papež Rimakokatoliške cerkve od leta 1566 do leta 1572, svetnik From Wikipedia, the free encyclopedia
Papež Pij V. OP, rojen kot Antonio (Michele) Ghislieri, italijanski rimskokatoliški duhovnik, škof in kardinal, * 17. januar 1504, Bosco Marengo (Alessandria, Vojvodina Milano; danes: Italija); † 1. maj 1572 Rim (Papeška država, danes: Italija).
| Sveti Pij V. OP | |
|---|---|
 Papež Pij V. | |
| Izvoljen | 7. januar 1566 (izvoljen) |
| Začetek papeževanja | 17. januar 1566 (posvečen, ustoličen in kronan) |
| Konec papeževanja | 1. maj 1572 (6 let, 3 mesecev, 24 dni) |
| Predhodnik | Pij IV. |
| Naslednik | Gregor XIII. |
| Redovi | |
| Duhovniško posvečenje | 1528 Genova posvečevalec Innocenzo Cibo |
| Škofovsko posvečenje | 14. september 1556 posvečevalec Giovanni Michele Saraceni |
| Povzdignjen v kardinala | 15. marec 1557 imenoval Pavel IV. |
| Položaj | 225. papež |
| Osebni podatki | |
| Rojstvo | Antonio Ghislieri 17. januar 1504[1][2] Bosco Marengo[d], Vojvodina Milano |
| Smrt | 1. maj 1572[1][2] (68 let) Rim[3] |
| Pokopan | Bazilika sv. Petra Marija Snežna v Rimu |
| Narodnost | Italijan |
| Vera | katoličan |
| Starši | Paolo Ghislieri, plemič Domenica Augeria |
| Prejšnji položaj |
|
| Alma mater | Univerza v Bologni |
| Podpis |  |
| Insignije | |
 | |
| Svetništvo | |
| God | 30. april |
| Svetnik v | katoliška Cerkev |
| Svetniški naziv | papež |
| Beatifikacija | 1. maj 1672 Rim razglašalec Klemen X. |
| Kanonizacija | 22. maj 1712 Rim razglašalec Klemen XI. |
| Atributi | tiara, papeška kapa in škofovska palica |
| Drugi papeži z imenom Pij Catholic-hierarchy.org | |
_Allegoria_della_battaglia_di_Lepanto_-_Gallerie_Accademia.jpg)
Antonio Ghislieri se je rodil v Bosco Marengo (takrat samo Bosco) pri Alessandriji, škofija Tortona, Lombardijain sicer dne 17. januarja 1504; oče je bil obubožani plemič Paolo Ghislieri, mati pa Domenica Augeria; rodovino zasledimo tukaj od 14. stoletja. Bistroumni deček je moral za preživljanje pasti krave, nato bi se moral ukvarjati z obrtjo; v šolo pa je hodil v domačem kraju; družinski prijatelj Bastone mu je končno omogočil, da se je skupaj z njegovim sinom vpisal kot štirinajstleten mladenič v dominikanski zavod S. Maria della Pietà v Vogheri. Noviciatsko leto je preživel v S. Pietro Martire v Vigevanu, ter tukaj 18. maja 1521 izrekel zaobljube pod imenom Michele. Na Bolonjski univerzi je dopolnil svoje znanje in omiko, a 1528 ga je v Genovi posvetil za duhovnika škof Innocenzo Cibo. [6]
Postal je predavatelj bogoslovja in modroslovja v dominikanskem zavodu v Paviji in tudi po drugih dominikanskih zavodih. V teh letih je bil magister (=učitelj) novincev; postal je tudi prior (=redovniški predstojnik) v Vigevanu in drugod; v Albi je poleg tega proti svoji volji postal spovednik dominikank pri S. Maria Maddalena in je v vojnih zdrahah obvaroval samostan pred uničenjem. V samostanih si je prizadeval okrepiti meniško življenje in udejanjati ustanovnikov duh; v tem je sam dajal dober zgled: postil se je, se pokoril in večkrat prebil noč v molitvi; govoril je malo, pa še takrat o Božjih rečeh.
Fra Mihael je pridigal postne pridige po dominikanskih pokrajinskih zborovanjih in je postal razsodnik v sporih. Bil je tudi spovednik milanskega upravnika Alfonza d'Avalosa [7].
11. oktobra 1546 je postal izsledniški ravnatelj in pooblaščenec rimske inkvizicije za mesto in škofijo Pavia. 4. septembra 1556 je bil imenovan za škofa v Sutri e Nepi, 15. marca 1557 je oblekel škrlat, 14. decembra 1558 pa je postal veliki inkvizitor Rimske Cerkve, a 1560 škof v Mondoviju.
S Pijem IV. si nista bila v najboljših odnosih, ker mu je očital posvetno življenje, ter je v tem videl omejevanje svojega delokroga in dosledno izvajanje načel Tridentinuma. Ko je papež hotel svojega trinajstletnega nečaka Ferdinanda povišati v kardinalski zbor, mu je javno oporekal. Uspešno je zavrnil tudi načrt svetorimskega cesarja Maksimilijana, ki je hotel odpraviti duhovniški celibat. [8] [9] [10]
Izvolitev za papeža 7. januarja 1566 je presenetila vse; nihče namreč ni pričakoval, da bo nečak Pija IV. nagovoril svojo stranko, naj voli Ghislierija. 17. januarja je bil ustoličen in kronan; odpovedal je razkošni banket ob kronanju, ki je bil pripravljen navadno za odlične goste – pa je pohujševala reveže; ta denar je raje podelil ubožnim samostanom. Takoj je odpravil tudi metanje denarja med zbrano množico, kar je imelo v gneči večkrat usodne posledice; v renesansi so namreč to razvado rimskih cesarjev prevzeli tudi papeži. Zapovedal je torej, naj prek župnikov podelijo denar neposredno ogroženim družinam. [11]
On je prvi papež katoliške obnove in protireformacije – teh dveh vzporednih dogajanj Tridentinskega koncila, ki sta delovali za obnovo cerkvenega življenja in utrditev dogmatičnega nauka. Poglavitno nalogo svojega papeževanja je videl v temeljiti prenovi Cerkve po smernicah tridentinskega koncila. V kardinalski zbor je vključil več škofov, ki so sloveli po svojih prizadevanjih za prenovo Cerkve. Strogo je nastopil proti nepotizmu, proti podkupljivosti in drugim zlorabam v rimski kuriji, zlasti proti kopičenju cerkvenih služb in nadarbin v eni osebi. Ustanovil je kardinalske kongregacije za razlago in izvajanje tridentinskih dokumentov, za posvetovanje s škofi, za misijone in za ohranjanje prave vere. 1566 je izdal Katekizem, 1568 Brevir in 1570 prenovljeni Rimski misal. Zahteval je, da v vseh škofijah redno sklicujejo sinode; ostro je nastopil zoper duhovnike, ki se niso držali celibata; škofe je ponovno opozarjal, naj bivajo v svojih škofijah in osebno vodijo dušno pastirstvo; redovnikom je ukazal, naj dosledno upoštevajo določila glede discipline in klavzure. Sv. Tomaža Akvinskega je 1567 razglasil za cerkvenega učitelja in dal natisniti njegova dela. V bogoslovjih je ukazal poučevati v njegovem duhu. Prizadevanja Pija V. za prenovo so obenem krepila moč in pomen papeštva v Cerkvi in v svetu sploh.
Prvo leto svojega vladanja je papež razglasil sveto leto, da bi si z molitvijo, pokoro in miloščino izprosili zmago. Podpiral je malteške viteze, pošiljal denar za utrditev svobodnih italijanskih mest, mesečno denarno podpiral ogrske kristjane. 1567 je v ta namen zahteval od vseh samostanov in cerkvenih ustanov desetino za obrambo krščanstva.
Ko je Sulejman II. napadel Ciper in ga po junaški obrambi zasedel, se je papež še bolj zavzemal za skupno obrambo pred Turki, za sveto zvezo proti osvajajočim muslimanom; uspelo mu je povezati Papeško državo z Benetkami in Španijo. Veliko je pripomogel k zmagi krščanske vojske nad Turki v pomorski bitki pri Lepantu dne 7. oktobra 1571. Tega dne je bil ravno pri zborovanju s kardinali, ko je nenadoma prekinil delo, odprl okno in zaklical: »Pustimo delo; naša velika naloga sedaj je zahvala Bogu za zmago, ki jo je podelil krščanski vojski.« Pravijo, da je imel papež ob tistem času videnje zmage in je vzkliknil: »Ura je dvanajst, zvonite zvonovi, zmagali smo pri Lepantu!« Od tega dneva zvonijo zvonovi vsak dan opoldne. [12]
Te zmage med seboj stalno se prepirajoči zavezniki niso izkoristili, kot je papež svetoval in upal, z osvoboditvijo Carigrada in Svetega groba v Jeruzalemu, ampak so se posvetili popravljanju poškodovanih ladij v eni največjih pomorskih bitk. Naslednje leto, 7. oktobra 1572, so proslavljali v krščanskem svetu obletnico zmage pri Lepantu z uvedbo praznika za vso Cerkev »Naše Gospe Zmagovalke«, ki ga je Gregor XIII. preimenoval v praznik Rožnovenske Matere Božje ter ga postavil na prvo nedeljo v oktobru. Turška pomorska moč pa je bila tokrat tako temeljito poražena, da si ni več opomogla. [13]
Njegovi odločni nastopi proti državnemu cerkvenstvu v Španiji so mu nakopali hude nasprotnike. Zavzel se je za preganjano in zaprto škotsko kraljico Marijo Škotsko, ki so jo priznavali zlasti katoličani, in ji pisal tolažilno pismo v ječo. Izobčenje angleške kraljice Elizabete ter njena odstavitev 1570 zaradi herezije je bila zadnji primer, da je papež odstavil vladarja; postala pa je usodna za angleške katoličane, ki jih je Elizabeta začela neusmiljeno preganjati in moriti. Po svojem odposlancu je Pij V. na državnem dvoru v Augsburgu 1566 vendarle dosegel, da so sklepe tridentinskega koncila sprejeli cesar in katoliški deželni stanovi. Po koncilskih smernicah so v Nemčiji izvedli več vizitacij in pokrajinskih sinod. [10] [14]
1. oktobra 1567 je Pij obsodil z bulo Ex omnibus afflictionibus okrog 70 stavkov iz del teologa in biblicista Bajusa, brez omembe imena tega profesorja na Lovainski univerzi. Bule ni objavil, ampak sporočil vsebino prizadetemu; Bajus se je najprej podvrgel, potem pa zopet zoperstavljal.
Med svojim pontifikatom je Rim »očistil« od hotništva in kakršnekoli vrste libertinskega življenja. Postopki, ki jih je uvedla inkvizicija za izkoreninjenje takoimenovane »heretične kuge«, so bili številni in surovi; 1570 je bil sežgan na grmadi Pietro Carnesecchi in Antonio Paleario. [11]
Vsekakor je navzočnost drugoverskih in uporniških skupin dosegla, da je papež posredoval bolj previdno in počasi, kot pa si je želel. Savojski vojvoda je na primer že oktobra 1566 posrečeno izrazil svoje uravnovešeno stališče:
Po naročilu Pija V. naj bi benediktinski opat iz Možaca Jernej Porcia opravil vizitacijo v avstrijskem delu oglejskega patriarhata, vendar se je moral omejiti samo na Goriško. [17]
Pij V. je trpel za povečanjem prostate; iz sramežljivosti ni hotel dopustiti pregleda. Po drugih virih pa je imel rak prostate, v kar se je povečanje najbrž izrodilo; zaradi katerega je umrl 1. maja 1572 v Rimu, star 68 let. Umirajoč je dejal kardinalom zbranim okrog njegove smrtne postelje:
Pokopali so ga najprej v Baziliki sv. Petra, pozneje pa v kapeli v cerkvi Marije Snežne, kjer njegovi posmrtni ostnaki počivajo v stekleni krsti še danes.
Ljudstvo ga je začelo častiti že takoj po smrti. Večinoma ga upodabljajo v belem dominikanskem oblačilu, pogosto tudi v papeškem ornatu z rožnim vencem v roki in misalom. Na vseh upodobitvah in portretih ima brado. Njegov razpoznavni znak je tiara, papeška čepica (takrat je bila baržunasto rdeča) in škofovska dušnopastirska palica.
Za blaženega ga je razglasil Klemen X. dne 1. maja 1672, za svetnika pa Klemen XI. dne 22. maja 1712. Goduje 30. aprila, a prej je godoval 5. maja. [29]
Malahijeva prerokba pravi o njem, da je Gozdnati angel (latinsko Angelus nemorosus; angleško Angel of the grove). Temu sledi razlaga: Imenoval se je Mihael, rojen v mestu Bosco. Pij V. se je rodil v kraju Bosco, v Piedmontu; krajevno ime pomeni v piedmontskem narečju, ki ga danes imenujejo jezik, gozd, gaj, goščavo, gošo. Najbolj znana osebnost s tem priimkom je Janez Bosko (Giovanni Bosco, 1815–1888). Papeževo ime je bilo 'Anton Mihael Ghislieri', a Mihael se nanaša na nadangela Mihaela. O'Brien tukaj pripominja, da mnogo prerokb, ki vsebujejo besedne igre, uporablja italijanske besede, tudi narečne, ki jih Lignum vitae posebej ne razlaga.[32][33].
Seamless Wikipedia browsing. On steroids.
Every time you click a link to Wikipedia, Wiktionary or Wikiquote in your browser's search results, it will show the modern Wikiwand interface.
Wikiwand extension is a five stars, simple, with minimum permission required to keep your browsing private, safe and transparent.
