From Wikipedia, the free encyclopedia
Velika nagrada Monaka (francosko Grand Prix de Monaco) je dirka Formule 1, ki se odvija na javnih cestah v središču Monaka. Poteka vsako leto od 1929 in je ena najprestižnejših in najpomembnejših avtomobilskih dirk poleg dirk Indianapolis 500 in 24 ur Le Mansa.[1] Njena zgodovina, spektakularnost in z njo povezana glamuroznost jo naredita kot diamant na vrhu krone Formule 1.[2]
| Circuit de Monaco | |
 | |
| Podatki o dirki | |
| Št. krogov | 78 |
|---|---|
| Dolžina kroga | 3,337 km |
| Dolžina dirke | 260,286 km |
| Št. dirk | 81 |
| Prva dirka | 1929 |
| Zadnja dirka | 2024 |
| Največ zmag med dirkači |
 Ayrton Senna (6) |
| Največ zmag med moštvi |
 McLaren (15) |
| Zadnja dirka (2024): | |
| Pole |  Charles Leclerc Ferrari 1:10,270 |
| Stopničke | 1. C. Leclerc Ferrari 2:23:15,554 2.  O. Piastri McLaren-Mercedes +7,152 s 3.  C. Sainz Jr. Ferrari +7,585 s |
| Najh. krog | Lewis Hamilton Mercedes 1:14,165 |
Velika nagrada Monaka je starejša od svetovnega prvenstva Formule 1. Prva dirka je tu potekala že leta 1929, organiziral jo je pa Antony Noghes s pomočjo takratnega princa Monaka, Louisa II in kluba Automobile Club de Monaco, dobil pa jo je William Grover-Williams z Bugattijem.[3] Dirka je bil del Evropskega avtomobilističnega prvenstva pred drugo svetovno vojno in del premierne sezona Formule 1 1950. Poteka po ozkih ulicah Monaka in je eno najzahtevnejših dirkališč v Formuli 1 zaradi mnogih vzponov in spustov ter ozkih zavojev. Za konec tedna, ko dirka poteka, zaposlijo potapljače, ki so pripravljeni v pristanišču na reševanje dirkačev iz morja.
Brazilec Ayrton Senna je v Monaku najuspešnejši dirkač s šestimi zmagami, petimi zaporednimi od Velike nagrade Monaka 1989 do Velike nagrade Monaka 1993, kar mu je prineslo naziv Master of Monaco. Toda kljub temu je Graham Hill, ki je zmagal petkrat, tisti ki ima naziv King of Monaco, dobil pa ga je že mnogo prej.[4]
Kot mnoge evropske dirke, je tudi Velika nagrada Monaka starejša od organiziranega Svetovnega dirkaškega prvenstva. Prvo dirko v kneževini je leta 1929 organiziral Antony Noghes pod pokroviteljstvom princa Louisa II, čeprav je bil njegov oče Alexandre Noghes predsednik Automobile Club de Monaco (A.C.M.), s prvotnim imenom Sport Vélocipédique Monégasque. A.C.M. je od leta 1911 organiziral Reli Monte Carla, in leta 1928 je klub zaprosil mednarodno krovno avtomobilistično organizacijo, Association Internationale des Automobiles Clubs Reconnus (AIACR), za povišanje kluba iz regionalnega v nacionalnega, toda prošnja je bila zavrnjena. Kot razlog je bilo podano, da v mejah kneževine ne poteka nobena velika avtomobilistična dirka. Reli tukaj ni štel, saj je večinoma potekal po cestah drugih evropskih držav.[3]
Da bi klub pridobil nacionalni status, je Noghes predlagal ustanovitev avtomobilistične Velike nagrade po ulicah Monte Carla. Noghes je pridobil uradno podporo princa Louisa II. Louis Chiron je tudi podprl idejo, ko mu je Noghes pokazal načrte. Chiron je vedel, da je topografija lokacije zelo primerna za postavitev dirkalne steze.[3]
Premierno Veliko nagrado Monaka je dobil William Grover-Williams z Bugattijem Type 35B.[4] Pomembnost dirke se je hitro povečevala. Zaradi velikega števila dirk, ki so imele oznako Velika nagrada je AIACR najpomembnejšim dirkam podelila oznako Mednarodna Velika nagrada (Grandes Épreuves). Leta 1933 je to oznako dobil tudi Monako poleg Francije, Belgije, Italije in Španije.[5] V letih 1936 in 1937 je bila dirka del novega Evropskega avtomobilističnega prvenstva
Velika nagrada Monaka je bila ena od dirk premierne sezone Formule 1 v sezoni 1950, ko je zmagal Juan Manuel Fangio. To je bila Fangieva prva zmaga na prvenstveni dirki Formule 1. Toda leta 1951 dirke ni bilo, leta 1952 pa je potekala pod pravili športnih avtomobilov.[4] Od leta 1955 pa je bila Velika nagrada Monaka prav vsako leto del prvenstva Formule 1.[6]
Dirkališče Circuit de Monaco poteka po javnih cestah Monte Carla in La Condamina, okoli slavnega pristanišča Monaka. Dirka je edinstvena, saj že vseskozi poteka na tem dirkališču, le Velika nagrada Italije, ki poteka na dirkališču Monza (razen v letih 1921 in 1980), se lahko pohvali s tako dolgo dirko na istem dirkališču. Priprava steze traja šest tednov, odstranitev po dirki pa tri tedne.[15] Dirkališče ima veliko vzponov in spustov, ozkih ovinkov in ravnino, kar naredi to stezo morda najzahtevnejšo v Formuli 1.[16] Do sedaj sta dva dirkača po trčenju zletela v pristanišče, najbolj znan je bil Alberto Ascari leta 1955.[9][17] Kljub več manjšim spremembam na stezi skozi leta, še vedno predstavlja največji test dirkaških sposobnosti v Formuli 1, toda če dirka ne bi bila že na koledarju Formule 1, je nanj zaradi varnosti gotovo ne bi uvrstili.[18] Dirkališče je veljalo za nevarno že leta 1929 na prvi dirki.[19]
Nelson Piquet je rad primerjal dirkanje v Monaku z vožnjo kolesa po dnevni sobi toda dodal, da je zmaga tu vredna več od zmag drugod.[20]
Veliko nagrado Monaka vsakoletno organizira Automobile Club de Monaco, ki vodi tudi Reli Monte Carla in Pokal Monaka v kartingu.[21]
Dirka je trenutno edina, ki poteka po mestnem središču, zato se v več pogledih razlikuje od ostalih dirk. Prosti trening je namesto v petek na sporedu že v četrtek. To omogoča, da so v petek ceste zopet odprte za promet. Do leta 1990 se je dirka začenjala ob 15. uri po lokalnem času, uro kasneje kot ostale evropske dirke. V zadnjih letih poteka dirka ob istem času kot ostale, zaradi televizijskega prenosa.
Po dirki ni običajnega mesta za podelitev pokalov po dirki. Del steze se po dirke zapre in uporabi kot parc fermé, mesto kjer komisarji po dirki pregledajo skladnost dirkalnikov s pravili. Prvi trije dirkači tam parkirajo dirkalnike in gredo proti kraljevi tribuni, kjer poteka podelitev pokala, mnogo bližnje gledalcem kot na ostalih dirkah.
Britanec Graham Hill je petkrat dobil prestižno dirko in potal znan kot King of Monaco in Mr. Monaco.[4] Hill, ki si je močno poškodoval noge po trčenju ob koncu sezone 1970, je nadaljeval z dirkanjem, toda ko se na dirki leta 1975 ni uspel kvalificirati, se je upokojil in posvetil svojemu moštvu.[8] Njegov sin, Damon Hill, svetovni prvak in zmagovalec 22-tih dirk ni uspel tu nikoli zmagati, dosegel pa je dve drugi mesti in en najboljši štartni položaj.
Brazilec Ayrton Senna drži rekord s šestimi zmagami v Monaku, petimi zapored med letoma 1989 in 1993, ter tudi osem uvrstitvami na stopničke v desetih štartih. Njegova zmaga tu leta 1987 je bila prva zmaga dirkalnika z aktivnim podvozjem. Njegova zmaga je bila zelo znana med Monačani, in ko so ga dan po dirki, v ponedeljek, aretirali zaradi vožnje motorja brez čelade, je bil takoj, ko so policisti ugotovili kdo je, izpuščen.[22]
Louis Chiron je edini domačin, ki je zmagal na Veliki nagradi Monaka. Zmagal je leta 1932 z Bugatijem. V Monaku je tudi dosegel svoj najboljši rezultat na prvenstveni dirki, leta 1950 je bil tretji.
Stirling Moss je prvo zmago v Monaku dosegel leta 1956. Leta 1959 je štartal s prvega mesta, toda odstopil zaradi okvare. Leo kasneje, 1960, pa je Moss zmagal v privatnem Lotusu v spremenljivih pogojih. Na dirki leta 1961 je Moss v enakem dirkalniku ponovno zmagal, po tem ko je prehitel tri Ferrarije.[23]
Alain Prost je Francoz z največ zmagami v Monaku. Poleg več zmag tu na dirki Formule 1, je zmagal tudi na spremljevalni dirki Formule 3 leta 1979. Še leto prej pa je bil v Monaku aretiran[24], toda izpuščen je bil pravočasno, da je lahko sodeloval na dirki Formule 3 in dosegel četrto mesto.
Velika nagrada monaka velja za eno od dirk, ki tvorijo Trojno krono najznamenitejših avtomobilističnih dirk na svetu; ostali dirki sta Indianapolis 500 in 24 ur Le Mansa. Graham Hill je edini dirkač, ki je z zmago na vseh treh dirkah dosegel Trojno krono. Prosti trening Velike nagrade Monaka se pogosto prekriva s tistim za dirko Indianapolis 500, tudi sami dirki pa se včasih prekrivata. Ker potekata na nasprotnih straneh Atlantika, in sta del različnih prvenstev, je za dirkača zelo težko, da v svoji karieri dobro dirka na obeh dirkah.[25] Juan Pablo Montoya, ki je tu zmagal leta 2003, in na dirki Indianapolis 500 leta 2000, tako da je edini aktivni dirkač, ki je zmagal na dveh dirkah od treh potrebnih za Trojno krono.[26]
S podelitvijo zlate medalje za motošport princu Rainieruju III, je FIA označila, da je Velika nagrada Monaka mesto nepredstavljivega glamurja in prestiža za motošport.[27] Dirka je potekala pod tremi različnimi princi kraljeve družine, Louis II, Rainier III in Albert II, vse je dirka zelo zanimala. Velik del prihodkov kneževine pride od turistov, ki jih privabljata toplo podnebje in slavni kazino, znana pa je tudi kot Davčni raj, kjer živi mnogo bogatašev, tudi več dirkačev Formule 1.[28]
Monako je imel le tri dirkače Formule 1, Louis Chiron, André Testut in Olivier Beretta,[29] toda zaradi nizkih davkov so tu skozi leta živeli mnogi slavni dirkači, tudi Gilles Villeneuve in Ayrton Senna. Od aktivnih dirkačev, imata v Monaku stanovanje Jenson Button in David Coulthard, ki je tudi delni lastnik hotela.[30] Zaradi majhnosti mesta in lokacije dirkališča, lahko dirkači, ki odstopijo, pridejo do svojega stanovanja v nekaj minutah. Znano je, kako se je Ayrton Senna hitro umaknil v svoje stanovanje po tem, ko je po vodstvu na dirki leta 1988 trčil v ogrado.[31]
| Število zmag | Dirkač | Leta[6][32] |
|---|---|---|
| 6 | Ayrton Senna |
1987, 1989, 1990, 1991, 1992, 1993 |
| 5 | Graham Hill |
1963, 1964, 1965, 1968, 1969 |
 Michael Schumacher |
1994, 1995, 1997, 1999, 2001 | |
| 4 |  Alain Prost |
1984, 1985, 1986, 1988 |
| 3 | Stirling Moss |
1956, 1960, 1961 |
| Jackie Stewart |
1966, 1971, 1973 | |
| Nico Rosberg |
2013, 2014, 2015 | |
| Lewis Hamilton |
2008, 2016, 2019 | |
| 2 |  Juan Manuel Fangio |
1950, 1957 |
| Maurice Trintignant |
1955, 1958 | |
 Niki Lauda |
1975, 1976 | |
 Jody Scheckter |
1977, 1979 | |
| David Coulthard |
2000, 2002 | |
| Fernando Alonso |
2006, 2007 | |
| Mark Webber |
2010, 2012 | |
| Sebastian Vettel |
2011, 2017 | |
 Max Verstappen |
2021, 2023 |
| Število zmag | Moštvo | Leta[6] |
|---|---|---|
| 14 | McLaren |
1984, 1985, 1986, 1988, 1989, 1990, 1991, 1992, 1993, 1998, 2000, 2002, 2005, 2007, 2008 |
| 11 |  Ferrari |
1952, 1955, 1975, 1976, 1979, 1981, 1997, 1999, 2001, 2017, 2024 |
| 8 | Mercedes |
1935, 1936, 1937, 2013, 2014, 2015, 2016, 2019 |
| 7 | Lotus |
1960, 1961, 1968, 1969, 1970, 1974, 1987 |
| Red Bull |
2010, 2011, 2012, 2018, 2021, 2022, 2023 | |
| 5 | British Racing Motors |
1963, 1964, 1965, 1966, 1972 |
| 4 | Bugatti |
1929, 1930, 1931, 1933 |
| 3 | Alfa Romeo |
1932, 1934, 1950 |
| Cooper |
1958, 1959, 1962 | |
| Maserati |
1948, 1956, 1957 | |
| Tyrrell |
1971, 1973, 1978 | |
| Williams |
1980, 1983, 2003 | |
| 2 | Benetton |
1994, 1995 |
| Brabham |
1967, 1982 | |
| Renault |
2004, 2006 |
Seamless Wikipedia browsing. On steroids.
Every time you click a link to Wikipedia, Wiktionary or Wikiquote in your browser's search results, it will show the modern Wikiwand interface.
Wikiwand extension is a five stars, simple, with minimum permission required to keep your browsing private, safe and transparent.
