Adam Schall
From Wikipedia, the free encyclopedia
Johann Adam Schall pl. Bell ali kar Adam Schall (nemško Johann Adam Schall von Bell; izg.: ‹johan adam šal fon bèl›; latinsko Johannes Adamus Schall Germanus; mandžursko: ᡨᠠᠩ ᡰ᠊ᠣ᠋ ᠸᠠᠩ/Tang žo wang; kitajsko: Tang Ruowang, tradicionalna kitajščina:湯若望); nemški jezuit, duhovnik, misijonar, matematik, astronom in raziskovalec * 1. maj 1591, Köln, Sveto Rimsko cesarstvo; † 15. avgust 1666 Peking (Džingši, okraj Šuntjan, Džili, Čingova vladarska hiša - Kitajska). Bil je svetovalec kitajskega cesarja Šundžija iz Čingove vladarske hiše.
| Johann Adam Schall von Bell | |||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
.jpg) Portret Adama Schalla | |||||||||
| Rojstvo | 1. maj 1592[1][2][3] Lüftelberg[d] | ||||||||
| Smrt | 15. avgust 1666[1][2][3] (74 let) Peking | ||||||||
| Narodnost | Nemec | ||||||||
| Področja | astronomija, teologija, matematika, geografija | ||||||||
| Alma mater | Germanicum, Gregoriana | ||||||||
| Kitajsko ime | |||||||||
| Tradicionalno kitajsko | 湯 若望 | ||||||||
| Poenostavljeno kitajsko | 汤 若望 | ||||||||
| |||||||||
| Mandžursko ime | |||||||||
| Mandžurska pisava | ᡨᠠᠩ ᡰ᠊ᠣ᠋ ᠸᠠᠩ | ||||||||
| Romanizacija | tang žo wang | ||||||||
Življenjepis
Mladost in poklic
Adam Schall von Bell se je rodil plemenitim staršem v Kölnu[4] ali v bližini Lüftelberga (danes del Meckenheima) v Svetorimskem cesarstvu. Po diplomi na jezuitski gimnaziji v Kölnu se je preselil v Rim in študiral predmete, kot sta matematika in astronomija na Germaniku. Leta 1611 je vstopil v Družbo Jezusovo[4] in nadaljeval šolanje na Gregoriani.
Misijoni
Leta 1618 je s skupino misijonarjev pod vodstvom Nikolaja Trigaulta na portugalski ladji odšel na Kitajsko. Naslednje leto je skupina prispela do portugalskega trgovskega pristanišča Macau, kjer se je Adam nekaj časa učil kitajščine. Z misijonarjenjem na celinskem Kitajskem je začel leta 1622, vendar le z omejenim uspehom. Istega leta je sodeloval v bitki za Macau pri njegovi obrambi pred nizozemskim napadom in on osebno ujel za talca nizozemskega kapitana iz te zmagovite bitke. [5]
Od vede do vere
Kitajci so bili izredno ponosni na svoje znanstvene dosežke, slavno zgodovino in starodavno omiko. Jezuiti so jim hoteli pokazati, da jih je Kitajski zid sicer varoval pred vdori selivskih ljudstev, vendar pa je preprečil, da bi lahko spremljali nova odkritja in znanstveni napredek, na katerega je s hitrimi koraki krenil Zahod v novem veku. Zato so jezuiti hoteli priti v stik s samim cesarjem in mu posredovati najnovejše dosežke vede, a prek njih privesti njega in ljudstvo k veri - h krščanstvu. V tem je prednjačil Matej Ricci. Isto pot pa so nadaljevali drugi, med katerimi se je odlikoval njegov nekdanji novinec Adam Schall.
Adam Schall je torej v prilagajanju kitajskim navadam posnemal Mateja Riccija. Postal je mandarin na matematičnem vseučilišču oziroma razsodišču cesarja, čigar naklonjenost je užival brez omejitev. Njegovo delovanje je bilo popolnoma po okusu Kitajcev. Njegovemu vplivu gre pripisati dejstvo, da je celo v cesarski palači živelo 38 kristjanov. Schall se je spoznal prav na vse: od popravljanja in uglaševanja starih klavirjev pa vse do vlivanja novih topov.
S cesarjem Šundžijem [6] je bil v tako prijateljskih odnosih, da je lahko prihajal in odhajal iz njegovega stanovanje kadarkoli po želji in brez kakršnekoli formalnosti, kar je bilo za Kitajce nekaj nezaslišanega. Cesar Šundži ga je klical za očeta in se je z njim pogostoma ure in ure učeno pogovarjal o Soncu, Zemlji, zvezdah.
Schall je v sodelovanju z italijanskim jezuitom Rhojem izboljšal in izpopolnil kitajski koledar.[7]
Dela
Njegova dela
- Historica narratio de initio et progressu missionis Societatis Jesu apud Chinenses, ac praesertim in regia Pequinensi. Dunaj 1665.
- Historia relatio de ortu et progressu fidei orthodoxae in regno Chinensi per missionarios Societatis Jesu ab anno 1581 usque ad annum 1661. Regensburg 1671.
Smrt in spomin
Pri vsem svojem delovanju je pater Anton imel vedno kot glavni namen širjenje krščanstva in je v ta namen zgradil številne cerkve. Krščanstvo se je tako širilo, da je že vsaka pokrajina imela svojega škofa.
Padec v nemilost in smrt
Ko je za časa skrbništva štirih mandarinov po Šundžijevi smrti izbruhnilo preganjanje kristjanov, so Schalla obsodili na smrt z razčetverjenjem. Prav takrat pa so izbruhnili požari, državo so prestrašili potresi; sodniki se iz strahu pred ljudmi niso upali izvršiti smrtne obsodbe, ampak so ga spustili na svobodo. Veliko je pripomoglo tudi Verbiestovo posredovanje, ki je dokazal, da Schall ni kriv za to, da ni prišlo ob napovedanem času do mrka, in da je ravno tedaj zadela cesarstvo nesreča.
Stalno naporno delo, še bolj pa hudine, ki jih je moral prenašati v zaporu, so načele njegovo sicer trdno zdravje.
Tako je kmalu po izpustitvi na Marijin praznik Veliki Šmaren – 15. avgusta 1666 – umrl v Pekingu. [8]
Pokopan je na jezuitskem pokopališču Džalan, kjer se nahaja vse do danes tudi njegov spomenik. To pokopališče je pretrpelo skrunitve, razdejanja in uničevanja zlasti v 20. stoletju, vendar se je njegov spomenik ohranil. Na njem počiva poleg Schalla, Riccija, Verbiesta in Castiglioneja tudi naš rojak Avguštin Hallerstein.
Glej tudi
Sklici
Zunanje povezave
Wikiwand - on
Seamless Wikipedia browsing. On steroids.