Marindol

Márindol (tudi Marijin dol, Šobatovci in Šobatovo selo) je naselje v Sloveniji.

Marindol
Marindol Geografska lega v Sloveniji
Koordinati: 45°30′17.58″N 15°19′53.58″E
Država	Slovenija
Statistična regija	Jugovzhodna Slovenija
Tradicionalna pokrajina	Dolenjska
Občina	Črnomelj
Prva omemba	1536
Površina
• Skupno	6,23 km2
Nadm. višina	238,3 m
Prebivalstvo  (2024)[1]
• Skupno	93
• Gostota	15 preb./km2
Časovni pas	UTC+1
• Poletni	UTC+2
Poštna številka	8341 Adlešiči
Zemljevidi	Najdi.si Geopedia

Marindolski steljniki
Register kulturne dediščine Slovenije
Nepremična kulturna dediščina
Lega	Občina Črnomelj
RKD št.	9339 (opis enote)[2]
Razglasitev NKD	kulturna krajina

Zgodovina

Leta 1548 so se v vas naselili še bosanski in liški Uskoki pod vodstvom stotnika Ivana Lenkovića. Zaradi te kolonizacije je vas skupaj z bližnjim kranjskim Žumberkom postala del Vojne krajine, čeprav je bila geografsko ločena od njenega preostanka. Med letoma 1579 in 1881 sta bila Žumberak in Marindol del Vojne krajine, nato pa sta bila ob njeni ukinitvi začasno dodeljena hrvaški upravi. Toda spor med Kranjsko in Hrvaško ter Ogrsko o tem spornem ozemlju formalno ni bil razrešen vse do propada dvojne monarhije leta 1918. Leta 1941 so fašisti priključili to področje Italijanski kraljevini. Do leta 1945 je vas spadala pod hrvaški Karlovec, nato pa je od leta 1945 do 1948 spadala pod Črnomelj, nakar je bila leta 1948 spet vrnjena Karlovcu. Od leta 1952 pa je bila ponovno priključena Črnomlju in s tem Sloveniji.

Do danes v vasi prevladuje prebivalstvo uskoškega porekla, ki govori štokavščino in je pravoslavno.

Geografija

Povprečna nadmorska višina naselja je 255 m.

Pomembnejša bližnja naselja so: Vrhovci (0,5 km), Adlešiči (2,5 km) in Črnomelj (15 km).

Marindolski steljniki

Marindolski steljniki so večje steljniške površine (kjer so kmetje želi praprot za steljo živini) z velikim deležem redno košenih steljnikov nekdaj najbolj značilnega krajinskega vzorca za Belo krajino. Zaradi opuščanja kmetijske rabe steljnikov skoraj ni več. Steljniki so bili v gričevnatem jugovzhodnem koncu Bele krajine, ob lokalni cesti med Marindolom in Preloko.^[3]

• 
  Marindolski steljniki v zaraščanju (leto 2020)

Sklici in viri

1. »Prebivalstvo po spolu in po starosti, občine in naselja, Slovenija, letno«. Statistični urad Republike Slovenije.
2. »Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 9339«. Geografski informacijski sistem kulturne dediščine. Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.
3. »Marindolski steljniki«. Krajinski park Kolpa. Pridobljeno 26. marca 2021.

• Kladnik, Darinka Sto slovenskih krajev Prešernova družba, Ljubljana, 1994 (COBISS)
• Zajc, Marko. »Žumberak kot pozabljena regija : Ali kako lahko mejno področje zmede slovenske politike«, Zgodovinski časopis 57 (2003). S. 261-266.

Glej tudi

• seznam naselij v Sloveniji