From Wikipedia, the free encyclopedia
Pomišljáj je večinoma enodelno, lahko pa tudi dvodelno ločilo, načeloma nestično. Je daljša črtica kot deljaj oziroma vezaj. Po obliki ločimo navadni (–) in tako imenovani dolgi pomišljaj (—). Dolgi pomišljaj lahko pišemo med povedmi, ki niso deli istega besedila, če je v njih že uporabljen navadni pomišljaj (npr. Ti očeta do praga – sin tebe čez prag. — Ti meni luč – jaz tebi ključ.). Po vlogi pa poznamo odstavčnega, predložnega, oklepajnega, narekovajnega ipd.[1]:44–45
– |
---|
Delitelji besed |
presledek |
Splošna tipografija |
znak & (et, in) & |
Redkejša tipografija |
trozvezdje (asterizem) ⁂ |
Na računalniški tipkovnici s slovensko razporeditvijo tipk dobimo navadni pomišljaj (–) z zaporedjem AltGr + ⇧ Shift + -, dolgi pomišljaj (—) pa z AltGr + -.
Enodelni pomišljaj je po navadi nestično ločilo.
Skladenjsko se z enodelnim pomišljajem:[1]:44–45[2]:38–40
– Kje si bil? vpraša oče. V šoli?
Sin odgovori: V mestu, in hoče oditi.
– Zakaj?
–Moral sem, odgovori sin, klicali so me.
Enodelni pomišljaj se rabi neskladenjsko zlasti v naslednjih primerih:[1]:44–45[3]:290
Lastna imena se delijo na:
– osebna,
– stvarna,
– zemljepisna.
Dvodelni pomišljaj loči vrinjeni stavek od preostalega dela povedi: S prijateljem – zakaj ne bi imel prijatelja tudi jaz – sva šla počasi po drevoru. V takih primerih pišemo pomišljaj navadno le, če ima poved več stavkov, med seboj že tako ločenih z vejico. Če je poved enostavna, ločimo vrinjeni stavek navadno kar z vejicama: Jurko, ne bodi len, je pobral kost.[1]:44–45