Polglasnik

Polglasnik [pou̯glásnik] je samoglasnik, ki v slovenščini nima svoje posebne črke. Fonetični simbol zanj je [ə]. Zapisujemo ga po večini s črko e (npr. pes, vendar), lahko pa je tudi pisno odsoten (npr. prt, grm). Polglasnik lahko pri pregibanju besede izgine (pès - psà) ali pa se vrinja (pasma - pasem). Polglasnik je nujen ob vsakem r, ki ni ob samoglasniku: npr. črv, nedrje, rdeč, vendar se zapisuje z e le pred končnim r: npr. veter (izjema: žanr). Izgovori se z jezikom v nevtralnem položaju in pri pregibanju izgine.

V slovenskih neseverovzhodnih narečjih se polglasnik ponekod pojavlja kot ošibitev visokih samoglasnikov i in u (sit > sət, kruh > krəh) in kratkega a (zlat > zlət).

V številnih indoevropskih jezikih nastopa polglasnik le kot nenaglašen samoglasnik, vendar je lahko v slovenščini, bolgarščini, albanščini in afrikanščini tudi naglašen.

Polglasnik v drugih jezikih

• albanščina [ə]: ë
  • primer: është [əʃt] - je (3. os. ed. sed. glagola biti)
• bolgarščina [ə]: ъ
  • primer: къща [kəʃta] – hiša
• romunščina [ə]: ă, Ă
  • primeri: măr [mər], apă [aːpə], sănătate [sənətate]
• hebrejščina (v narečjih, govorjenih izven Izraela)
  • primer: בְּרֵאשִׁית [bəreʃit]
• nemščina (nenaglašeni e se običajno izgovori kot polglasnik)
  • primeri: Mücke [ˈmʏkə], gegangen [gəˈgaŋən]
• angleščina (v angleščini je polglasnik najbolj pogost samoglasnik)
  • Primeri: about [əˈbaʊt], synthesis [ˈsɪnθəsɪs], harmony [ˈhɑːmənɪ], medium [ˈmiːdiəm], syringe [səˈɹɪndʒ], parlour [ˈpɑːlə].
• francoščina (nenaglašeni e se najpogosteje izgovori kot polglasnik)
  • primer: menace [mə̹ˈnas]
• armenščina (za polglasnik pozna črko ը, ki se piše na začetku ali koncu besede, v sredini besede pa se polglasnik ne zapisuje, razen v sestavljenih besedah)
  • primeri: ընկեր - ënker - [ənˈkeɹ] - prijatelj, անունը - anunë - [aˈnunə] – ime, սպիտակ - spitak - [əspiˈtak] - bel.

Viri

• Toporišič, Jože (2000): Slovenska slovnica. 4., prenovljena in razširjena izd. Maribor: Obzorja, 2000. Str. 56–59, 762. (COBISS)