Pokrajina Caserta
From Wikipedia, the free encyclopedia
Pokrajina Caserta (v italijanskem izvirniku Provincia di Caserta [provìnča di kazèrta]) je ena od petih pokrajin, ki sestavljajo italijansko deželo Kampanija. Meji na severu z deželama Lacij in Molize, na vzhodu s pokrajino Benevento, na jugu z metropolitanskim mestom Neapelj in na zahodu s Tirenskim morjem in deželo Lacij.
Pokrajina Caserta Provincia di Caserta | |||
|---|---|---|---|
| |||
 Lega pokrajine znotraj Italije | |||
| Država | Italija | ||
| Dežela | Kampanija | ||
| Glavno mesto | Caserta | ||
| Občine | 104 občine | ||
| Upravljanje | |||
| • Predsednik | Domenico Zinzi[d] | ||
| Površina | |||
| • Skupno | 2.651,35 km2 | ||
| Prebivalstvo (31. decembra 2023)[1] | |||
| • Skupno | 906.522 | ||
| • Gostota | 340 preb./km2 | ||
| Poštne številke | 81100, 81010–81059 | ||
| Tel. območne kode | 0823, 081 | ||
| Avtomobilska oznaka | CE | ||
| Koda ISTAT | 061 | ||
Večje občine
Glavno mesto je Caserta, ostale večje občine so (podatki 1. januar 2011):
| Občina | Prebivalcev |
|---|---|
| Caserta | 78.669 |
| Aversa | 51.676 |
| Marcianise | 40.360 |
| Maddaloni | 38.587 |
| Santa Maria Capua Vetere | 33.521 |
| Mondragone | 27.142 |
| Orta di Atella | 24.547 |
| Castel Volturno | 23.870 |
| Sessa Aurunca | 22.631 |
Naravne zanimivosti
Področje je vulkanskega značaja. Zgodovinar Orozij (Paulus Orosius), ki je živel na prelomu četrtega in petega stoletja, poroča o nenadni razpoki v terenu, iz katere se je dvignil visok plamen, ki je gorel brez prestanka tri dni in tri noči in je uničil vso zemljo daleč naokoli. Ta izbruh naj bi po mnenju nekaterih zapustil kotanjo, v kateri se danes nahaja jezero Falciano [falčàno]. Jezero je res vulkanskega izvora in je bilo dolgo časa le zbirnik voda, ki so se stekale vanj iz sosednjih vrhov. Vse področje je bilo zasebni lovski rezervat Borboncev, dokler ni Ferdinand II. leta 1830 ukinil lov in dal bonificirati ozemlje. Urejena sta bila redni dotok in odtok iz jezera, kar je ustalilo njegovo obliko in ga prečistilo. Po drugi svetovni vojni so bili preusmerjeni vanj še drugi manjši pritoki. Leta 1970 je bilo izvršeno globinsko čiščenje voda, čigar glavni namen je bil, da se odstrani nesnaga in pesek z izvirov podvodnih pritokov, a poseg je bil dokaj nespretno izveden. Kopanje je ranilo dva odtočna kanala, ki sta potekala po obali, in njun donos se je preusmeril v jezero. S tem je bil ekosistem hudo poškodovan: vsebina teh odtočnih kanalov je pretežno organska in je pospešila rast vodnega rastlinstva, zaradi česar se je jezero spet močvirilo; razen tega je bil vodni dotok previsok in ob hudih nalivih je voda prestopala bregove in poplavljala okolico. Tako so bile v devetdesetih letih prejšnjega stoletja izvršene razne sanacije in jezero je bilo zaščiteno kot naravni rezervat.
Seznam zaščitenih področij v pokrajini:
- Krajinski park Partenio (Parco regionale del Partenio)
- Krajinski park Matese (Parco regionale del Matese)
- Krajinski park Roccamonfina - Foce Garigliano (Parco regionale di Roccamonfina - Foce Garigliano)
- Naravni rezervat Castelvolturno (Riserva naturale Castelvolturno)
- Naravni rezervat Foce Volturno - Costa di Licola (Riserva naturale Foce Volturno - Costa di Licola)
- Naravni rezervat Lago Falciano (Riserva naturale Lago Falciano)
- Podvodni park Baia (Parco sommerso di Baia)
- Podvodni park Gaiola (Parco sommerso di Gaiola)
Zgodovinske zanimivosti
V občini Caserta stoji tako imenovana Kraljeva palača, ena od najlepših evropskih palač, ki je tudi na seznamu Unescove svetovne dediščine. Zgraditi jo je dal borbonski kralj Karel III., ki je nameraval prenesti vse državne urade v Caserto in povezati ta novi sedež oblasti in Neapelj z 20 km dolgim drevoredom. Povezava med mestoma se ni popolnoma uresničila in celo mogočna kraljeva palača je ostala brez predvidene kupole in brez vogalnih stolpov, ki so bili načrtovani za obrambo. Toda tudi brez teh dodatkov je poslopje, skupaj s svojim ogromnim parkom, impozantno. Načrt je izdelal Luigi Vanvitelli, ki je tudi vodil dela do svoje smrti leta 1773, ko ga je nasledil sin Carlo. Gradnja je potekala od leta 1752 do leta 1780. Poslopje ima vsega 1200 sob s skupno 1790 okni. Park, skozi katerega je dal Vanvitelli speljati samostojen vodovod, zavzema površino 120 ha. Na dnu parka velik slap donaša vodo šestim monumentalnim fontanam, ki se vrstijo proti palači. Danes se v rezidenci večkrat snemajo filmi, posebno v slučaju, ko je treba prikazati notranjost kake cerkve, za filmanje katere ni bilo moč dobiti dovoljenja cerkvenih oblasti. Tak primer je bil recimo film Angeli in demoni, za uprizoritev katerega katoliška cerkev ni hotela dati na razpolago nobene cerkve, saj se ni strinjala z njegovo vsebino..
Viri
- Istituto Nazionale di Statistica
- Parchi e aree protette in Italia, Touring Club Italiano, 2003
- Jacobitti G.M., Romano A.M.: Il Palazzo Reale di Caserta, Electa, Napoli 2003. ISBN 88-510-0185-5
Zunanje povezave
Wikiwand - on
Seamless Wikipedia browsing. On steroids.