From Wikipedia, the free encyclopedia
Prêdlog (izpeljanka iz predložiti, »postaviti spredaj«) ali prepozícija je nepregibna in nepolnopomenska besedna vrsta, ki skupaj s samostalniško in/ali pridevniško besedo, katere sklon določa, uvaja predložno zvezo. Odnosi znotraj predložne zveze imajo lahko krajevni, vzročni, načinovni ali časovni pomen.
V razširjenem smislu predlog izraža razmerje med dvema neenakovrednima besedama (cvet na steblu) ali besednima zvezama (tridnevni izlet v Slovenske gorice).
Predlogi poimenujejo naslednja razmerja:
Predlogi ob sebi zahtevajo določen sklon:
Predlogi vplivajo na sklonsko obliko izraza za seboj (npr. v iztegnjenih orokavičenih rokah – pod iztegnjenimi orokavičenimi rokami). Predlog in besedna zveza, ki mu sledi v določenem sklonu, tvorita predložno zvezo.
Pravi predlog je vedno nenaglašen. Izgovarjamo ga povezano z besedo, ki mu sledi. Izgovora predloga ne smemo podaljševati s polglasnikom oz. ga ne smemo izgovarjati ločeno.
Navadni predlogi se pišejo samostojno pred nanašajočo se besedo oziroma besedno zvezo (npr. v šolo, s seboj). Narazen se pišejo tudi besednozvezni predlogi, npr. glede na, s pomočjo.[1]
Skupaj se pišejo enozložni predlogi s tožilniško vezavo skupaj z navezno obliko osebnih zaimkov. V tem primeru so predlogi naglašeni: náme, prédnjo, váme.[1]
Pogosto uporabljamo kot predloge besede, ki prvotno niso predlogi, temveč:
Nepravi predlogi ob sebi povečini zahtevajo samostalniško besedo v rodilniku (blizu, bliže, konec, koncem, mimo, vrh ...), z dajalnikom se vežejo kljub, vkljub, navkljub, navzlic, nasproti, s tožilnikom pa zoper.[2]