obsežno telo slane vode From Wikipedia, the free encyclopedia
Mórje, ki ga lahko poimenujemo tudi svetovni ocean ali enostavno ocean, je povezano telo slane vode, ki pokriva več kot 70% zemeljske površine. Beseda morje pomeni tudi manjši del s kopnim omejenega oceana. Izraz se pogosto uporablja tudi za velika, običajno slana jezera, npr. Kaspijsko jezero, ki mu včasih rečejo tudi »Kaspijsko morje« ali Mrtvo morje, ki je tudi jezero na kopnem.
.JPG)
Svetovno morje delimo na tri velike oceane, na Tihega ali Pacifiškega, Atlantskega in Indijskega, ki zavzemajo Tihi 50%, Atlantski 26% in Indijski 21% površine, ter dva manjša - Severno ledenega ali Arktičnega ter Južnega ali Antarktičnega, ki zavzemata Arktični 4% in Antarktični 6% površine.
Manjši deli morja, ki se zajedajo v kontinente, so zalivi in prelivi. So različnih oblik in velikosti (fjordi, estuariji, lagune, lijaki). Estuariji so deli plitvega obalnega morja, kjer se zaradi prisotnosti površinske vode (navadno izlivov rek) morska voda meša s sladko vodo s kopnega - somornica. To so območja pomembnih ekosistemov. Morski prelivi so naravne zožitve med dvema obalama (Bospor, Gibraltar) ali umetno narejeni prekopi (Panamski, Sueški).
Glede na lego (na robu kopnega ali med dvema celinama), globino in tip obale ločimo:
Morje pomembno vpliva na podnebje in ima pomembno vlogo v vodnem krogu, kroženju vodika in dušika v zemeljski atmosferi. Predstavlja 96,5% svetovnih vodnih virov. Morska voda ni neposredno primerna za človekovo rabo (pitna in namakalna voda) zaradi visoke vsebnosti soli okoli 3,5% . Natrijev klorid je najpomembnejša snov, raztopljena v morski vodi, vsebuje pa tudi soli magnezija, kalcija, kalija in veliko drugih elementov v zelo majhnih količinah. Slanost morja se razlikuje glede na globino, nižja je na površini in ob ustju rek, višja pa v globljih plasteh, pri tem pa se relativna slanost morske vode na zemeljski površini le malo razlikuje. Pomembne spremembe v kemijski sestavi morske vode pa se dogajajo zaradi sprememb vrednosti pH - zakisljevanje morja. Vetrovi, ki pihajo nad površino morja, povzročajo valove, ki se razlivajo, ko dosežejo plitvo vodo oziroma kopno. Vetrovi vplivajo tudi na nastanek počasnega, vendar stalnega gibanja površinskih slojev morske vode. Smer gibanja površinskega toka je odvisna od oblike kopnega in sile zemeljskega kroženja - Coriolisov efekt. Gibalo kroženja globljih plasti oceanov je razlika v temperaturi morske vode ob zemeljskih polih in ekvatorju. Morski habitati in ekosistemi v osončenih plasteh in v velikih globinah (abisalna cona) morja, kakor tudi v mrzlih arktičnih predelih in na koralnih grebenih tropskih morij zagotavljajo življenje in obstoj zelo raznovrstnih organizmov od virusov, bakterij, alg, rastlin, gljiv do živali. Razvoj večine danes prevladujočih skupin organizmov se je verjetno pričel v morju. Morje zagotavlja človeku velike količine hrane: rib, školjk, morskih rastlin, pridobljenih iz naravnega okolja ali umetno gojenih. Morja so tudi pomembne transportne poti, nahajališča rudnin, vir energije, pomembno vlogo imajo za vojaške namene, so pa tudi okolje za turistične aktivnosti (kopanje, potapljanje, surfanje, jadranje). Morje ima pomembno mesto tudi v zgodovini in kulturi. Je predmet mitoloških (Scila in Karibda) in zgodnjih literarnih del (Homerjev Odisej), mnogih slikarskih del, filmskih in gledaliških del ter klasične in sodobne glasbe. Pravico plovbe in druge rabe morij in morskih dobrin ter s tem povezanih mednarodnih dogovorov in pravil ravnanja obravnavajo mednarodne konvencije in mednarodne pogodbe, ki so pomemben del mednarodnega prava [1].
Gibanje morske vode je lahko posledica gravitacijske sile Lune - plimovanje, delovanja vetrov - valovanje, sprememb zračnega tlaka in temperaturnih razlik - morski tokovi, vetra in temperaturnih razlik v stolpcu morske vode - "upwelling", tektonskih premikov morskega dna, potresnih sunkov, izbruhov podvodnih vulkanov, padcev meteoritov -cunami, podnebnih sprememb oziroma dviga povprečne letne temperature na Zemlji, ki povzroča taljenje ledu na polih in posledično dvigovanje gladine svetovnih morij.
Za vsa morja je značilno plimovanje (bibavica). Plimovanje, pomeni na splošno dvigovanje-plima in padanje- oseka gladine morja, ki se zgodi dvakrat dnevno zaradi gravitacijske sile Lune in v manjši meri Sonca. Plimovanje je lahko zelo veliko v zalivih in ob izlivih rek. V nekaterih regijah je razlika med plimo in oseko lahko do 20 m, na obali Severnega morja približno 2 m, v zahodnem Baltskem morju največ 40 cm in v vzhodnem Baltskem in Sredozemskem je komaj opazna. Odločilno za višino bibavice ni le površina vodne mase, temveč tudi možnosti gibanja vode.
Valovanje nastane zaradi premikanja vode v vertikalni smeri, ki ga povzroči veter. Od vrste in jakosti vetra ter oblike morskega dna je odvisno, kakšni bodo valovi. Stalni veter povzroča enakomerne dolge valove, sunkovit veter pa kratke in odsekane. Valovi preoblikujejo obale. Najvišji valovi so v plitvejših morjih in ne na odprtih oceanih. Največji do sedaj zabeležen val je bil visok 34 m. Višina valov je odvisna od:
Posebna vrsta valov, katerih velikost je odvisna od velikosti vodne mase, ki se premika so cunamiji.
.JPG)
Morski tok je gibanje velike količine morske vode. Tokovi nastajajo zaradi: razlik v temperaturi in slanosti morske vode, stalnih vetrov, sprememb v zračnem tlaku in plimovanja. Na severni polobli se tokovi usmerjajo v desno, na južni pa v levo. Poznamo tople in hladne morske tokove. Zelo vplivajo na razvoj podnebja.
Morsko dno je del zemeljske litosfere in obsega 71% površine planeta. Morsko dno se nahaja na poprečni globini 3,8 km. Položna območja na dnu oceanske globine se imenujejo Abisalna ravnina in obsegajo okoli 40% površine. Na podlagi batimetričnih posnetkov morskega in oceanskega dna je ugotovljeno, da je približno 50% morskega dna na globini približno 4000 do 5000 m. Na morskem dnu so tudi grebeni, gore, razpoke, jarki in kanali. Nastajajo s premikanjem tektonskih plošč in pojavi podvodnih vulkanskih izbruhov. Največje gorovje v oceanih je srednji oceanski greben, in je s 60.000 km najdaljše neprekinjeno gorovje na zemlji. Teče okoli Zemlje. Srednje atlantski hrbet je daljši kot 15.000 km. V nekaterih krajih so na morskem dnu ozki, podolgovati, globokomorski jarki, ki so do 40 km široki in globoki v poprečju do 6 km. Tu so izmerjene največje globine dna oceanov. Največja izmerjena globina sega do 11.022 m v globino (Marianski jarek - globina 10.920 m).
V morski vodi so raztopljene različne snovi. Največ je natrija in klora, ki tvorita kuhinjsko sol, sledijo magnezij, kalcij in kalij. Vsi skupaj predstavljajo 90% raztopljenih snovi v morski vodi. Morska voda ima razmeroma enotno slanost, povprečje je 35 promilov. Bolj zaprta morja kot na primer Sredozemlje ima 38 promilov. Slanost se poveča, če je izhlapevanje zelo močno in količina vode relativno majhna. Slanost je manjša, kjer obstajajo večji pritoki sladke vode (reke).
Razporeditev slanosti morske vode na površini prikazujejo izohalinale. To so črte, ki povezujejo dele morja z enako slanostjo. Površinska slanost se spreminja z geografsko širino, količino padavin in izhlapevanjem.
Barva morja je odvisna od količine sprejete in razpršene sončne energije, globine morja in rastlinstva na dnu ter kamninske podlage. Barvo morja spreminjajo mikroorganizmi, razni delci in druge snovi, ki morje obarvajo v določeno barvo. Sinje modro morje je tisto v katerem je malo rastlinskih mikroorganizmov. Zelena voda je znak, da je v vodi velika prisotnost planktona, ki odbija zeleno svetlobo, ker je ne potrebuje za razvoj. Barvo morja določa tudi onesnaženost.
Na prozornost morja vplivajo mnoge biološke in kemične značilnosti morja, vreme in temperatura. Kalnost je na primer posledica muljastega in drobno peščenega dna plitvega morja. Voda bogata s planktonom ni prozorna, ob jasnem vremenu je morje bolj prozorno kot ob deževnem, topla in slana morja so bolj prozorna.
Morje dobiva največ energije od sonca. Ta je največja v tropskem pasu. Segreva in ohlaja se najbolj zgornji sloj vode, v globino se temperatura spreminja le z vertikalnimi tokovi.
Fizikalne in kemijske lastnosti opisujejo:
Lastnosti habitatnih tipov se opisuje glede na:
Biološke lastnosti so opisane z:
Druge značilnosti morskega okolja opišemo z:
Deskriptorji kakovosti opisujejo okoljsko stanje morskih voda glede na naravne značilnosti in obremenitve in vplive človekovih dejavnosti. Deskriptorji kakovosti so:
Vrednotenje deskriptorjev in razvrščanje v kakovostne razrede se izvaja s pomočjo vrednostnih meril, ki se določijo za posamezno morsko regijo.
Stanje morskega okolja - »okoljsko stanje morja« se v skladu z najnovejšimi znanstvenimi utemeljitvami v okviru držav Evropske skupnosti ocenjuje za posamezno morsko regijo ali podregijo [3] na osnovi analize naravnih značilnosti morskega okolja [4] (fizikalno-kemijskih, bioloških in hidromorfoloških lastnosti in habitatnih tipov) ter deskriptorjev "dobrega okoljskega stanja" morskih voda. Stanje posameznih deskriptorjev značilnosti morskega okolja je odvisno od naravnih značilnosti ter obremenitev in vplivov človekovih dejavnosti v posamezni morski regiji. Stanje morskih voda se določi z uporabo meril kakovosti okoljskega stanja morskih voda za posamezno morsko regijo ali podregijo.
Zaradi človekovih dejavnosti tako na kopnem kot na morju, je morje vse bolj onesnaženo, morski ekosisitemi pa ogroženi. Glavni onesnaževalci so: kmetijstvo, industrija, marikultura, pomorski promet, in komunalne odplake in odpadki iz obalnih naselij. Posebej problematična so nenadna onesnaženja z nafto, ki se dogaja tako na mestih črpanja kot na ladijskih transpornih poteh.
Morski primarni proizvajalci – rastline in mikroskopski organizmi v planktonu – so zelo razširjeni in zelo pomembni za ekosistem. Ocenjuje se, da polovico svetovnega kisika proizvede fitoplankton. Veliko večje alge, splošno znane kot morske alge, so pomembne lokalno; Sargassum tvori plavajoče nanose, medtem ko alge tvorijo gozdove morskega dna. Cvetoče rastline v obliki morskih trav rastejo na "travnikih" v peščenih plitvinah, mangrove se vrstijo ob obali v tropskih in subtropskih regijah[89] in rastline, odporne na sol, uspevajo v redno poplavljenih slanih močvirjih.[90] Vsi ti habitati lahko vežejo velike količine ogljika in podpirajo biotsko raznovrstnost večjih in manjših živali.
Svetloba lahko prodre le do zgornjih 200 metrov, zato je to edini del morja, kjer lahko rastejo rastline Površinske plasti pogosto primanjkuje biološko aktivnih dušikovih spojin. Nekateri od teh procesov se odvijajo v globokih vodah, tako da je tam, kjer prihaja do dviga hladnih voda, in tudi v bližini estuarijev, kjer so prisotna hranila iz kopnega, rast rastlin večja. To pomeni, da so najbolj produktivna območja, bogata s planktonom in s tem tudi z ribami, predvsem obalna.
Morje je že od nekdaj eden od virov hrane. Ob obalah živi veliko ljudi, ki se preživljajo z ribolovom. Morja se uporabljajo za mednarodni prevoz blaga in ljudi. Pred izumom letala je bil edini način, da se je prišlo iz Evrope v Ameriko ali Avstralijo z ladjami po morju. Za razsute tovore in naftne derivate je še vedno najboljša izbira. Pomembno je tudi v turistični dejavnosti. V zadnjih desetletjih se izkorišča tudi za proizvodnjo električnega toka (energija plimovanja, morskih tokov). Morje je tudi vir pitne vode. S postopkom razsoljevanja nekatere sušne države pridobivajo to dragoceno tekočino. Zaloge nafte so na morskem dnu zelo velike. Od sedemdesetih let 20. stoletja se je izkoriščanje nafte in plina iz morskega dna zelo razmahnilo.
Morske regije in podregije so deli morskega okolja pod suverenostjo ali pristojnostjo držav članic Evropske skupnosti, s primerljivimi ekosisitemskimi lastnostmi. Morske regije:
Podregije:
 |
 |
| Atlantski ocean | Arktični ocean | Južni ocean | Indijski ocean | Tihi ocean | Morja obdana s kopnim |
|---|---|---|---|---|---|
|
|
|
|
|
|
Seamless Wikipedia browsing. On steroids.
Every time you click a link to Wikipedia, Wiktionary or Wikiquote in your browser's search results, it will show the modern Wikiwand interface.
Wikiwand extension is a five stars, simple, with minimum permission required to keep your browsing private, safe and transparent.
