Seznam bizantinskih cesarjev

Seznam bizantinskih cesarjev vsebuje cesarje od ustanovitve Konstantinopla leta 330, ki običajno označuje začetek Vzhodnorimskega oziroma Bizantinskega cesarstva. Konča se z letom 1453, ko je Konstantinopel osvojila vojska Osmanskega cesarstva. Na seznamu so samo cesarji, ki so bili priznani kot zakoniti vladarji in so suvereno vladali cesarstvu. Izjeme so mladoletni socesarji (symbasileis), ki niso nikoli dosegli položaja edinega ali višjega vladarja, in nekateri uzurpatorji in uporniki, ki so zase zahtevali cesarski naslov.

Niz bizantinskih cesarjev se začne s prvim krščanskim rimskim cesarjem Konstantinom Velikim, ki je obnovil Bizanc in ga izbral za prestolnico cesarstva. Njegov način vladanja je postal model za vladanje njegovih naslednikov.

Kot prvega bizantinskega cesarja v političnem smislu se pogosto omenja Konstantinovega predhodnika Dioklecijana, ki je na vzhodu vladal kot avgust od 1. aprila 286 – 1. maja 305). Dioklecijan je zamenjal republiški lesk principata z absolutističnim dominatom, ki je bil bolj podoben orientalski in helenistični obliki avtokratske monarhije. Glavne značilnosti bizantinske države je vsekakor začrtal Konstantin. V bizantinski politiki in kulturi je prevladoval grški vpliv s krščanstvom kot državno religijo.

Vsi bizantinski cesarji so se imeli za rimske cesarje.^[1] Izraz bizantinski je skovalo zahodnoevropsko zgodovinopisje v 16. stoletju. Uporaba naslova cesar je postala sporna po papeževem kronanju frankovskega kralja Karla Velikega za cesarja Svetega rimskega cesarstva 25. decembra 800. Njegovo imenovanje je bilo delno posledica kronanja bizantinske cesarice Irene leta 797, ki je papež Leon III.ni priznal za cesarico, ker je bila ženska.

Vsi cesarji pred Heraklijem (vladal 610-941), so se uradno naslavljali z avgustus, vendar so uporabljali tudi druge naslove, na primer dominus. Pred njihovimi osebnimi imeni je bil uraden naslov Imperator Caesar Augustus. Po Herakliju so začeli pogosto uporabljati grški naslov basileus (Βασιλεύς), ki je pred tem označeval suverena. Po ustanovitvi rivalskega Svetega rimskega cesarstva v Zahodni Evropi se je vedno bolj pogosto uporabljal naslov avtokrator (Αυτοκράτωρ). V kasnejših stoletjih so zahodni kristjani bizantinskega cesarja pogosto imenovali kar "grški cesar". Proti koncu cesarstva so se cesarji naslavljali z osebnim imenom, kateremu je sledil pripis "v Kristusu, cesar in avtokrat Rimljanov".

V srednjem veku so bile pogoste vladarske dinastije, četudi načelo dednega nasledstva v cesarstvu nikoli ni bil formalizirano.^[2] Dedno nasledstvo je bilo bolj običaj kot nedotakljivo načelo.^[3]

Če se v seznam cesarjev vključi tudi dinastija Paleologov, ki si je lastila naslov cesarja v izgnanstvu, se je v tisočletni zgodovini Bizantinskega cesarstva na njegovem prestolu zvrstilo 99 cesarjev.

Več informacij Cesar, Celotno ime ...

Cesar	Celotno ime	Čas vladanja	Pripombe
Vzhodnorimsko cesarstvo (zgodnje Bizantinsko cesarstvo)
Konstantinova dinastija (306-364)
	Konstantin I. Veliki starogrško Κωνσταντίνος Α' ο Μέγας Gaivs Flavivs Valerivs Avrelivs Constantinvs	19. september 324 – 22. maj 337	Rojen je bil v Naissusu leta 273 ali 274 kot sin cesarja Konstancija Klora in Helene. Za avgusta je bil razglašen po očetovi smrti 25. julija 306. Izključni cesar Zahodnega cesarstva je postal po državljanski vojni in bitki pri Milvijskem mostu leta 312, v kateri je premagal cesarja Maksencija. Leta 324 je premagal avgusta vzhoda Licinija in pod svojo oblastjo ponovno združil oba dela Rimskega cesarstva, potem pa je kot izključni vladar vladal do svoje smrti. Zaključil je upravne in vojaške reforme, ki jih je začel Dioklecijan, in otvoril obdobje Dominata. Krščanstvo je proglasil za svobodno vero in s sklicem Prvega nicejskega koncila leta 325 odigral pomembno vlogo v njegovem razvoju in širjenju po rimskem svetu. Sam naj bi se spreobrnil v krščanstvo šele na smrtni postelji. Reformiral je denarni sistem in uvedel zlati solidus in začel obsežna obnovitvena dela. Bizanc je preimenoval v Novi Rim in ga razglasil za prestolnico cesarstva. Novi Rim so še pred njegovo smrtjo preimenovali v Konstantinovo mesto - Konstantinopel. Njegov model vladanja je postal zgled za vse kasnejše bizantinske cesarje.^[4]
	Kaloker starogrško Καλόκαιρος Calocaervs	333-334	Magister pecoris camelorum na Cipru, odstavljen in usmrčen.
	Hanibalijan Flavivs Hannibalianvs	335 – 337	Hanibalijan je bil sin Konstantinovega polbrata Flavija Dalmacija, rojen verjetno v Tolosi v Galiji. Leta 335 je Konstantin Flavija Dalmacija imenoval za cezarja, Hanibalijana pa za Rex Regem et Ponticarum Gentium – kralja kraljev pontskih ljudstev. Poročil ga je s svojo hčerko Konstantino in mu podelil naslov nobilissimus. Po Konstantinovi smrti je jeseni 337 j v Konstantinoplu izbruhnil upor vojakov, ki so, verjetno na pobudo Konstancija II., zahtevali, da prestol pripade Konstantinovim sinovom. Vojaki so pobili vse Konstantinove moške sorodnike, med njimi tudi Hanibalijana.
	Konstancij II. starogrško Κωνστάντιος Β' Flavivs Ivlivs Constantivs	22. maj 337–5. oktober 361	Drugi sin Konstantina I., ki je po očetovi smrti nasledil vzhodno tretjino Rimskega cesarstva. Izključni cesar je postal leta 353, ko je strmoglavil zahodnega uzurpatorja Magnencija. Za njegovo vladavino so značilne vojaške aktivnosti na vseh mejah cesarstva, nesoglasje med arijanci, katerih pristaš je bil, in ortodoksnimi zagovorniki nicejske veroizpovedi. Med njegovo vladavino je imel Konstantinopel enak položaj kot Rim. Zgrajena je bila prva Hagija Sofija. Konstancija Gala in Julijana Odpadnika je imenoval za cezarja. Umrl je na vojnem pohodu proti Julijanu, ki se mu je uprl.^[5]
	Konstans I. starogrško Κώνστας Α' Flavivs Ivlivs Constans	22. maj 337–januar 350	Tretji sin Konstantina I., ki je po očetovi smrti leta 333 kot cezar nasledil srednjo tretjino Rimskega cesarstva. Izključni cesar na zahodu je postal po smrti Konstantina II. leta 348. Bil je vnet zagovornik Atanazija Aleksandrijskega in nasprotnik arijanstva. V Magnencijevem državnem udaru je bil umorjen.^[6]
	Julijan Odpadnik starogrško Ιουλιανός "ο Παραβάτης Flavivs Clavdivs Ivlianvs	5. oktober 361–28. junij 363	Sin Konstantinovega polbrata Julija Konstancija. Julijan je zelo zgodaj osirotel: mati je umrla takoj po njegovem rojstvu, očeta pa so kmalu zatem ubili sinovi Konstantina I.. Potem, ko ga je Konstancij II. razglasil za cezarja, je postal spreten vladar in branilec Galije. Malo pred Konstancijevo smrtjo se mu je uprl. 5. oktobra 361 ga je vojska razglasila za cesarja, po smrti Konstancija II. pa je postal legalen vladar. Bil je goreč nasprotnik krščanstva. Na vojnem pohodu proti Sasanidom je bil smrtno ranjen in je kmalu zatem umrl.
Vmesno obdobje (363-364)
	Jovijan starogrško Ἰοβιανός Flavivs Clavdivs Iovianvs	27. junij 363–17. februar 364	Jovijan je bil poveljnik oddelka Julijanove garde na vzhodu. Po Julijanovi smrti ga je vojska 28. junija 363 proglasila za cesarja. Njegovo edino omembe vredno dejanje je podpis mirovne pogodbe s Perzijci, s katero je najbolj vzhodne rimske province prepustil Perziji in rimski vojski omogočil umik. Na poti domov je 17. februarja 364 umrl.
Valentinijansko-Teodozijska dinastija (364-457)
	Valentinijan I. starogrško Ουαλεντινιανός Α΄ Flavivs Valentinianvs	26. februar 364–28. marec 364 celemu cesarstvu, 26. marec 364 – 17. november 375 kot cesar na zahodu	Valentinijan je bil častnik v Julijanovi in Jovijanovi vojski. Po Jovijanovi smrti ga je vojska 26. februarja 364 izvolila za cesarja. Kmalu po prihodu na oblast je za sovladarja izbral brata Valensa in si z njim razdelil cesarstvo - Valentinijan je vladal samo na zahodu. Med njegovim vladanjem so cesarstvo stalno pustošili barbari. 17. novembra 375 je na vojnem pohodu umrl zaradi možganske krvavitve.
	Valens starogrško Ουάλης Flavivs Jvlivs Valens	28. marec 364–9. avgust 378	Nepomemben vojak rimske vojske, cesar na vzhodu, 9. avgusta 378 ubit v bitki pri Odrinu
	Gracijan starogrško Γρατιανός Flavivs Gratianvs	9. avgust 378-19. januar 379	19. januarja je za cesarja Vzhodnega cesarstva imenoval Teodozija I.. Odstavljen in 25. avgusta 383 ubit v uporu Magna Maksima.
	Teodozij I. Veliki starogrško Θεοδόσιος Α' ο Μέγας Flavivs Theodosivs	19. januar 379-17. januar 395	Aristokrat in vojaški poveljnik.
	Arkadij Αρκάδιος Flavivs Arcadivs	17. januar 408-1. maj 408	Sin Teodozija I.
	Teodozij II. starogrško Θεοδόσιος Β' Flavivs Theodosivs	1. maj 408-28. julij 450
	Marcijan starogrško Μαρκιανός Flavivs Valerivs Marcianvs	450-januar 457	Vojak in politik, Pulherijin soprog.
Leonova dinastija (457-518)
	Leon I. Tračan starogrško Λέων Α' ο Θράξ, starogrško Μακέλλης ali starogrško Μέγας Flavivs Valerivs Leo Avgustvs	457–474	Rojen je bil v Dakiji okoli leta 400. Kot nižji častnik rimske vojske je služil v spremstvu gotskega komandanta armade Asparja. Po Marcijanovi smrti ga je Aspar imenoval za novega cesarja. Bil je prvi cesar, ki ga je kronal konstantinopelski patriarh. Med vladanjem je pomiril mejo na Donavi in sklenil mir s Perzijci, kar mu je omogočilo, da se je vmešaval v zadeve Zahodnega rimskega cesarstva in podpiral kandidate za njegove cesarje. Leta 468 je poslal vojaško odpravo proti Vandalom z nalogo, da ponovno osvoji Kartagino. Na začetku vladanja je bil Asparjev marionetni vladar, potem pa je začel kot protiutež Asparjevim Gotom podpirati Izavrijce. Svojo hčer Ariadno je poročil z izavrijskim vladarjem Tarasijem, kasnejšim cesarjem Zenonom. Z njegovo podporo je leta 471 umoril Asparja in prekinil gotsko premoč v rimski armadi. ^[7]
	Leon II. Mali starogrško Λέων Β' ο Μικρός Flavius Leo Avgustvs	18. januar–17. november 474	Leon je bil sin Ariadne, hčerke cesarja Leona I., in njenega izavrijskega moža Zenona. Jeseni leta 473 je postal socesar, po smrti Leona I. pa cesar. Kmalu po prihodu na prestol je za socesarja in regenta okronal svojega očeta Zenona. Kmalu zatem je umrl, morda zastrupljen.^[8]
	Zenon starogrško Ζήνων Flavivs Zeno Avgvstvs	9. februar 474–9. januar 475 in avgust 476–9. april 491	Rojen okoli leta 425 v Izavriji kot Tarasicodisa. Kot poveljnik Leonovih izavrijskih vojakov se je povzpel do položaja poveljnika cesarjeve telesne straže (comes domesticorum). Poročil se je s cesarjevo hčerko Ariadno in privzel ime Zenon. Igral je ključno vlogo pri odstranitvi magistra militum Asparja in njegovih Gotov. Po ustoličenju sina Leona II. je postal 9. februarja 474 njegov socesar in po njegovi smrti 17. novembra samostojen cesar. Leta 475 je moral pred Baziliskom zbežati v domovino. Po utrditvi oblasti se je leta 476 vrnil v Konstantinopel. Sklenil je mir z Vandali, preprečil zaroto, ki sta jo načrtovala Leonova stara mati Verina in general Il in zagotovil mir na Balkanu, tako da je prepričal Teodorika Velikega in njegove Ostrogote, da se preselijo v Italijo. Med njegovo vladavino se je prekinil niz zahodnih rimskih cesarjev. Zaradi svoje promonofizitske naravnanosti je postal nepriljubljen, z objavo Henotikona (akt o združitvi), s katerim je nameraval zgladiti nesoglasja v Cerkvi, pa je povzročil razkol med vzhodnim in zahodnim krščanstvom.^[9]
	Bazilisk starogrško Βασιλίσκος Flavivs Basiliscvs	9. januar 475– avgust 476	General in svak Leona I.. Uzuraptor, umrl v pregnanstvu leta 476 ali 477.
	Anastazij I. Dikor starogrško Αναστάσιος Α' ο Δίκορος Flavivs Anastasivs	11. april 491–9. julij 518	Rojen je bil okoli leta 430 v Draču. Kot dvorjan, ki je skrbel za red in mir v cesarski palači (silentiarius), se je poročil s Zenonovo vdovo Ariadno. Zaradi različno obarvanih oči je dobil vzdevek Dikoros. Reformiral je davčni in denarni sistem. Bil je skromen vladar in je po smrti zapustil v državni blagajni znaten presežek. Njegove simpatije do monofizitov so povzročile splošno nasprotovanje, ki se je kazalo predvsem v Vitalijanovem uporu in razkolu med vzhodnim in zahodnim krščanstvom. Njegovo vladanje so zaznamovali tudi prvi vpadi Bolgarov na Balkan in vojna s Perzijo zaradiustanovitve trdnjave Dare v Mezopotamiji. Anastazij ni imel otrok.^[10]
Justinijanova dinastija (518-602)
	Justin I. Ἰουστῖνος Flavivs Ivstinvs	10. julij 518–1. avgust 527	Rojen okoli leta 450 v Baderiani v Dardaniji. Bil je vojaški častnik in poveljnik telesne straže Anastazija I. Po Anastazijevi smrti so ga za cesarja izvolili njegovi vojaki.
	Justinijan I. Veliki Ἰουστινιανὸς ὁ Μέγας Petrvs Sabbativs Ivstinianvs	1. avgust 527–14. november 565	Rojen leta 482/483 v Tavreziju, Makedonija. Bil je nečak Justina I. Na položaj socesarja je bil povišan 1. aprila 527. Po Justinovi smrti je postal njegov naslednik. K Bizantinskemu cesarstvu je nameraval priključiti dele Zahodnega rimskega cesarstva in osvojil Italijo, Severno Afriko in dele Španije. Zaslužen je za sestavo zakonika Corpus Juris Civilis (Justinijanov zakonik), na katerem temelji večina sodobnih evropskih zakonikov.^[11]
	Justin II. Ἰουστῖνος Βʹ Ivstinvs Ivnior	14. november 565–5. oktober 578	Rojen okoli leta 520. Bil je nečak Justinijana I. Na prestol je s podporo vojske in senata prišel po Justinijanovi smrti. Zaradi duševne bolezni je leta 573–574 vladal pod regentstvom svoje žene cesarice Sofije in v letih 574–578 pod regentstvom Tiberija Konstantina.
	Tiberij II. Konstantin Τιβέριος Κωνσταντῖνος Tiberivs Constantinvs	5. oktober 578–14. avgust 582	Rojen okoli 535. Bil je poveljnik cesarske telesne straže in prijatelj in posvojenec cesarja Justina. Cezar in regent je postal leta 574. Po Justinovi smrti je postal cesar.
	Mavricij Μαυρίκιος Mavritivs Tiberivs	14. avgust 582–27. november 602	Rojen leta 539 at Arabisu], Kapadokija. Bil je vojaški častnik in kasneje generaal. Poročil se je s hčerko cesarja Tiberija II. in po tastovi smrti zasedel njegov položaj. Za socezarja je leta 590 imenoval svojega sina Teodozija. 27. novembra 602 ga je odstavil in nasledil uzurpator Fokas.
Brez dinastije (602-610)
	Fokas Φωκᾶς	23. november 602–5. oktober 610	Bil je nižji častnik v balkanski armadi in vodja upora, v katerem je bil odstavljen cesar Mavricij. Po prevzemu oblasti je postajal vedno bolj nepriljubljen in tiranski, zato ga je Heraklij odstavil in usmrtil.
Bizantinsko cesarstvo
Heraklijeva dinastija (610-711)
	Heraklij starogrško Ἡράκλειος Flavivs Heraclivs Avgustvs	5. oktober 610–11. februar 641	Rojen okoli 575 kot najstareši sin eksarha Afrike Heraklija Starejšega. Leta 609 je sprožil upor proti Fokasu in ga naslednje leto odstavil. Uspešno je končal bizantinsko-sasanidsko vojsko 602–628, ni pa mogel ustaviti muslimanskega osvajanja Sirije. V državi upravi je kot uradni jezik namesto latinščine uvedel grščino.
	Konstantin III. starogrško Κωνσταντῖνος Ἡράκλειος Constantinvs Heraclivs	11. februar 641–september 641	Rojen 3. maja 612 kot najstarejši sin Heraklijeve prve žene Fabije Eudokije. Leta 613 je bil imenovan za socesarja. Po Heraklijevi smrti je skupaj z mlajšim bratom Heraklonom zasedel bizantinski prestol. Umrl je zaradi tuberkuloze, ali morda zaradi zastrupitve po naročilu cesarice vdove Martine.
	Heraklon starogrško Κωνσταντῖνος Ἡράκλειος Constantinvs Heraclivs	11. februar 641–september 641	Rojen leta 626 kot sin Heraklijeve druge žene Martine. Leta 638 je bil imenovan za socesarja, po Heraklijevi smrti pa je skupaj s Konstantinom III. zasedel bizantinski prestol. Po Konstantinovi smrti je postal edini vladar po regentstvom matere Martine. Po uporu generala Valentina je moral za svojega socesarja imenovati nečaka Konstansa II.. Septembra 641 ga je senat odstavil.
	Konstans II. Bradati starogrško Κώνστας Β' ὁ Πωγωνάτος Flavivs Heraclivs	september 641–15. julij 668	Rojen 7. novembra 630 kot sin Konstantina III.. Spomladi leta 641 je po očetovi smrti postal socesar, po prisilnem odstopu strica Heraklona pa cesar. Svoj sedež je preselil v Sirakuze, kjer so ga umorili, morda po nalogu njegovega naslednika Mizizija.
	Konstantin IV. Mlajši starogrško Κωνσταντῖνος Δʹ ὁ νέος	september 668–10. julij 685^[12]	Rojen leta 652. Na prestol je prišel po umoru svojega očeta Konstansa II.. Nadimek "Bradati" je dobil pomotoma, ker so ga zgodovinarji zamenjali z njegovim očetom. Odbil prvo arabsko obleganje Konstantinopla in umrl zaradi dizenterije. Prestolnico je iz Sirakuze preselil nazaj v Konstantinopel.
	Justinijan II. Breznosi starogrško Ἰουστινιανὸς ὁ Ῥινότμητος	10. julij 685–695	Rojen leta 669. Leta 681 je bil imenovan za socesarja, po smrti Konstantina IV. pa je postal samostojen vladar. Leta 695 je bil v vojaškem uporu odstavljen in pohabljen (od tod njegov nadimek) in izgnan v Herson. Leta 705 je prišel ponovno na oblast.
Dvajstletna anarhija (695-717)
	Leoncij starogrško Λεόντιος	695–15. februar 698	General iz Izavrije (Sirije). Odstavil Justinijana II., v uporu leta 698 pa je bil sam odstavljen. Usmrčen februarja 706.
	Tiberij III. Apsimar starogrško Τιβέριος Γʹ (Ἀψίμαρος)	15. februar 698–21. avgust 705	Admiral germanskega porekla z imenom Apsimar. Po neuspešnem vojnem pohodu se je uprl Leonciju. Vladal pod imenom Tiberij, dokler ga ni Justinijan II. leta 705 odstavil. Februarja 706 je bil usmrčen.
	Justinijan II. (drugič)	21. avgust 705–4. november 711
	Filipik Bardan starogrško Φιλιππικός	december 711–3. junij 713	Sprožil vstajo proti Justinijanu II., odstavljen in oslepljen.
	Anastazij II. Artemij starogrško Ἀναστάσιος Β (ʹἈρτέμιος	4. junij 713–konec 715	Odstavljen in poslan v samostan, po uporu usmrčen.
	Teodozij III. starogrško Θεοδόσιος Γʹ	maj 715–25. marec 717	Prisiljen k umiku s prestola.
Izavrijska (Sirska) dinastija (717-802)
	Leon III. Izavrijec starogrško Λέων Γʹ ὁ Ἴσαυρος	25. marec 717–18 junij 741	Rojen leta 685 v Germanikeji (Sirija). Postal je general in spomladi leta 717 v uporu prišel na bizantinski prestol. Odbil je drugo arabsko obleganje Konstantinopla in začel bizantinski ikonoklazem.
	Konstantin V. Kopronim starogrško Κωνσταντῖνος Eʹ Κοπρώνυμος	18. junij 741–14. september 775	Rojen je bil julija 718 kot edini sin cesarja Leona III. in že leta 720 postal njegov socesar. Na prestol je prišel po očetovi smrti. Ko je premagal uzurpatorja Artabazda, je nadaljeval očetovo ikonoklastično politiko in zato dobil nadimek Kopronim. Izvojeval je več zmag proti Arabcem in Bolgarom. Umrl je v bojih z Bolgari.
	Artabazd starogrško Ἀρτάβασδος	741–2. november 743	General in zet cesarja Leona III., guverner Opsikijske teme. Vodil je upor proti Konstantinu V. in osvojil Konstantinopel, potem pa je bil poražen. Po porazu so ga oslepili in tonzurirali.
	Leon IV. Hazar starogrško Λέων Δʹ ὁ Χάζαρος	14. september 775–8. september 780	Uspešno se je boril proti Bolgarom in Arabcem. Do častilcev ikon je bil bolj strpen od svojega očeta in starega očeta.
	Konstantin VI. starogrško Κωνσταντῖνος ΣΤʹ	8 September 780 – 19 August 797	Rojen je bil leta 771 kot edini sin Leona IV.. Leta 776 je postal njegov socesar in po očetovi smrti leta 780 samostojen cesar. Do leta 790 je vladal pod regentstvom matere Irene Atenske. Na materin ukaz so ga vrgli s prestola, ga oslepili in pohabili. Kmalu zatem je umrl, verjetno zaradi poškodb.
	Irena Atenska starogrško Εἰρήνη	19. avgust 797–31. oktober 802	Žena cesarja Leona IV., od leta 780 do 790 regentka sina Konstantina VI.. Leta 797 je sina vrgla s prestola in postala cesarica. V državnem udaru leta 802 so jo odstavili in izgnali na Lesbos. Umrla je 9. avgusta 803.
Nikiforjeva dinastija (802-813)
	Nikifor I. Logotet starogrško Νικηφόρος Αʹ ὁ Γενικός/ὁ Λογοθέτης	31. oktober 802–26. julij 811	Irenin generalni logotet (finančni minister), ki je vodil na začetku uspešen vojni pohod proti Bolgarom. Ubit v bitki pri Pliski.
	Stavrakij starogrško Σταυράκιος	26. julij 811–2. oktober 811	Edini sin Nikiforja I., kronan za socesarja decembra 803. Na prestol je prišel po očetovi smrti. V bitki pri Pliski je bil težko ranjen in je kasneje ohromel. Zaradi slabega zdravja je odstopil in se umaknil v samostan, kjer je kmalu umrl.
	Mihael I. Rangab starogrško Μιχαὴλ Αʹ Ῥαγγαβέ	2. oktober 811–11. julij 813	Zet Nikiforja I., ki je prišel na prestol po Stavrakijevem odstopu. Po uporu Leona Armenca je odstopil in se umaknil v samostan, kjer je 11. januarja 844 umrl.
Brez dinastije (1056-1057)
Leon V. Armenec	Λέων Ε' ο Αρμένιος (Leon V o Armenios)	813 – 820	General armenskega porekla, rojen leta 775. Uprl se je cesarju Mihaelu I. in sam zasedel bizantinski prestol. Za Božič leta 813 je svojega sina Simbiatija preimenoval v Konstantina in ga imenoval za socesarja. Ponovno je oživel bizantinski ikonoklazem. V uporu, ki ga je vodil Mihael Amorijec, je bil ubit.
Amorijska dinastija (820-867)
Mihael II. Amorijec	Μιχαήλ Β' (Mikhaēl II.)	820 – 829	naročil uboj Leona V., v vojni s Sasanidi izgubil Kreto
Tomaž Slovan	Thomas	820 – 822	uzurpator, vojskovodja slovanskega porekla
Teofil	Θεόφιλος (Theophilos)	829 – 842	boril se je s korupcijo, izgubil vojno z Arabci
Teodora II.	Θεοδώρα (Theodōra)	842 – 855	Teofilova žena, detronizirana in poslana v samostan
Mihael III. Pijanec	Μιχαήλ Γ΄ (Mikhaēl III.)	842 – 867	cesar je postal s tremi leti, ubit
Makedonska dinastija (867-1056)
Bazilij I. Makedonec	Βασίλειος Α΄ (Basileios I.)	867 – 886	umrl v nezgodi med lovom
Leon VI. Modri	Λέων ΣΤ΄ (Leōn VI)	886 – 912
Aleksander	Αλέξανδρος (Alexandros)	912 – 913
Konstantin VII. Porfirogenet	Κωνσταντίνος Ζ΄ Πορφυρογέννητος (Kōnstantinos VII. Porphyrogennētos)	913 – 959	zastrupljen
Roman I. Lekapen	Ρωμανός Α΄ Λακαπήνος (Rōmanos I. Lakapēnos)	919 – 944
Roman II.	Ρωμανός Β΄ (Rōmanos II.)	959 – 963	zastrupljen
Nikifor II. Fokas	Νικηφόρος Β΄ Φωκάς (Nikēphoros II. Phōkas)	963 – 969	ubit
Ivan I. Cimisk	Ιωάννης Α΄ Τζιμισκής (Iōannēs I. Tzimiskēs)	969 – 976	verjetno zastrupljen
Bazilij II.	Βασίλειος Β΄ Βουλγαροκτόνος (Basileios II. Boulgaroktonos)	976 – 1025	obnovil moč bizantinskega cesarstva, cesarstvo doživi velik razvoj
Konstantin VIII.	Κωνσταντίνος Η΄ (Kōnstantinos VIII.)	1025 – 1028
Roman III. Argir	Ρωμανός Γ΄ Αργυρός (Rōmanos III. Argyros)	1028 – 1034	ubit
Mihael IV. Paflagonec	Μιχαήλ Δ΄ Παφλαγών (Mikhaēl IV. Paphalgōn)	1034 – 1041
Mihael V. Kalafat	Μιχαήλ Ε΄ Καλαφάτης (Mikhaēl IV. Kalaphatēs)	1041 – 1042	iznakažen, kastriran in poslan v samostan
Zoa	Ζωή (Zoe)	1028 – 1050
Konstantin IX. Monomah	Κωνσταντίνος Θ΄ Μονομάχος (Kōnstantinos IX. Monomakhos)	1042 – 1055
Jurij Manijak	Georgios Maniakes	1042 - 1043	uzrupator, ubit
Teodora III.	Θεοδώρα (Theodōra)	1042 1055 – 1056	Zadnja cesarica iz makedonske linije. Po njeni smrti se je začelo obdobje upadanja, ki je trajalo do prihoda Alekseja I. Komnena leta 1081.
Mihael VI. Stratiotik	Μιχαήλ ΣΤ΄ Βρίγγας (Mikhaēl VI. Bringas)	1056 – 1057	Odstavljen, umrl v samostanu.
Dinastija Komnen (1057-1059)
Izak I. Komnen	Ισαάκιος Α΄ Κομνηνός (Isaakios I. Komnēnos)	1057 – 1059	prostovoljno abdiciral
Dinastija Dukas (1059-1081)
Konstantin X. Dukas	Κωνσταντίνος Ι΄ Δούκας (Kōnstantinos X. Doukas)	1059 – 1067
Roman IV. Diogen	Ρωμανός Δ΄ Διογένης (Rōmanos IV. Diogenēs)	1068 – 1071	iznakažen do smrti
Mihael VII. Parapinak	Μιχαήλ Ζ΄ Δούκας (Mikhaēl VII. Doukas)	1071 – 1078	detroniziran in poslan v samostan
Nikefor III. Botanijat	Νικηφόρος Γ΄ Βοτανειάτης (Nikēphoros III. Botaneiatēs)	1078 – 1081	detroniziran in poslan v samostan
Dinastija Komnen (1081-1185)
Aleksej I. Komnen	Αλέξιος Α' Κομνηνός (Alexios I Komnēnos)	1081 – 1118
Ivan II. Komnen	Ιωάννης Β΄ Κομνηνός (Iōannēs II Komnēnos)	1118 – 1143
Manuel I. Komnen	Μανουήλ Α' Κομνηνός (Manouēl I Komnēnos)	1143 – 1180	velik vzpon in številna osvajanja; cesarstvo je doseglo moč, kakršno je imelo pred tem redko kdaj, potem pa nikoli več
Aleksej II. Komnen	Αλέχιος Β’ Κομνηνός (Alexios II Komnēnos)	1180 – 1183	Ob prihodu na prestol je bil še otrok, zato sta v njegovem imenu vladala mati Marija Antioška in njen domnevni ljubimec Aleksej Komnen. V uporu leta 1183 je Andronik I. prisilil Marijo, da je odšla v samostan, in oslepil Alekseja Komnena in ga poslal v samostan. Samega sebe je dal okronati za socesarja in kmalu zatem zadaviti Alekseja II..
Andronik I. Komnen	Ανδρόνικος Α’ Κομνηνός (Andronikos I Komnēnos)	1183 – 1185	kruto ubit na ulicah Bizanca
Dinastija Angel (1185-1204)
Izak II. Angel	Ισαάκιος Β’ Άγγελος (Isaakios II. Angelos)	1185 - 1195 1203 - 1204	križarji so ga vrnili na oblast, detroniziran in oslepljen, verjetno tudi zastrupljen
Aleksej III. Angel	Αλέξιος Γ' Άγγελος	1195 - 1203	pobegnil v Trakijo, detroniziran in v Nikeji leta 1209 poslan v samostan
Aleksej IV. Angel	Αλέξιος Δ' Άγγελος	1203 - 1204	zadavljen
Nikolaj Kanabos		1204	izvoljen, a zavrnil, zato nikoli kronan, nedolgo zatem tudi zadavljen
Aleksej V. Dukas	Αλέχιος Ε΄ Δούκας Μούρτζουφλος	1204	Poskušal se je zoprstaviti križarjem četrte križarske vojne, vendar so ti osvojili Konstantinopel, sam pa je pobegnil. Leta 1205 so ga križarji ujeli in vrgli s Teodozijevega stolpa v Konstantinoplu. Mesto je postalo prestolnica Latinskega cesarstva, na preostalem ozemlju pa so nastala Trapezundsko cesarstvo, Epirski despotat in Nikejsko cesarstvo.
Dinastija Laskaris (1204-1261)
Konstantin XI. Laskaris	Κωνσταντίνος Λάσκαρης	1204 - 1205	prebivalci Konstantinopla so ga izvolili za cesarja na dan, ko je mesto padlo.
Teodor I. Laskaris	Θεόδωρος Α' Λάσκαρις (Theodōros I. Laskaris)	1205 - 1221/1222	V pregnanstvu v Mali Aziji je ustanovil Nikejsko cesarstvo
Ivan III. Dukas Vatac	Ιωάννης Γ΄ Δούκας Βατάτζης (Iōannēs III. Doukas Batatzēs)	1222 - 1254
Teodor II. Laskaris	Θεόδωρος Β΄ Δούκας Λάσκαρις (Theodōros II. Doukas Laskaris)	1254 - 1258
Ivan IV. Laskaris	Ιωάννης Δ΄ Δούκας Λάσκαρις (Iōannēs IV. Doukas Laskaris)	1258 - 1261	detroniziran in oslepljen
Dinastija Paleolog (1259-1453)
Mihael VIII. Paleolog	Μιχαήλ Η΄ Παλαιολόγος (Mikhaēl VIII. Palaiologos)	1259 - 1282
Andronik II. Paleolog	Ανδρόνικος Β' Παλαιολόγος	1282–1328	abdiciral
Mihael IX. Paleolog	Μιχαήλ Θ΄ Παλαιολόγος (Mikhaēl IX. Palaiologos)	1294 - 1320	sovladar Andronika II. Paleologa
Andronik III. Paleolog	Ανδρόνικος Γ' Παλαιολόγος	1328 - 1341
Ivan V. Paleolog	Ιωάννης Ε' Παλαιολόγος (Iōannēs V. Palaiologos)	1341 - 1347 1354 - 1376 1379 - 1390 1390 - 1391	zamenjan
Ivan VI. Kantakuzen	Ιωάννης ΣΤ΄ Καντακουζηνός (Iōannēs VI. Kantakouzēnos)	1347 - 1354	detroniziran
Andronik IV. Paleolog	Ανδρόνικος Δ' Παλαιολόγος	1376 - 1379	detroniziran
Ivan VII. Paleolog	Ιωάννης Ζ' Παλαιολόγος (Iōannēs VII. Palaiologos)	1390 1399 - 1402	zamenjan
Manuel II. Paleolog	Μανουήλ Β΄ Παλαιολόγος (Manouēl II. Palaiologos)	1391 - 1425	regent Ivana VII. Paleologa
Ivan VIII. Paleolog	Ιωάννης Η' Παλαιολόγος (Iōannēs VIII. Palaiologos)	1425 - 1448	zadnji kronani bizantinski cesar
Konstantin XI. Paleolog	Κωνσταντίνος ΙΑ' Δραγάσης Παλαιολόγος (Kōnstantinos XI. Dragasēs Palaiologos)	1448 - 1453	zadnji bizantinski cesar, ki je vladal v Konstantinoplu, nikoli ni bil okronan, umrl na obzidju Bizanca 29. maja 1453, ko je turški sultan Mehmed II. osvojil cesarstvo in se proglasil za cesarja. Mehmer je v naslednjih desetih letih je uničil še zadnje neodvisne ostanke nekoč mogočnega cesarstva. Mehmedovi naslednki so uporabljali cesarski naslov vse do začetka 20. stoletja.
Dinastija Paleolog (upravičenci do prestola v izgnanstvu) (1453-1502)
Dimitrij Paleolog	Δημήτριος Παλαιολόγος (Dēmētrios Palaiologos)	1453 - 1460	1460 dezertiral k otomanom
Tomaž Paleolog	Θωμάς Παλαιολόγος (Thōmas Palaiologos)	1460 - 1465	Dimitrijev mlajši brat, njegov pravnuk je bil ruski car Ivan IV. Grozni
Andrej Paleolog	Ανδρέας Παλαιολόγος	1465 – 1503	sin Tomaža Paleologa, samozvani imperator Constantinopolitanus