Visokimi Tatrami na meji med Slovaško in Poljsko, se obrnejo proti jugovzhodu in v velikem loku obkrožijo Transkarpatijo in Transilvanijo, nato pa se obrnejo na zahod in se pri Orșovi v Romuniji končajo na Donavi. Celotna dolžina grebena je več kot 1.500 km, širina pa se giblje od 12 do 500 km. Največje višine dosežejo na skrajnem severu in skrajnem jugu. Najvišji vrh je Gerlachovský štít (2.655 m) v Visokih Tatrah. Karpati pokrivajo površino 190.000 km² (skoraj deset Slovenij) in so za Alpami drugo najbolj obširno gorovje v Evropi.

Čeprav se Karpati obravnavajo kot gorska veriga, niso povsem neprekinjeni. Sestavljeni so iz več orografsko in geološko različnih skupin, podobno kot Alpe. Višine preko 2.500 m dosežejo samo na nekaj mestih. Mogočnih vrhov, obsežnih snežišč, velikih ledenikov, visokih slapov in velikih jezer, značilnih za Alpe, v Karpatih ni. Prepričanje, da v Karpatih ni nobenega mesta, kjer bi se sneg obdržal celo leto, in nobenega ledenika, so poljski znanstveniki nedavno ovrgli z odkritjem permafrosta v Medeni kotlini v slovaških Visokih Tatrah.^[18]

Podnebje v Karpatih je podobno podnebju v Alpah na približno enakih nadmorskih višinah. Podobno je tudi rastlinstvo. Obe gorovji ločuje Donava. Edina stična točka med njima je hribovje Leitha v Bratislavi. Reka Donava pri Orșovi v Romuniji ločuje Karpate tudi od Stare planine (Balkan). Dolini Morave in Odre jih ločujeta od šlezijskih in moravskih gorskih verig, ki pripadajo srednjemu krilu obsežnega srednjeevropskega gorskega sistema. Karpati, ki tvorijo razvodnico med Črnim morjem in severnimi morji, so za razliko od drugih gorovij povsod obdani z ravninami: na severu z nemško-poljskim nižavjem, na vzhodu z gališkim nižavjem in ravnino ob spodnji Donavi in na jugozahodu s Panonsko nižino.

• 
  Gorovje Maramureș, severna Romunija
• 
  Pogled na Tatre iz poljske Bukowine Tatrzańske
• 
  Kežmarok, Slovaška
• 
  Zakopane, Poljska

Najvišji vrhovi

V preglednici so prikazani najvišji vrhovi v posameznih državah, njihove nadmorske višine in lega.

Vrh	Geološka delitev	Država	Pokrajina	Nadmorska višina (m)
Gerlachovský štít	Visoke Tatre	Slovaška	Prešovski okraj	2.655
Moldoveanu	Gorovje Făgăraș	Romunija	Okraj Argeș	2.544
Rysy	Visoke Tatre	Poljska	Narodni park Tatra	2.499
Goverla	Beskidi (Čornogora)	Ukrajina	Nadvirnski rajon, Rahivski rajon	2.061
Beljanica	Homolje	Srbija	Braničevo	1.344
Lysá hora	Moravsko-šlezijski Beskidi	Češka republika	Moravsko-šlezijska regija	1.323
Kékes	Severne madžarske gore	Madžarska	Heves	1.014

Gorski prelazi

Najpomembnejši gorski prelazi so v romunskem delu Karpatov (od ukrajinske meje proti jugu): Prislop, Rodna, Tihuța, znan tudi kot Borgo, Tulgheș, soteska Bicaz, Ghimeș Uz, Oituz, Buzău, Predeal, čez katerega pelje železniška proga iz Brașova v Bukarešto, Turnu Roșu, ki gre po ozki dolini reke Olt in po njem poteka železniška proga iz Transilvanije v Bukarešto, Vulkan, Teregova in Porțile de Fier, po katerem pelje železniška proga iz Temișoare do Craiove. Eden najpomembnejših prelazov Notranjih vzhodnih Karpatov, ki leži Ukrajini, je Verecki prelaz.

Geologija

Karta alpidskih gorskih verig

Na ozemlju Karpatov so bili nekoč manjši oceanski bazeni. Gorovje je nastalo med alpidsko orogenezo v mezozoiku^[19] in terciarju s pomikom tektonskih plošč Alcapa, Tisa in Dakija na ponirajočo oceansko skorjo.^[20] Gore so nastale z gubanjem in potiskanjem, v zahodnem delu proti severu, v vzhodnem delu proti severovzhodu in južnem delu gorovja proti jugovzhodu.

V zahodnih Karpatih so odkrili velike količine železa, zlata in srebra. Rimski cesar Trajan je po osvojitvi Dakije leta 106 v Rim odpeljal več kot 165 ton zlata in 330 ton srebra.^[21]

Delitev

Glavni deli Karpatov
1. zunanji Zahodni Karpati
2. notranji Zahodni Karpati
3. zunanji Vzhodni Karpati
4. notranji Vzhodni Karpati
5. Južni Karpati
6. zahodnoromunski Karpati (gorovje Apuseni)
7. transilvanska planota
8. srbski Karpati

Največja gorska veriga v Karpatih so Tatre na Slovaškem in Poljskem. Večji del zunanjih Zahodnih Karpatov na Poljskem, Ukrajini in Slovaški se običajno imenuje Beskidi.

Geološka meja med Zahodnimi in Vzhodnimi Karpati poteka približno vzdolž črte (jug-sever), ki povezuje mesta Michalovce, Bardejov, Nowy Sącz in Tarnów na Slovaškom oziroma Poljskem. Starejši sistemi so mejo začrtali bolj proti vzhodu po (sever-jug) dolinah rek San in Osława (Poljska) do mesta Snina na Slovaškem. Biologi pomikajo mejo še bolj proti vzhodu.

Mejo med Vzhodnimi in Južnimi Karpati tvorita prelaz Predeal južno od Brașova in dolina Prahova. Ukrajinci k vzhodnim Karpatom včasih prištevajo samo ukrajinski del Karpatov ali Gozdnate Karpate severno od prelaza Prislop, medtem ko Romuni k vzhodnim Karpatom včasih prištevajo samo tisti del Karpatov, ki leži na njihovem ozemlju, se pravi od ukrajinske meje oziroma prelaza Proslop proti jugu. Svoj del Karpatov delijo na severne, srednje in južne Karpate in ne na zunanje in notranje Vzhodne Karpate. K slednjim spadajo

• Maramureški in Bukovinski Karpati (romunsko Carpații Maramureșului și ai Bucovinei)
• Moldavsko-transilvanski Karpati (Romanian: Carpații Moldo-Transilvani)
• Krivi Karpati (romunsko Carpații Curburii, Carpații de Curbură)

Rastlinstvo in živalstvo

Nižja pobočja Karpatov so gozdnata. Gozdna meja se giblje med 1150 m in 1900 m. Rastlinstvo in prosto živeče živali so deloma podobne tistim v Alpah.

Romunski Karpati pokrivajo največje obstoječe, zaprto gozdno območje v Evropi. Več kot tretjina vseh v Evropi še živečih divjih velikih zveri – rjavi medved, volk in ris - živijo tukaj. V zgornjem toku reke Argeș in njenih pritokih je (oziroma so) endemična skrajno redka vrsta rečnega ostriža Romanichthys valsanicola.

V zahodni in vzhodni delih Karpatov že od zadnje ledene dobe ni več permafrosta, zato so se danes na 300 do 600 metrih uspele ohraniti mnoge avtohtone rastlinske in živalske vrste ^[22]. Ohranjanje več podvrst igra v Evropi, poleg dveh drugih večjih zatočišč na Iberskem polotoku in v Italiji, za doseljevanje na začetku holocena, pomembno vlogo za njeno biotsko raznovrstnost.

Pomembne osebe

• Ludwig Greiner, vpliven lesni industrijalec iz 19. stoletja, ki je ugotovil, da je Gerlachovský štít najvišji vrh v Karpatih.
• Klemens Klimek Bachleda, legendarni tatranski prvopristopnik in gorski vodnik, ki je tragično preminil leta 1910 na Malem Javorovem štitu pri reševenju svojega prijatelja.

Galerija

• 
  Gerlachovský štít z Východné Vysoké, Visoke Tatre, Slovaška
• 
  Rysy, Visoke Tatre, Slovaška in Poljska
• 
  Goverla, Vzhodni Karpati, Ukrajina
• 
  Jezero Bucura, Južni Karpati, Romunija
• 
  Visoke Tatre, Slovaška
• 
  Sfinga v pogorju Bucegi, Romunija
• 
  Jezero Nesamovite, Vzhodni Karpati, Ukrajina
• 
  Slap Beljanica, Srbija
• 
  Gąsienicowa dolina, Tatre, Poljska
• 
  Pogled na Spiški grad s prelaza Branisko
• 
  Sinevir, Vzhodni Karpati, Ukrajina
• 
  Križ herojev na vrhu Caraimana, Romunija

Glej tudi

• Prvobitni bukovi gozdovi v Karpatih in stari bukovi gozdovi v Nemčiji‎
• Lesene cerkve v slovaškem delu Karpatov ‎

Sklici

1. Peter Christoph Sürth. Braunbären (Ursus arctos) in Europa Arhivirano 2007-10-08 na Wayback Machine.. Pridobljeno 10. marca 2011.^{[mrtva povezava]}
2. Peter Christoph Sürth. Wolf (Canis lupus) in Europa Arhivirano 2007-10-08 na Wayback Machine.. Pridobljeno 10. marca 2011.^{[mrtva povezava]}
3. Peter Christoph Sürth. Eurasischer Luchs (Lynx lynx) in Europa Arhivirano 2007-10-08 na Wayback Machine.. Pridobljeno 10. marca 2011.^{[mrtva povezava]}
4. Carpathian montane conifer forests. Encyclopedia of Earth. Pridobljeno 4. avgusta 2010.
5. Bucureşti, staţiune balneară – o glumă bună?. Capital, 19. januar 2009. Pridobljeno 26. aprila 2011.
6. Ruinele de la Baile Herculane si Borsec nu mai au nimic de oferit. Ziarul Financiar, 5. maj 2010. Pridobljeno 26. aprila 2011.
7. Salvaţi pădurile virgine!. Jurnalul Național, 26. oktober 2011. Pridobljeno 31. oktobra 2011.
8. Europe: New Move to Protect Virgin Forests. Global Issues, 30. maj 2011. Pridobljeno 31. oktobra 2011.
9. About the Carpathians. Carpathian Heritage Society. Pridobljeno 12. januarja 2017.
10. Sacred Language of the Vlach Bread. Paun es Durlic, Balkankult (2011). Pridobljeno 15. novembra 2016.
11. The Carpathians. European Travel Commission, The Official Travel Portal of Europe. Pridobljeno 15. novembra 2016.
12. The Carpathian Project: Carpathian Mountains in Serbia. Institute for Spatial Planning, Faculty of Geography, University of Belgrade (2008). Pridobljeno 15. novembra 2016.
13. Moldovanu 2010, str. 18.
14. Blazovich 1994, str. 332.
15. Mathias de Miechow. Tractatus de duabus Sarmatiis, Asiana et Europiana, et de contentis in eis. Prva izdaja (1517), 2. knjiga, 1. poglavje.
16. Buza 2011, str. 24.
17. Gervase of Tilbury. Dictionary of National Biography. London: Smith, Elder & Co. 1885–1900.
18. Gądek, Gradiecz, Bogdan, Mariusz. Glacial Ice and Permafrost Distribution in the Medena Kotlina (Slovak Tatras): Mapped with Application of GPR and GST Measurements. (PDF). Landform Evolution in Mountain Areas. Studia Geomorphologica Carpatho-Balcanica. Pridobljeno 3. februarja 2013.
19. Plašienka, D. (2002). Origin and growth of the Western Carpathian orogenetic wedge during the mesozoic. (PDF) in Geologica Carpathica Special Issues 53 Proceedings of XVII. Congress of Carpathian-Balkan Geological Association Bratislava, 1–4 September 2002.^[nedostopno]
20. Mantovani, E., Viti, M., Babbucci, D., Tamburelli, C., Albarello, D. (2006). Geodynamic connection between the indentation of Arabia and the Neogene tectonics of the central–eastern Mediterranean region. GSA Special Papers 409: 15-41.
21. Dacia-Province of the Roman Empire. United Nations of Roma Victor. Pridobljeno 14. novembra 2010.^{[mrtva povezava]}
22. Józef Mitka, Wojciech Bąba, Kazimierz Szczepanek: Putative forest glacial refugia in the Western and Eastern Carpathians. Arhivirano 2018-04-11 na Wayback Machine. In: Modern Phytomorphology, Band 5, 2014, S. 85–92.

Viri

• Hogan, C. Michael (16. maj 2014). »Carpathian montane conifer forests«. The Encyclopedia of Earth. Pridobljeno 2. avgusta 2014.
• »Carpathian Mountains«. Britannica Online. Pridobljeno 2. avgusta 2014.

Zunanje povezave

• Karpatska konvencija