Kranjska

Kranjska [krán’ska] (starinsko Krajnska, latinsko Carniola, nemško Krain) je zgodovinska dežela, ki je v grobem obsegala današnje slovenske pokrajine Gorenjsko, Dolenjsko, Notranjsko in dele Krasa ter Istre.

Kranjska
dežela Svetega rimskega cesarstva, Avstrijskega cesarstva, Avstro-Ogrske
973–1918
Zastava Grb Kranjske
Najstarejši znani samostojni prikaz Vojvodine Kranjske: zemljevid Wolfganga Laziusa iz leta 1561
Vojvodina Kranjska leta 1791
Glavno mesto	Ljubljana
Vlada
vojvoda
• 1916-18	Karel I.
deželni glavar
• 1912-18	Ivan Šusteršič
Zakonodajno telo	kranjski deželni zbor
Zgodovina
• prva listinska omemba Kranjske krajine	973
• povzdig v vojvodino	1364
• vključitev v Ilirske province	1809–14
• ukinitev	1918
Predhodnik Naslednik Vojvodina Koroška Država Slovencev, Hrvatov in Srbov Kraljevina Italija
Danes del	Slovenija

Prvič je bila omenjena leta 973 kot del vojvodine Koroške. Od leta 1002 naprej je bila Kranjska samostojna mejna grofija s svojimi mejnimi grofi. Leta 1364 je postala vojvodina in od leta 1849 do leta 1918 je bila kronovina. Kot upravna enota je bila Kranjska del Svetega rimskega cesarstva in nato habsburške monarhije. Z ustanovitvijo Države Slovencev, Hrvatov in Srbov je bila ukinjena, velik del njenega zahodnega ozemlja pa je z rapalsko pogodbo pripadel Italiji. Danes je ozemlje nekdanje Kranjske skoraj v celoti v Republiki Sloveniji, majhen del pa je tudi v Republiki Italiji.^{[1][opombe 1]}

Izvor imena

Stroka izpostavlja dva izvora imena. Starejši »Carniola« je predslovanskega izvora in je pomanjševalnica starejšega pokrajinskega imena Karnija (latinsko Carnia), ki je izviralo iz Carni, latinskega imena ljudstva Karni, v 10. stoletju pa se v listinah vzporedno že pojavlja oblika »Creina«, ki kot nemško »Krain« oziroma slovensko »Kranjska« v 13. stoletju tudi prevlada.^[2] Slovenska oblika se je razvila iz imena Kranj, ta pa tako kot Carnia in Carniola izvira iz latinskega imena Karnov.^[3]

Geografija

Meje zgodovinske Kranjske so se skozi stoletja spreminjale. Od ustanovitve vojvodine se je nahajala na jugovzhodnem obrobju Svetega rimskega cesarstva, kjer so Gorjanci in reka Kolpa tvorili mejo s Kraljevino Hrvaško.

Na severu je mejila na Vojvodino Koroško, od prelaza Predel in Fužin vzdolž glavnega grebena Karavank do Jezerskega. Na severovzhodu in vzhodu je mejila na Vojvodino Štajersko, tj. na današnjo Štajersko ali Spodnjoštajersko deželo onkraj reke Save, ki so jo do leta 1456 imeli v lasti Celjski grofje. Na zahodu so vrhovi Julijskih Alp visoko nad Bohinjskim jezerom označevali mejo z zgodovinsko Furlanijo, ki so jo sprva imeli v lasti oglejski patriarhi, a jo je postopoma osvojila Beneška Republika in jo do leta 1433 vključila v Domini di Terraferma. Na jugozahodu, onkraj Dinarskega gorovja, so Goriški grofje imeli v lasti preostalo furlansko ozemlje, ki je leta 1754 postalo avstrijska kronska dežela Gorica in Gradiško (del današnjega Slovenskega primorja). Ostanki mejnega grofovstva Istre južno od Kraške planote in Brkinov so bili prav tako upravljani iz Kranjske.

V svojem končnem obsegu, ponovno ustanovljenem leta 1815, je imela vojvodina površino 9.904 kvadratnih kilometrov. Leta 1914, pred začetkom prve svetovne vojne, je imela nekaj manj kot 530.000 prebivalcev.

Upravna delitev

Glede na topografijo Slava vojvodine Kranjske, ki jo je napisal učenjak Janez Vajkard Valvasor (1641–1693), je bilo ozemlje tradicionalno razdeljeno na tri podregije:

• Gorenjska, gorati del na severu, z mestoma Kranj in Kamnik.

• Dolenjska, na jugovzhodu z Novim Mestom, Kočevjem (Gottschee) in Krškim, vključno z Belo Krajino in nekdanjo Slovensko Marko.
• Notranjska, na jugozahodu okoli mest Idrije in Postojne.

Do leta 1860 so te podregije sovpadale z kresijami (Kreise) Ljubljana, Novo mesto in Postojna. Kasneje so jih razdelili na manjše enote, imenovane politična (ali upravna) okrožja (nem. Bezirkshauptmannshaft, slov. okrajno glavarstvo). Med letoma 1861 in 1918 je bila Kranjska razdeljena na enajst okrajev, sestavljenih iz 359 občin (nem. Ortsgemeinde, slov. občina), pri čemer je bilo glavno mesto dežele rezidenca cesarskega glavarja (Landeshauptmann). Okraji so bili: Kamnik, Kranj, Radovljica, okolica Ljubljane, Logatec, Postojna, Litija, Krško, Novo Mesto, Črnomelj in Kočevje. Politična okrožja so bila nato razdeljena na 31 sodnih okrajev (nem. Gerichtsbezirk, sloven. sodnijski okraj).

Zgodovina

Karniola

Glavni članek: Karniola.

Po zatonu rimske države in selitvah narodov se je na prostoru današnje severozahodne Slovenije na prehodu iz 8. v 9. stoletje verjetno razvila slovanska plemenska kneževina ali pokrajina Karniola s središčem v Carniumu (Kranj). O Karnioli je malo znanega, saj je v zgodovinskih virih o njej le nekaj omemb. Kneževina je bila verjetno v času frankovskih vojn z Avari (8. stol.) vključena z relativno samostojnostjo v Furlansko vzhodno krajino znotraj frankovske države.

Mejna grofija ob Savi

Franki so leta 828 z novo upravno ureditvijo Furlanske marke na območju Karniole oblikovali grofijo ob Savi s sedežem v Kranju. Grofija je bila sprva podložna bavarskemu vojvodi. Do propada ob vdoru Madžarov (907–955) si v grofovski službi sledijo Salacho, Guntram in Ratold.

Kranjska krajina

Glavni članek: Kranjska krajina.

Leta 973 se v listinah prvič pojavi Kranjska krajina, oziroma Kranjska marka (Creina mark),^[4] ki je bila kot mejna grofija od 976 podložna koroškemu vojvodi. V tem času pridobijo svoje posesti škofije Briksen, Freising, Salzburg, Oglej in Krka. Henrik IV. jo je leta 1077 po desetih letih kraljevske uprave podelil v fevd oglejskemu patriarhu Sighardu. Do takrat so se na grofovskem mestu izmenjali:

• Pabo (Popon) (od 957, † 975), mejni grof Kranjske 973)
• Adalbero I. Ebersberški
• Ulrik Ebersberški (* 960/965, † 11. marec 1029), mejni grof Kranjske okoli 1011
• Eberhard II. Ebersberški (* 995, † 24. junij 1041/44)
• Poppo I. Weimar (* pred 1012, † 13. julij 1044), mejni grof Kranjske 1040/44
• Ulrik I. Weimar-Orlamünde († 6. marec 1070), 1045–70 mejni grof Kranjske, od 1060 tudi mejni grof Istre
• Poppo II. Weimar-Orlamünde, od 1070–1077 mejni grof Kranjske
• Henrik Eppensteinski, od 1077–1093 mejni grof Kranjske
• Ulrik II. Weimar-Orlamünde, 1098–1107 mejni grof Kranjske
• Engelbert II. Spanheimski, 1107–1124 mejni grof Kranjske
• Engelbert III. Spanheimski, 1124–1173 mejni grof Kranjske

Kranjska dežela na zemljevidu iz leta 1778

Sempt-Ebersberški so bili bavarski sorodniki cesarja Arnulfa Koroškega, Weimar-Orlamündski pa so bili njihovi sorodniki iz Turingije. Oglejska uprava dežele se je sprva hitro končala, saj je Kranjsko za nekaj časa pridobil Henrik Eppensteinski, dokler je leta 1093 cesar ni ponovno podeli Ogleju.

Oglejski patriarhat in razkroj grofije

Kranjska je v naslednjih desetletjih formalno ostala v fevdu oglejskih patriarhov, vendar v tem času ni delovala kot enotna upravna enota. V 12. in 13. stoletju je grofija obstajala takorekoč le na papirju, saj je bila ozemeljsko razbita na več relativno samostojnih teritorialnih gospostev. Ta so obvladovale močne plemiške družine, ki so tekmovale za prevlado nad čim večjim ozemljem in pravicami. Značilne družine tega časa so Babenberžani, Višnjegorski, Andeški in Spanheimi.

Družine so izumirale in dedovale gospostva ter se krepile. Ko se je koroški vojvoda Ulrik III. Spanheimski oženil z zadnjo predstavnico Andeških in povezal nižje plemstvo, je prevladal nad Kranjsko in postal deželni gospod. Hkrati je preseli sedež svojih posesti v Ljubljano, ki se je odtlej pričela razvijati v glavno mesto dežele. Po smrti Ulrika se je namesto mejne grofije Kranjska skupaj s Slovensko marko uveljavila kot državni fevd.^[5]

Prevlada Habsburžanov

Na zemljevidu na roza polju, viden obseg Kranjske.

Ulrika je na Kranjskem nasledil češki kralj Otokar II. Přemysl, ki je zasedel Koroško in Kranjsko (1269–1276), vendar se je zaradi zahteve državnega zbora, naj posesti prepusti Habsburžanom, zapletel v vojno z nemškim kraljem Rudolfom I., ki si je leta 1278 z bitko na Moravskem polju priboril Kranjsko marko^[6] in jo leta 1282 kot cesar podelil v fevd sinovoma Albrehtu in Rudolfu. S tem so oglejski patriarhi tudi formalno izgubili mejnogrofovski položaj na Kranjskem.Kljub temu da so Habsburžani imeli Kranjsko v fevdu, so upravljanje z deželo izvajali grofje Goriško-Tirolski vse do leta 1335, ko so dokončno zavladali Habsburžani in se kot vladarji obdržali vse do 20. stoletja.

Vojvodina Kranjska

Habsburžani so širili posestva na Krasu, na Primorskem in v Istri, ter jih priključili vojvodini Kranjski.

Ilirske province

Glavni članek: Ilirske province.

Kranjska v Atlasu alpskih dežel iz leta 1874

Francoske sile so vkorakale na Kranjsko v letu 1797 in nato spet med obdobjem med 1809 in 1813, ko so bile ustanovljene Ilirske province, ki jim je bila priključena celotna Kranjska. Znotraj Ilirskih provinc je Kranjska spočetka ohranila položaj province.

Avstro-ogrske dežele in kraljestva - Sedež Kranjskega deželnega zbora, ki je bil dograjen leta 1900

Obnova avstrijske države

Po propadu francoske oblasti je dunajski kongres potrdil vrnitev Kranjske k Avstriji. Po ureditvi iz 1849 je bila Kranjska znotraj Avstrije kot kronska dežela – kronovina – del Cislajtanije in razdeljena na Gorenjsko, Dolenjsko in Notranjsko.

Demografski podatki

Velika večina prebivalstva je bila slovensko govoreča. Med lokalnimi plemiči in obrtniki, ki so se tu naselili kot meščani večjih mest, je obstajala nemško govoreča manjšina. Nemški jezikovni otoki so bili najdeni na Dolenjskem na Kočevskem, kjer je podeželsko prebivalstvo govorilo kočevarščino (graniš), južnobavarsko narečje, pa tudi okoli gorenjskih vasi Zgornja Sorica, Spodnja Sorica in Nemški Rovt v Bohinjski kotlini.

Grb in zastava

Grb Kranjske sega v 13. stoletje, ko se je najverjetneje razvil kot kombinacija grbov bavarskih Andeških grofov v vojvodini Meranija (orel) in renske hiše Sponheim na Koroškem (rdeče-bela šahovnica). Orel je upodobljen tudi na pečatu češkega kralja Otokarja II. kot vladarja Kranjske marke leta 1269. Leta 1463 je cesar Friderik III., potem ko je uspel upreti zahtevam svojega brata Alberta VI. Avstrijskega, orlu dodal cesarsko krono in belo barvo na ščitu ter šahovnico zamenjal z zlato. Leta 1836 je cesar Ferdinand I. Avstrijski obnovil prvotno belo barvo ščita in priznal belo-modro-rdečo kombinacijo kot uradno kranjsko barvno shemo.

Grb Kranjske dežele, kot ga je narisal Hugo Gerard Ströhl (1851–1919)

Pod habsburško oblastjo so bile leta 1848 bela, modra in rdeča barva iz kranjskega grba (ščit, orel in polmesec) potrjene kot uradne barve zastave kronske dežele. Ker je bila vojvodina Kranjska glavno slovensko naseljeno območje avstrijskega cesarstva, so prebivalci drugih slovenskih dežel barvno shemo pozneje sprejeli kot generično slovensko nacionalno trobojnico.

Kar zadeva grb, je bil po letu 1918 z propadom vojvodine Kranjske opuščen. Modri ​​orel Kranjske pa je bil med letoma 1943 in 1945 na kratko obujen kot simbol slovenskih pomožnih sil osi, Slovenskega domobranstva. Uporabljal se je tudi v grbu jugoslovanske dinastije Karađorđević v medvojnem obdobju (v državnem grbu Kraljevine Jugoslavije pa so ga nadomestile tri zvezde srednjeveških grofov Celjskih).

Insignije vojvodine Kranjske so imele pomemben in trajen vpliv na slovenske nacionalne simbole. Tako se belo-modro-rdeča kombinacija zastave vojvodine Kranjske danes uporablja kot uradna barvna shema zastave Republike Slovenije. Tudi slovenski grb je heraldični kompozit, ki vključuje zvezde celjskih grofov, kranjske barve in silhueto slovenskega nacionalnega simbola, Triglava.

Vojvode

Glavni članek: Seznam kranjskih vladarjev § Vojvodina Kranjska

• Rudolf (1364–1365), tudi avstrijski vojvoda od leta 1358
• Albert (1365–1379)
• Leopold (1365–1386), prednik habsburške leopoldovske linije, edini vojvoda Notranje Avstrije po Neuberški pogodbi leta 1379
• Vilijem (1386–1406), sin Leopolda
• Ernest Železni (1406–1424), nadvojvoda od leta 1414
• Friderik (1424–1493), sin Ernesta, rimski kralj od leta 1440 in svetorimski cesar od leta 1452, tudi avstrijski nadvojvoda od leta 1457
• Maksimilijan I. (1493–1519), sin, tudi avstrijski nadvojvoda, sveti rimski cesar od leta 1508
• Karel I. (1519–1521), vnuk, tudi avstrijski nadvojvoda, Izvoljeni cesar od leta 1520, sledil mu je njegov brat
• Ferdinand I. (1521–1564), tudi avstrijski nadvojvoda, rimski kralj od leta 1531, sveti rimski cesar od leta 1558
• Karel II. (1564–1590), sin Ferdinanda, nadvojvoda Notranje Avstrije po drugi delitvi habsburških dežel
• Ferdinand II. (1590–1637), sin, tudi avstrijski nadvojvoda in sveti rimski cesar od leta 1619

Dediči vseh habsburških linij od leta 1619.

Opombe

1. V obsegu ob ukinitvi. V Italiji je ostalo le ozemlje nekdanje kranjske občine Fužine (Bela Peč).^[1]