From Wikipedia, the free encyclopedia
Matteo Ricci (izg.: matéo riči), tudi Matej Ricci; latinsko Mattheus Riccius Maceratensis; kitajščina: Li Ma Dou, tudi Li Madou oziroma Li Ma Tou, tradicionalna kitajščina: 利瑪竇), je bil italijanski jezuit, duhovnik, misijonar, akademik in raziskovalec * 6. oktober 1552, Macerata (Papeška država, danes: Italija), † 11. maj 1610, Peking, Kitajska (tedaj Mingova vladarska hiša).
| Matteo Ricci DJ 利瑪竇 | |||||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
 | |||||||||||
| Rojstvo | 6. oktober 1552[1][2][3] Macerata[d], Papeška država | ||||||||||
| Smrt | 11. maj 1610[1][2][…] (57 let) Peking, dinastija Ming[d] | ||||||||||
| Narodnost | Italijan | ||||||||||
| Področja | astronomija, teologija, matematika, geografija, fizika, mehanika, strojništvo | ||||||||||
| Alma mater | La Sapienza Collegio Romano (= Rimski zavod, jezuitsko vseučilišče) | ||||||||||
| Poznan po | Kunyu Wanguo Quantu | ||||||||||
| Kitajsko ime | |||||||||||
| Tradicionalno kitajsko | 利瑪竇 | ||||||||||
| Poenostavljeno kitajsko | 利玛窦 | ||||||||||
| |||||||||||
| Vljudnostno ime: Šitaj | |||||||||||
| Kitajsko | 西泰 | ||||||||||
| |||||||||||
Častitljivi Božji služabnik Matteo Ricci | |
|---|---|
 Matteo Ricci (levo) in Pavel Šu (Pavel Šu Gvangči kitajsko: 徐光啓) v kitajski izdaji Evklidovih prvin; (kitajsko: 幾何原本) Athanasius Kircher China illustrata 1670 | |
| duhovnik, redovnik, misijonar, učenjak | |
| Rojstvo | 6. oktober 1552[1][2][3] Macerata[d], Papeška država |
| Smrt | 11. maj 1610[1][2][…] (57 let) Peking, dinastija Ming[d] |
| Čaščenje | Katoliška Cerkev konfucijanstvo |
| Atributi | v kitajski obleki držeč razpelo in bukve |
Ricci je bil eden od glavnih utemeljitev jezuitskih kitajskih misijonov. 1602 je sestavil Kunyu Wanguo Quantu, svetovni zemljevid s kitajskimi črkami na zahtevo cesarja Wanlija kot prvi znani kitajski zemljevid sveta v slogu evropskih zemljevidov.[4]
V Katoliški Cerkvi uživa naslov Častitljivi Božji služabnik
Ricci je prispel v portugalsko naselbino Macao leta 1582, kjer je začel misijonariti na Kitajskem. Postal je prvi Evropejec, ki je vstopil v Prepovedano mesto Peking leta 1601, na povabilo cesarja Wanlija, da bi dal svoj prispevek k zvezdoznanstvu in ureditvi kitajskega koledarja ter cesarskega rodovnika. Pokristjanil je veliko odličnih kitajskih veljakov. S kitajskimi vedeži je sodeloval z Xu Guangqijem pri prevajanju Evklidovih prvin v kitajščino, kot tudi pri prevajanju Konfucijevih spisov v latinščino – prvič v zgodovini.
Ricci se je rodil 6. oktobra 1552 v Macerati v Papeški državi; danes to mestece spada v italijansko deželo Marke.
Njegov oče Giovanni Battista je bil potomec starodavne družine izhajajoče iz 13. stoletja in je opravljal poklic lekarnarja, kakor tudi mestnega upravnika tako v cerkvenih zveznih državicah kot tudi v drugih italijanskih državicah. Mati Giovanna Angiolelli je bila plemenita gospa, ki se je vsa posvetila skrbi za družino. Matej je bil najverjetneje prvorojenec med osmimi brati in štirimi sestrami.
Klasične predmete je študiral v domačem kraju pod vodstvom duhovnika Bencivegnija, dokler ni le-ta vstopil k jezuitom.[5]
1568 je na očetovo povabilo kot šestnajstletnik študije nadaljeval na Rimski univerzi La Sapienza, kjer je doktorilal iz obojnega prava.
15. avgusta 1571 je Matej zaprosil za vstop k jezuitom pri cerkvi S. Andrea al Quirinale in je pred patrom Natalom podpisal še danes obstoječo listino, v kateri se obvezuje na izpolnjevanje pravil in pokorščino predstojnikom. Ko je njegov oče za to zvedel, se je podal na pot v Rim, da bi to preprečil. Komaj pa je prispel do osemnajst kilometrov oddaljenega Tolentina, ga je spopadla silovita mrzlica, ki si jo je razlagal kot znak Božje volje, da naj ne nasprotuje sinovi poklicanosti. Tako je lahko Matej v miru končal noviciat in 25. maja 1572 napravil (začasne) zaobljube v Rimu.[5]
Nadaljeval je študije na jezuitskem vseučilišču Collegio Romano. Bil je silno vedoželjen in je poleg modroslovja ter bogoslovja študiral še matematiko, kozmologijo in zvezdoznanstvo pod vodstvom znamenitega zvezdoslovca Claviusa, dogmatiko pa mu je predaval sveti Robert Bellarmino.
1577 se je pridružil misijonski odpravi na Daljni vzhod; odpluvši iz portugalske Lizbone marca 1578, je prispel v portugalsko kolonijo Goo naslednjega septembra. Tam je učil in opravljal druge službe do posta 1582, ko so ga poslali v Macao kot pripravo za vstop na Kitajsko. V Makav je prispel v začetku avgusta.[6]
Potovanja so takrat predstavljala nepredstavljive nevarnosti. Ker so Indijski (Goa) in Kitajski misijoni (Makav) spadali pod portugalsko pristojnost, je skupaj s svojimi tovariši 18. maja 1577 iz Rima moral Matej najprej potovati v Lizbono, kamor je prispel julija. Ladja pa je plula na Daljni vzhod le enkrat letno. Do takrat se je učil v Coimbri teologije in portugalščine, ki jo je obvladal celo bolj kot materinščino. 24. marca 1578 je torej s štirinajstimi tovariši odpotoval z ladjo „São Aloysius”, ki pa jo je nevihta odgnala skoraj do brazilske obale. Pri Rtu dobrega upanja se je ta ladja nato skoraj potopila; v Goo so vendarle srečno prispeli 13. septembra 1578.[5]
Nevarnosti pa še zdaleč ni bilo konec. Vsakdanje soočanje s smrtjo in težnja po mučeništvu sta bila temeljna dejavnika Riccijeve človeške in duhovne izkušnje, vse od njegovega odhoda iz Lizbone spomladi 1578 do njegove smrti spomladi 1610. Kdor je takrat plul z jadrnico v Indijo, je vedel, da zaradi nevarnosti na morju, napadov morskih roparjev in pogostih kužnih bolezni obstaja možnost, da le polovica potnikov pride živa do cilja.
Takoj ko je prišel v Indijo, je Ricci dolgo bolehal za mrzlico; med potovanjem v Makav je znova zbolel in je mislil, da bo umrl. Čakale so ga nove preizkušnje: v Shaozhou sta zaradi malarije umrla dva njegova sobrata; na poti v Peking se mu je na reki Gan razbil čoln in je umrl mladi kitajski tolmač. Ko je končno prispel do Nankinga, so ga 1595 nasilno izgnali nazaj v Makav. Moral se je torej soočati z vsakodnevnimi nevarnostmi na rekah, sumničenji, ovadbami, zapori. Tako je nekoči zapisal: "Stalno zremo smrti v oči.«[8]
Macau je bila v tistih časih portugalska trgovska postojanka na Južnokitajskem morju. Takrat je bila krščanska misijonska dejavnost na Kitajskem skoraj popolnoma omejena na Makav, kjer so nekateri kitajski domačini sprejeli krščanstvo. Kristjanom in sploh Evropejcem je bil pod smrtno kaznijo prepovedan vstop na celinsko Kitajsko. Noben krščanski misijonar se zato ni niti poskušal resno učiti kitajščine vse do leta 1579 (tri leta pred Riccijevim prihodom), ko je Valignano[9] izrecno povabil Ruggierija iz Portugalske Indije na študij kitajščine kot pripravo na jezuitsko odpravo na Celinsko Kitajsko.[10]
Sanje konec junija 1595, ki jih Ricci v svojih delih dvakrat omenja, so prelomnica med prvo stopnjo njegovega bivanja na Kitajskem, za katero je značilen zunanji videz budističnega bonca, in drugo, med katero je Matej prevzemal videz konfucijevskega učenjaka. Sanjalo se mu je na ladji, ki je plula v Nanchang, kjer bo doživel najhujše zavračanje. Sanjal je neznanega moškega, ki se mu je bližal in mu razkrival svojo skrivnost: staro kitajsko vero želi nadomestil s krščanstvom. Moški se je razodel kot Bog, na kar je Matej bridko zajokal, ker mu pri tem ne pomaga ter dobil v odgovor: "Pomagal ti bom na cesarskem dvoru." Podobno je ustanovnik v svojih sanjah v La Storti pripisoval Bogu besede: "Pomagal ti bom v Rimu". Na ta način postavlja Ricci utemeljitev Kitajskih misijonov in Družbe Jezusove na isto raven, na isti temelj.[8]
Ustanovitelj jezuitov sveti Ignacij je napravil velikopotezen in drzen načrt, da bi s svojo urejeno redovniško "vojsko" za Kristusa osvojil vesoljni svet. To zamisel so si vzeli za svojo tudi njegovi duhovni sinovi. Matej si je zadevo zamislil izredno temeljito in velikopotezno in sicer:
Tukaj, v Makavu, se je dal Matej na študij kitajščine in običajev. To je bil torej začetek izvajanja tistega dolgoročnega načrta, ki je napravil njega, vsestransko razgledanega zahodnega vedeža, za uglednega strokovnjaka kitajske vede, pisave in književnosti. Z Ruggierijem je potoval do knežjega mesta Guangdonga, do Kantona (tedaj Guangzhou) in do Zhaoqinga, kjer je tedaj stoloval podkralj, ki jima je dovolil ustanovitev prve stalne jezuitske postojanke zunaj Makava.[6]
1583 sta se naselila v Zhaoqingu na povabilo upravnika Wang Pana, ki je slišal za Riccijevo izvedenost v matematiki in zemljepisju in sta tam bivala do 1589, ko ju je izgnal novi podkralj. 1584 je Ricci tukaj sestavil prvi kitajski zemljevid v evropskem slogu, imenovan "Da Ying Quan Tu" (tj. "Celoten zemljevid velikega sveta"; kitajsko: 大瀛全圖; dob.: '"Complete Map of the Great World"').[11] Ta zemljevid se najbrže ni ohranil; je pa ohranjen, znan in razširjen popolnejši svetovni zemljevid Kunyu Wanguo Quantu iz 1602,[4] ki se je ohranil v šestih pretiskih na rižovem papirju.[12]
Zdaj je v Zhaoqingu spominska plošča glede na Riccijevo šestletno tamkajšnje bivanje, kakor tudi "Riccijevo spominsko središče" v stavbi iz šestdesetih let 19. stoletja.[13]
Menijo, da sta Ricci in Ruggieri v času, ko sta bila v Zhaoqingu, sestavila portugalsko-kitajski slovar, prvi v katerem koli evropskem jeziku, za katerega sta razvila sistem za prepis kitajskih besed v latinico. Rokopis je bil založen v arhivu Družbe Jezusove v Rimu, ponovno odkrit 1934 in objavljen šele leta 2001.[14][15]
Izgnan iz Zhaoqinga leta 1588 je Ricci dobil dovoljenje, da se preseli v Shaoguan na severu dežele in tam ponovno vzpostavi svojo postojanko.[16]
Ricci je 1595 dosegel Nanjing (Mingovo južno prestolnico) in Nanchang. Avgusta 1597 ga je njegov predstojnik Valignano (1539–1606) imenoval za vrhovnega predstojnika jezuitskih misijonov na Kitajskem z nazivom in pooblastili provincijala, kar je opravljal vse do svoje smrti.[17]
Do glavnega mesta Pekinga je prispel 7. septembra 1598. Pozimi 1598 je Ricci s pomočjo svojega jezuitskega tovariša Cattanea sestavil še kitajsko-portugalski slovar, ki pa velja za izgubljenega; v njem so bili v latinici označene toni v kitajskih zlogih.[14]
Leta 1601 je cesar Wanli povabil Riccija za svetovalca cesarskega dvora kot prvega Zahodnjaka, ki je bil povabljen v Prepovedano mesto. Ta čast je bila v priznanje Riccijevim znanstvenim dosežkom in sposobnostim, predvsem njegovim napovedim sončnih mrkov, ki so bili pomembni dogodki v tedanjem kitajskem svetu.
Postavil je Stolnico Brezmadežnega spočetja v Pekingu kot najstarejšo katoliško cerkev na Kitajskem. Že prej je spoznal kitajski način življenja in se je hotel v vsem prilagoditi učenjakom in modrecem: ne le v hrani, ampak tudi v oblačenju: popolnoma je prevzel njihove običaje. Ni več jedel z žlico, ampak s palčkami. Zgodilo se je, da leta in leta ni srečal rojaka in prav tako skozi to razdobje ni pil vina - razen pri maši. Stalno se je učil iz zakladnice stare kitajske učenosti, pa tudi on je Kitajce učil znanja, ki ga je prenesel z Zahoda. Tako so kitajski učenjaki na podlagi njegovih informacij ocenili svoje dosežke. Iz Pekinga je vodil štiri misijonske postojanke. Prevajal je krščanska besedila v kitajščino; svoje znanje o vzhodnem svetu pa je posredoval v Evropo.
.jpg)
Največja ovira za sprejem krščanstva je bil pri Kitajcih ponos na njihovo lastno znanje - kar jih je vodilo do zaničevanja drugih. Poznali so svojo starodavno in slavno zgodovino, pa tudi nekatere dosežke, ki jih je Zahod dobil od njih, kot je smodnik, svila... Da bi to večvrednostno samozavest odpravili, so jezuiti dali Kitajcem čutiti, da so v znanosti daleč pred njimi, saj je evropski novi vek bil doba mnogih raziskav in odkritij. Med tedanjimi jezuitskimi duhovniki Matteo Ricci še posebej izstopa predvsem kot matematik.
Ricci je umrl 11. maja 1610 v Beijingu od izčrpanosti, sorazmerno mlad, star 57 let.[6] Po zakonu dinastije Ming so morali tujce, ki so umrli na Kitajskem, pokopavati v portugalski koloniji Macau. Španski jezuit Diego de Pantoja je vložil na cesarski dvor posebno prošnjo, da bi Riccija glede na zasluge, ki jih je vsestransko prispeval k napredku in razvoju Kitajske, pokopali v Beijingu. Cesar Wanli je ugodil zahtevi in v ta namen določil budistični hram. Oktobra 1610 so Riccijeve ostanke prenesli tja.[19]
Tam so še danes pokopani Ferdinand Verbiest, Adam Schall in drugi misijonarji. Pokopališče Žalan se danes nahaja na upravnem območju Beijinga v okrožju Xicheng.[20]
Usoda Riccijevega groba nekako ponazarja usodo krščanstva med Kitajci. V središču Pekinga, glavnega mesta Kitajske, na dvorišču nekdanje Šole komunistične partije, leži prvo krščansko pokopališče na Kitajskem, imenovano Žalan ali Džalan (Zhalan). Prva grobnica, zgrajena za tujca, je bila ravno tista za Mateja Riccija. Pred letom 1610 so morali vse umrle tujce odpeljavati na pokop v Macau. Na Žalansko pokopališče pa so skozi njegovo burno zgodovino večkrat vdirali, ga razdirali, pustošili in uničevali.
Med Mao Cetungovo kulturno revolucijo je bil skupaj z mnogimi starodavnimi sto in tisočletnimi predragocenimi ustanovami, stavbami in predmeti tudi Žalan obsojen na uničenje. Skupaj z Riccijem so tam bili pokopani tudi jezuitski misijonarji Schall, Verbiest in drugi, med katerimi je tudi Slovenec Hallerstein. Svetovna občila so takrat poročala, da je bil skupaj z drugimi uničen tudi Riccijev grob. Kaj se je pa v resnici godilo, je prišlo na dan šele mnogo let pozneje. Nekaj zaljubljencem v starožitnosti se je posrečilo nemogoče.
| The Cultural Revolution (1966-1976)[21] | Kulturna revolucija (1966-1976) |
|---|---|
|
|
Jezuiti na splošno po svetu, na Kitajskem pa - seveda ne le on - zlasti Ricci, so uspešno širili krščanstvo prav zaradi svoje prilagojevalne metode. Z njo so strli tudi tako trd oreh, kot je bila ne le glede katoličanstva, ampak tudi glede odnosa do Zahodnjakov - vase zaprta in zagledana v svojo veličino kitajska miselnost. Ko je uspelo prvim redovnikom priti v "Osrednje cesarstvo", niso nameravali samo učiti, ampak so se hoteli tudi oni učiti. Na ta način so se ljudstvu približali in je lažje sprejelo - prek razlaganja najnovejših evropskih znanstvenih dosežkov - tudi njihovo podajanje verske vsebine.
Do konca sedemnajstega stoletja so jezuitje spreobrnili veliko domačinov. Po drugi strani pa so bili navdušeni nad znanjem in bistroumnostjo konfucijanske učenjaške elite večinskih Kitajcev in so se prilagodili njihovemu starodavnemu miselnemu in življenjskemu slogu.[22][23]
V znamenje priznanja za Riccijevo prilagajanje kitajski omiki in njegove, kakor tudi zasluge njegovih redovnih sobratov, je leta 1692 cesar Kangži izdal tolerančni edikt glede svobodnega izpovedovanja krščanstva (kitajsko: 容敎令 ali kitajsko: 正敎奉傳).[24][25][26]
Evropejci so zelo miroljubni; v deželah ne vznemirjajo in ne motijo, nikomur ne škodujejo, ne delajo nobenih hudodelstev in njihovo učenje nima nič skupnega z lažnimi ločinami v cesarstvu, niti se ne nagibajo k spodbujanju upora... Odločili smo torej, da je treba ohraniti vse cerkve, posvečene nebeškemu Gospodarju, ne glede na to, kje se nahajajo, in omogočiti vsem, ki želijo častiti tega Boga, vstop v te cerkve, darovanje kadila in opravljanje obredov, ki jih po starodavnih navadah izvajajo kristjani. Zato naj jim odslej nihče več ne nasprotuje.[27]
Ta odlok je povzdignil krščanstvo na Kitajskem na isto raven z budizmom in daoizmom. Za tako ugodnost ima največ zaslug Ricci in njegovo prilagajanje kitajski omiki, kakor tudi delovanje njegovih sodelavcev in naslednikov z isto metodo.[28]
| Matteo Ricci, un gesuita a Pechino[29] | Matej Ricci, jezuit v Pekingu |
|---|---|
|
|
Ricci je v razpravi s konfucijanstvom iskal skupne točke. Tak način v odnosu do drugih verstev ni neka "novotarija", ampak pomeni starodaven in spoštljiv krščanski način pristopanja k drugim veram in omikam, ki ga je z leti spodrival - zlasti v gorečem zanosu protireformacije oziroma katoliške obnove zoper protestantizem - obrambno-prepirljiv nastop. Cerkveno vodstvo se je balo, da bi iz tega približevanja poganstvu mogel tudi na Vzhodu nastati podoben razdor, kot ga je na Zahodu prinesel Martin Luter. Ne smemo pozabiti, da verska Tridesetletna vojna še ni bila pozabljena in da je bil papež ne le duhovni poglavar katolištva, ampak tudi svetni vladar Papeške države.
Časi so se spremenili: od zoperstavljanja in nasprotovanja je prišlo do spoštovanja in sodelovanja med različnimi krščanskimi skupnostmi, kar je zasluga predvsem Drugega vatikanskega koncila, ki ugotavlja, da se tudi zunaj prave Cerkve nahajajo zrna resnice ne le v ločenih krščanskih skupnostih, ampak tudi med nekristjani:
Karkoli se je kakor po neki skrivni Božji navzočnosti nahajalo resnice ali milosti pri narodih, ozdravlja zlega okuženja in vrača začetniku vsega tega, to je Kristusu, ki uničuje satanovo oblast in odvrača raznovrstno zločinsko zlobo. Karkoli je zasejano dobrega v srcu in duhu ljudi ali v posebnih obredih in omikah raznih narodov, ne le ne uničuje, ampak ozdravlja, povzdiguje in izpopolnjuje v Božjo slavo, v osramočenje hudega duha in v osrečevanje človeka.[30] Tako teži misijonska dejavnost k polnosti ob koncu časov.[31][32]
Za izhodišče je bila Ricciju podmena, da imajo po svetem pismu vsi ljudje in vsa ljudstva skupne prastarše – Adama in Evo: »Prvi je bil ustvarjen Adam, potem Eva."[33] Potemtakem je v začetku vse človešto imelo eno vero, takoimenovano »praoznanilo«, ki se je deloma ohranila tudi v kitajskem izročilu, katerega najodličnejši predstavnik je ravno modrec Konfucij. Po Riccijevem mnenju z budizmom ni možen dialog, ker da je pokvarjeno in zastranjeno konfucijanstvo; s tem drugim pa je pogovor možen, saj ga lahko uvrščamo med naravno filozofijo, podobno kot Aristotelova misel po Tomažu Akvinskem in njegovi sholastični filozofiji spada v naravno filozofijo in je kot taknša priprave na vero (tj. na krščanstvo). Na tem temelju je možno izkazovati Konfuciju tradicionalno spoštovanje.
Pravi pomen "Gospodarja nebes" ("Tianzhu Shiyi" 天主 實 義) je Riccijevo kitajsko besedilo, ki vsebuje tudi razpravo med konfucijanskim učenjakom in kristjanom o nagibu za delovanje. Za konfucijanstvo je treba dobro dejanje storiti samo zase, brez kakršne koli misli na prihodnjo nagrado. Za krščanstvo pa udejanjajo dobra dejanja zaradi odhoda v nebesa in torej izvira razlog za dobroto iz človeškega odnosa z Bogom; za konfucijanstvo pa k pravilnemu delovanju pripomore tudi izročilo. Ta spis obravnava torej najrazličnejša področja kot so: duša, večno življenje, vzroki, potomci, izročilo, sreča in pravilno vedenje, in ponuja odličen vpogled v srečanje konfucijevstva in krščanstva.[34]
Jezuitski misijonarji so na Kitajskem - začenši z Riccijem - uporabljali naravno teologijo, ki je bila pa po Morijevem mnenju pod vplivom v Evropi napredujočega deizma. S posvetno razlago te naravne teologije so se tako mogli navezati na konfucijevstvo. Tako je v Kitajskih misijonih skupina francoskih jezuitov predlagala razlago nekaterih likov kitajske konfucijanske klasike kot svetopisemske like.
Riccijevi nasledniki pa so postopoma opuščali njegovo naravno teologijo in začeli zagovarjati pristop, ki temelji na klasični (tj. sholastični, tomistični) teologiji. Deizem je namreč - po njihovem mnenju - prehajal v takratnemu cerkevnemu vodstvu vedno bolj sumljivi liberalizem. Če odmislimo druge razloge, ki jih papež našteva v svoji prepovedi kitajskih obredov in nato razpustitvi Družbe Jezusove, bi bil že to zadosten razlog za papeževo sicer (pre)strogo ukrepanje; le-to pa ni prizadelo le kitajskih, ampak tudi malabarske obrede (krščanski obredi v Indiji).[35]
Seamless Wikipedia browsing. On steroids.
Every time you click a link to Wikipedia, Wiktionary or Wikiquote in your browser's search results, it will show the modern Wikiwand interface.
Wikiwand extension is a five stars, simple, with minimum permission required to keep your browsing private, safe and transparent.
