From Wikipedia, the free encyclopedia
Papež Nikolaj II. (latinsko Papa Nicolaus Secundus) rojen kot Gerard Burgundski (latinsko Gerardus Burgundus; nemško Gerhard von Burgund; italijansko Gerardo di Borgogna; francosko Gérard de Bourgogne) je bil francoski škof, kardinal in papež, * okrog 980, [2] Chevron (Château de Chevron, Arleško kraljestvo, Sveto rimsko cesarstvo, danes: Francija), † 27. julij 1061 Florenca (Toskana, Papeška država, Sveto rimsko cesarstvo; danes: Italija).
Papež je bil od 6. decembra 1058 do svoje smrti 27. julija 1061. Bil je šesti papež, ki je uresničeval gregorijansko reformo in prvi, ki je začel boj za investituro.
| Nikolaj II. | |
|---|---|
.jpg) | |
| Izvoljen | 6. december 1058 (izvoljen) |
| Začetek papeževanja | 24. januar 1059 (posvečen in umeščen) |
| Konec papeževanja | 27. julij 1061 (konec) |
| Predhodnik | Štefan IX. |
| Naslednik | Aleksander II. |
| Nasprotnik | Benedikt X. |
| Redovi | |
| Škofovsko posvečenje | januar 1045 |
| Položaj | 155. papež |
| Osebni podatki | |
| Rojstvo | Gerard Burgundski (latinsko Gerardus Burgundus; nemško Gerhard von Burgund; italijansko Gerardo di Borgogna; francosko Gérard de Bourgogne) 990 Château de Chevron[d], Arleško kraljestvo |
| Smrt | 27. julij 1061[1] Firence, Toskanska marka[d], Sveto rimsko cesarstvo |
| Pokopan | Chiesa di Santa Reparata Florenca |
| Narodnost | Francoz |
| Vera | katoličan |
| Prejšnji položaj | alma_mater = |
| Insignije | |
 | |
| Drugi papeži z imenom Nikolaj Catholic-hierarchy.org | |
Zelo malo je znanega o njem pred povzdignjenjem na papeški prestol, in skoraj ničesar o obdobju pred 1045. Vemo, da je bil Gerard [3] rodom iz Burgundije, iz Chevrona, grada v Savoji, v današnji Franciji, in je bil torej plemenitega rodu. [4] Benzova navedba, da je bil nezakonski sin [5] izpod peresa hudega nasprotnika Gregorja VII. je osamljena in ne zveni prepričljivo; prav tako ni zanesljiva domneva, da je pripadal klinijskemu prenovitvenemu redu (J. Wollasch), saj se je kot papež postavljal v sporih med opati in škofi redno na škofovsko stran[6].
9. januarja 1045 je izpričan Gerard prvič kot škof v Florenci, kjer je začel cerkveno obnovo že v prejšnjih letih. Aprila 1049 je sodeloval na rimski sinodi, ki jo je sklical Leon IX.; tukaj so sprejeli ostre ukrepe zoper simonijo in duhovniško priležništvo. Leonov naslednik Viktor II. si je izbral ravno Florenco za sedež pomembne sinode, ki je zbrala 120 škofov in se je odvijala v navzočnosti svetorimskega cesarja Henrika III.. Škofa so ob tej priliki lahko bolje spoznali visoki cerkveni dostojanstveniki, pa tudi sam papež, ki se je zadrževal v tem mestu zopet 1057. Mesto je pridobilo na politični veljavi, ker je v njem stoloval lorenski vojvoda Gotfrid; po poroki z Beatriko, vdovo Bonifacija iz Canosse, je postal najuglednejši vladar srednje Italije. Zato ne čudi, da je po smrti papeža Viktorja bil izvoljen Gotfridov brat Friderik Lorenski, opat na Monte Cassinu, za papeža Štefana IX.; takrat je nastala zveza med toskansko vladarsko hišo in cerkvenimi prenovitelji – obojni so od blizu spoznali njegove velike sposobnosti.
Med svojim škofovanjem si je Gerard prizadeval znotraj svoje škofije poboljšati razmere v cerkvah in samostanih, zlasti s spodbujanjem duhovščine k skupnemu življenju v mnogih župnijskih središčih, ter je oskrbel župnije s potrebnimi gmotnimi sredstvi: v ta namen je šla četrina desetine, polovica zapuščinskih oporok in celotne zbirce in ofri. Kar je uvedel kot škof, je potrdil kot papež[7] [8]
Papež Štefan IX. je nenadoma umrl 29. marca 1058 v Florenci, star komaj 38 let. Ne brez razloga je pred svojim odhodom iz Rima, ko je bil že hudo bolan, rotil kardinale in ljudstvo, naj počakajo z izvolitvijo naslednika do vrnitve Hildebranda iz Nemčije. Želel si je vsekakor za naslednika moža, ki bo nadaljeval gregorijansko reformo.
Štefanovo smrt pa je spretno izkoristila rimska plemiška rodbina Tuskulskih grofov in je izvolila – ne držeč se cerkvenopravnih predpisov - škofa Janeza Tuskulskega (imenovanega Mincius) za papeža; po svojem bratu Benediktu IX. si je privzel ime Benedikt X.
Ko je ob vrnitvi iz Nemčije Hildebrand za to zvedel, je sklical sinodo v Sieno. Tu so 6. decembra 1058 po vseh cerkvenih predpisih izvolili škofa v Florenci, Gerarda, za novega papeža Nikolaja II.. To je bil mož, ki se je že med svojim škofovanjem iskreno zavzemal za prenovo Cerkve; kardinali pa so obenem hoteli papeštvo osvoboditi gospodovalnosti rimskega plemstva - pa tudi vpletanja svetorimskega cesarja. Januarja 1059 je sinoda v Sutriju odstavila Benedikta X.; nato je Nikolaj II. mogel priti v začetku 1059 v vojaškem spremstvu v Rim, kjer so ga posvetili in ustoličili 24. januarja 1059. Tukaj je imel prvi govor, v katerem je poudarjal mir in slogo.
Toda Benedikt X. se ni zlepa uklonil. Pristaši papeža Nikolaja II. so skozi celo leto vodili borbe z Benediktovimi privrženci v rimski okolici. Tedaj je bila Sicilija še vedno pod oblastjo muslimanskega saracenskega emirata. Nikolaj je prenehal s protiromansko politiko svojega prednika, da bi Normane spodbudil za ponovno pridobitev zasedenih ozemelj. 1059 je v Melfiju razglasil normanskega vojvoda Guiscarda za vojvoda Apulije, Kalabrije in Sicilije, a normanskega grofa Riharda od Kapue za kralja. Z normansko pomočjo je tako osvojil Tuskulum ter prisilil Benedikta X. na vdajo; Normani pa so uspešno nadaljevali boj za pridobitev Sicilije. [9]
Na papeža Nikolaja sta močno vplivala njegova najbližja sodelavca Hildebrand in kardinal Humbert.
Humbert [10] 1057 je – kot vatikanski knjižničar pri reformnem papežu Štefanu IX. – napisal obširno delo proti simoniji, [11] Libri tres adversus Simoniacos (Tri knjige zoper prekupčevalce s cerkvenimi službami (=simoniste)) (1057), ki so spodbudile začetek gibanja, ki je znano pod imenom gregorijanska reforma. 1058 je obtožil Henrika I. za simonijo in nasilje pri prodajanju škofij in opatij. [12] Menijo tudi, da je bil Humbert duhovni oče odloka o papeških volitvah In nomine Domini (1059), ki je določil, da sme papeža voliti le kardinalski zbor. [13]
Sicer je že prej, soglasno s papežem Leonom IX., poudarjal, da so simonistična posvečenja neveljavna in da je simonija neke vrste krivoverstvo; zdaj je skušal razgaliti še njene vzroke in izhodišča. Vir vsega zla je videl v laični investituri [14], ki je odnos med duhovniki in laiki postavila na glavo. To je bilo uveljavljanje cezaropapizma na Zahodu in je bilo posebno vidno pri volitvah škofov: po starih cerkvenih normah so na metropolitov predlog škofa volili duhovniki; ljudstvo in svetni oblastniki so dali zgolj soglasje. Zdaj pa je škofa izbral svetni oblastnik, metropolit in duhovniki pa pri tem niso imeli praktično nobene besede – so postavitev pravzaprav le sprejeli na znanje. Na ta način je najpomembnejša služba v Cerkvi prišla v popolno odvisnost od laikov, zlo pa se je stopnjevalo s tem, da ti laiki navadno niso gledali, ali bodo od njih postavljeni škofje dobri oznanjevalci in vodniki božjega ljudstva, ampak jim je šlo bolj za to, da bodo v njih imeli koristne vazale. Humbert v svojih spisih ni nastopil zgolj proti neredu na tem področju. Z zahtevami, ki so jih podpirali tudi drugi pristaši reforme, je hotel doseči temeljito nravno prenovo Cerkve in njeno neodvisnost od svetne oblasti, popolno svobodo v delovanju. Z idejami, ki so postale vodilna misel prenove Cerkve, tako ni nastopil le proti zlorabam svojega časa, ampak proti religiozno-političnemu sistemu zgodnjega srednjega veka sploh. [15]
Še bolj kot na Zahodu v Svetorimskem cesarstvu sta bili ukoreninjeni tako simonija kot laična investiture na Vzhodu v Bizantinskem cesarstvu, kjer sta dobili takorekoč domovinsko pravico. Tako je postal cezaropapizem Carigrada glavni povod razkola in ni čudno, da so Humbertova temu pojavu ostro nasprotujoča stališča naletela 1054 le-tam na hud odpor in poglobitev razkola, ki je že poprej kalil medsebojne odnose, ki so vsaj že od 6. stoletja naprej hudo šepali. Vmešavanje svetne oblasti so vzhodni škofje večkrat brez ugovora priznavali[16]; tako se je to vmešavanje začelo smatrati kot cesarjeva pravica. Cesarji so skoraj za vsako nasilno kršenje cerkvene svobode lahko dobili nekoliko, včasih pa celo večino škofov na svojo stran. Grki so bili že od nekdaj pripravljeni vso svojo osebnost in vse svoje življenje žrtvovati državnemu sistemu; tako so se polagoma tudi v verskih stvareh in cerkveni uredbi prilagodili in deloma tudi podvrgli državi, a vse to je dalo rodovitno podlago za cezaropapizem na škodo cerkvene neodvisnosti. [17] [18]
Nikolaj II. je 1059 v Rimu sklical sinodo, ki se je udeležilo kar 113 škofov. Sinoda je najprej zavrgla nauk Berengarja iz Toursa, ki je tajil resnično Kristusovo navzočnost v evharistiji, potem pa izdelala več reformnih odlokov. Strogo je nastopila proti simoniji, proti ženitvi duhovnikov, zahtevala, da duhovniki iste Cerkve živijo skupaj, prepovedala je duhovnikom sprejemati cerkvene službe iz rok laikov, kar je bil prvi sunek proti laični investituri. Izdala je tudi nov odlok glede volitve papeža: samo kardinali-škofje imajo pravico nekoga predlagati za papeža, volijo pa potem skupaj kardinali-škofje, kardinali-duhovniki in kardinali-diakoni. Čeprav tega odloka niso vedno spoštovali, je vendar utemeljil zahtevo, da je za volitev papeža pristojna izključno cerkvena oblast. Sinodi 1060 in 1061 sta te odloke še poostrili. [19]
Vrhunec njegovega papeževanja je bila lateranska sinoda v začetku maja 1059, ki je izoblikovala stališča za cerkveno prenovo ter je pod vplivom Hildebranda, Damianija in Humberta izdala sledeča določila:
Nikolaj II. je bil izvoljen za papeža 6. decembra 1058, umrl pa je 19. (po nekaterih 26. ali 27.) julija 1061. [23]. Umrl je v Florenci star 51 let za mrzlico; pokopali so ga v cerkvi Santa Reparata. Nad to prvotno cerkvijo so pozneje zgradili današnjo stolnico (il Duomo). Zgodovinar Peter Mallius pa trdi, da so njegove ostanke pokopali v zunanjo levo ladjo Bazilike sv. Petra v Vatikanu. Najsi bo kakorkoli – za njegovim grobom ni sledu niti v Florenci niti v Rimu. [24]
Za papeže je bilo 10. stoletje vsekakor temačno obdobje in ga po pravici imenujemo Mračno stoletje. Kronika, ki jo je napisal nemški škof Liutprand, slika posvetnost na papeškem dvoru; vendar je njegova poročila treba brati s pridržkom, saj je bil pisec zelo protirimsko razpoložen - kar tudi sam izrecno poudarja - in je zato dvomno, da je pisal nepristransko. [27] Za to obdobje torej manjkajo neodvisni in nepristranski zgodovinski viri. Večino poročil o škandalih, nasilju in razvratu v Rimu je napisal torej že omenjeni Liutprand. Svojemu delu je dal pomenljiv naslov Maščevanje (Obračun, Antapodosis). Ta naslov daje slutiti, da je v svojem pripovedovnju brez dvoma pretiraval, pa tudi potvarjal zgodovinsko resnico, da bi se na ta način maščeval nekaterim ljudem, ki so se mu zamerili. Kljub Liutprandovim pretiravanjem pa je bilo v takratni družbi res marsikaj slabega, kar je najedalo tudi Cerkev tako od zunaj kot od znotraj. Tako si lahko ustvarimo mnenje, da je to bil v resnici strašen čas. [28]
Rimske družine so obvladovale papeštvo deloma tudi v 11. stoletju: najprej Krescenciji, nato Tuskulci (Tuskulani). Z obnovo Svetorimskega cesarstva nemške narodnosti pa je po Mračnem stoletju nastopil za Cerkev čas prav tako mračnega cezaropapizma z laično investituro, kar je pripeljalo do dolgotrajnega, nepopustljivega in izčrpljujočega investiturnega boja. Cesar se je začel vmešavati v cerkvene zadeve ne le z umeščanjem škofov in opatov, ampak tudi s postavljanjem in odstavljanmjem papežev. Zanimivo, da so papeži svojim kraljem-zaveznikom na Ogrskem mirne duše prepuščali ta privilegij še naprej.
Z vzpostavitvijo rimsko-nemškega cesarstva 962 se je začela oblikovati v tem cesarstvu nemške narodnosti t.i. Reichskirche (državna Cerkev). Že Karel Veliki je v nekaterih primerih sam imenoval škofe, Oton I. pa je njegov državni cerkveni sistem dopolnil. Zagotovil si je pravico imenovanja in umeščanja škofov; tako je uvedel laično investituro za visoke cerkvene službe, ki so odslej bile povezane z bogatimi fevdi. Škofje so z umeščanjem postali cesarjevi vazali, Cerkev je vse bolj postajala »osrednja državna ustanova«. V času Otona III. je laična investitura postala že reden državni sistem, istočasno pa so se pojavile številne neugodne posledice takega sestava; za Cerkev je bilo torej povezovanje s fevdalnim sistemom pogubno. [29]
Seamless Wikipedia browsing. On steroids.
Every time you click a link to Wikipedia, Wiktionary or Wikiquote in your browser's search results, it will show the modern Wikiwand interface.
Wikiwand extension is a five stars, simple, with minimum permission required to keep your browsing private, safe and transparent.
