Ta članek vsebuje zapis glasov v črkovni obliki po IPA. Brez ustrezne podpore za interpretacijo, lahko vidite vprašaje, okvirje ali druge simbole namesto Unicode znakov.
Makedonščina deli določene jezikovne lastnosti z drugimi jeziki Balkanske jezikovne zveze (nemško: Sprachbund), ki imajo skupne tipološke, slovnične in leksične značilnosti. Te značilnosti niso posledica genetske bližine, ampak so posledica dolgotrajnih jezikovnih stikov in vplivov med narodi, ki živijo v bližini.[10] Zaradi zgodovinskih interakcij in kulturnih izmenjav med govorci različnih jezikov v regiji, kot so grščina, aromuščina, albanščina in romščina, je makedonščina razvila podobnosti z drugimi jeziki te skupine.[10]
Makedonščina in bolgarščina se razlikujeta od preostalih južnoslovanskih jezikov v tem, da ne uporabljata samostalniških sklonov, razen vokativa. Prav tako sta ta dva jezika izgubila nedoločnik.[11] Makedonščina in bolgarščina sta izjemi med slovanskimi jeziki, saj vsebujeta določne člene, ki se v drugih slovanskih jezikih ne pojavljajo. Standardna bolgarščina uporablja samo en določni člen, medtem ko makedonščina in nekatera jugovzhodna bolgarska narečja[12] uporabljajo sistem treh deiktičnih členov: osebnih, prostorskih in časovnih). Praslovanski perfekt se je v makedonščini in bolgarščini oblikovno (formalno) z delno izjemo tretje osebe ohranil, pomensko (semantično) pa je doživel korenite pomenske spremembe, natančneje širjenje pomena. V obeh jezikih namreč izraža t. i. pripovednost (renarativnost) o dogajanju v preteklosti.[13]
Chambers in Trudgill poudarjata, da razlikovanje med bolgarščino in makedonščino kot ločenima jezikoma, ni mogoče rešiti zgolj na jezikoslovni osnovi, temveč je treba upoštevati sociolingvistične dejavnike, kot so etnična in jezikovna identiteta govorca.[14] To stališče podpira tudi Jouko Lindstedt, ki meni, da bi, če bi bilo mogoče razlikovati med jezikoma samo na podlagi jezikovnih lastnosti, bi refleks trdega jera (zvoka, ki se pojavlja v slovanskih jezikih) služil kot kriterij za določanje meje med bolgarščino in makedonščino.[15][16]
Trudgill opredeljuje slovanska narečja, ki se govorijo v vzhodnem delu grške Makedonije, kot del bolgarskega jezikovnega območja. Druga slovanska narečja v Grčiji pa klasificira kot makedonske.[17]Riki van Boeschoten opisuje[18], da narečja v različnih delih grške Makedonije kažejo različne stopnje sorodnosti z bolgarščino in makedonščino. Narečja v vzhodnem delu grške Makedonije (okoli mest Serez in Drama) so bližja bolgarščini. V zahodnem delu grške Makedonije (okoli mest Florina in Kastoria) so narečja bližje makedonščini. Narečja v centralnih območjih (Edesa in Soluna), pa ležijo nekje vmes.[19][20]
Slovani, ki so prišli na Balkanu v 6. stoletju so s seboj prinesli svoja lastna narečja. Za komunikacijo z drugimi so uporabljali različne jezikovne oblike.[21] »Kanonično«starocerkvenoslovansko obdobje razvoja makedonščine se je začelo v 9. stoletju in je trajalo do prve polovice 11. stoletja. V tem obdobju so prevajali grška verska besedila.[22][23][24]Makedonska različica stare cerkvene slovanščine se je v tem obdobju pojavila tudi v Bolgarskem cesarstvu in se je tako imenovala zaradi vpliva Ohridske literarne šole.[25] Proti koncu 13. stoletja se je vpliv srbščine povečal, ko je Srbija širila svoje meje proti jugu.[26] V petih stoletjih osmanske vladavine, od 15. do 20. stoletja, je narečje, ki se je govorilo na ozemlju današnje Severne Makedonije, doživelo gramatične in jezikovne spremembe, ki so makedonščino opredelile kot člana Balkanskega sprachbunda.[27] Zaradi interakcije z osmanskimi Turki v tem obdobju so se v makedonščino uvedle številne turške izposojenke.[28]
V drugi polovici 18. stoletja je prišlo do vzpona sodobne knjižne makedonščine s pisno rabo so začeli makedonska narečja standardizirati kot del širšega procesa oblikovanja knjižnega jezika. V tem času so mnogi pisatelji ta narečja imenovali »bolgarska«.[27] V prvi polovici 19. stoletja se je med južnoslovanskimi ljudstvi v Osmanskem cesarstvu razmahnil nacionalizem.[29] V tem obdobju so nacionalistične težnje vključevale tudi ideje o skupni cerkvi za bolgarske in makedonske Slovane, ki bi uporabljala skupni sodobni makedonsko-bolgarski knjižni standard.[30]
V obdobju med 1840 in 1870 so se pojavili konflikti, kateri dialekti bi morali tvoriti osnove skupnega jezika, imenovanega preprosto »bolgarski«. Pojavila sta se dva nasprotujoča si pogleda.[28] Ena od ideologij je bila ustvariti bolgarski knjižni jezik na osnovi makedonskih narečij, vendar so bolgarski kodifikatorji takšne predloge zavrnili.[27] V tem obdobju je bila v Makedoniji napisana poezija, ki je vključevala uporabo struškega narečja z elementi ruščine.[31] Učbeniki so uporabljali bodisi govorjene narečne oblike jezika ali mešanico makedonsko-bolgarskega jezika.[32] Kasneje so se pojavili zagovorniki ideje o uporabi ločenega makedonskega jezika.[33]
Knjiga Krsteta Petkova MisirkovaZa makedonckite raboti (O makedonskih zadevah), ki je izšla leta 1903, je bila prvi poskus formalizacije ločenega knjižnega jezika.[34] Njegova knjiga je bila prvi sistematični poskus, da bi makedonska narečja združil v enoten knjižni jezik. Misirkov ni samo združil narečij, ampak je tudi razvil slovnična pravila za jezik in zagovarjal njegovo uporabo v šolah. Izbral je prilepsko-bitolski narečje kot osnovo za standardizacijo makedonskega knjižnega jezika; ta ideja pa ni bila sprejeta vse do 1940-ih.[27] 2. avgusta 1944 je bila na prvem zasedanju Antifašističnega sobranja narodne osvoboditve Makedonije (ASNOM) makedonščina razglašena za uradni jezik.[27] S tem je kot zadnji med večjimi slovanskimi jeziki dosegel standardno knjižno obliko.[35] Kot tak je makedonščina postala eden od treh uradnih jezikov Jugoslavije od leta 1945 vse do razpada države leta 1991.[36]
Makedonščina ima nekatere jezikovne značilnosti, ki niso tipične za ostale slovanske jezike. Med drugim pozna določno obliko samostalnikov in pridevnikov, ki je tvorjena s sufiksiranim določnim členom: končnica»-от«za moški (od slovanskega zaimka»-тъ«) in»-тa«za ženski spol. Npr. določna oblika samostalnika žena je ženata, kjer končnica -ta predstavlja določni člen, ki funkcionira podobno kot člen»-(e)n«/»-(e)t«v danščini (primer kvinde – kvinden). Samostalniki in pridevniki se večinoma ne sklanjajo.[7]
Makedonščina se zapisuje v prilagojeni obliki cirilice.
Število Makedonsko govorečih ljudi je zelo sporno. Makedonski sosedi Srbija in Albanija sta priznali makedonščino kot jezik manjšine, vendar pa tega še ne priznavata Bolgarija in Grčija. Po zadnjih ugotovitvah je število govorcev makedonščine naslednje:
Čeprav natančno število govorcev ni znano, so bile omenjene številke med 2,1 milijona (po podatkih Ethnologue) in 2,5 milijona (Topolinjska (1998)). Splošno akademsko soglasje je, da je približno 2 milijona govorcev makedonščine, ob upoštevanju, da je »težko določiti skupno število govorcev makedonščine zaradi uradnih politik sosednjih balkanskih držav in narave emigracije.«Friedman (1985:?).
Tomasz Kamusella, Motoki Nomachi, Catherine Gibson as ed., The Palgrave Handbook of Slavic Languages, Identities and Borders, Springer, 2016; ISBN1137348399, p. 436.
Lindstedt, Jouko (2016). »Conflicting Nationalist Discourses in the Balkan Slavic Language Area«. The Palgrave Handbook of Slavic Languages, Identities and Borders. str.429–447. doi:10.1007/978-1-137-34839-5_21. ISBN978-1-349-57703-3. Makedonska dialektologija... obravnava dialekte jugozahodne Bolgarije kot makedonske, kljub pomanjkanju široke makedonske nacionalne zavesti na tem območju. Standardni zemljevid je zagotovil Vidoeski (1998: 32). Brezplodno bi bilo povedati običajnemu prebivalcu makedonske prestolnice, Skopje, da dejansko govorijo bolgarsko. Enako nekoristno bi bilo povedati prebivalcem jugozahodnega bolgarskega mesta Blagoevgrad, da (ali vsaj njihovi rojaki na podeželju), da 'v resnici' ne govorijo bolgarsko, ampak makedonsko. Z drugimi besedami, ne glede na strukturne in jezikovne argumente, ki jih navajajo večina bolgarskih dialektologov, kot tudi njihovi makedonski kolegi, ignorirajo eno bistveno dejstvo – dejanska jezikovna samoidentifikacija ljudi, ki živijo v določenih regijah, ne sovpada vedno z nacionalističnimi idejami ali politikami, ki so sprejete na državni ali regionalni ravni.{{navedi knjigo}}: Prezrt neznani parameter |chapterurl= (predlagano je |chapter-url=) (pomoč)
Trudgill P., 2000, "Greece and European Turkey: From Religious to Linguistic Identity". In: Stephen Barbour and Cathie Carmichael (eds.), Language and Nationalism in Europe, Oxford: Oxford University Press, p.259.
Riki van Boeschoten is a retired professor of the University of Thessaly and director of the Laboratory of Social Anthropology and the Oral History Archive dialects in eastern Greek Macedonia. Riki van Boeschoten - My CV.,Her work (2013)
Boeschoten, Riki van (1993): Minority Languages in Northern Greece. Study Visit to Florina, Aridea, (Poročilo Evropske komisije, Bruselj) »Zahodno narečje se uporablja v Florini in Kastoriji ter je najbližji jeziku, ki se uporablja severno od meje. Vzhodno narečje se uporablja na območjih Serez in Drame ter je najbližji bolgarščini. Osrednje narečje se uporablja na območju med Edeso in Solunom in predstavlja vmesni dialekt.«
Ioannidou, Alexandra (1999). Questions on the Slavic Dialects of Greek Macedonia. Ars Philologica: Festschrift für Baldur Panzer zum 65. Geburstag. Karsten Grünberg, Wilfried Potthoff. Athens: Peterlang. str.59, 63. ISBN9783631350652. In Septembra 1993 je Evropska komisija financirala in objavila zanimivo poročilo Rikija van Boeschotena z naslovom "Minority Languages in Northern Greece" (Manjšinski jeziki v severni Grčiji), v katerem je omenjen obstoj »makedonskega jezik«v Grčiji. Opis tega jezika je poenostavljen in nikakor ne odraža jezikovne realnosti; namesto tega odraža željo, da bi dialekte razdelili na geografska (tj. politična) območja. Glede na to poročilo grški Slovanofoni govorijo »makedonski«jezik, ki spada v skupino »bolgarsko-makedonskih«jezikov in je razdeljen na tri glavne dialekte (zahodni, osrednji in vzhodni) - teorija, ki nima dejanske podlage.
Spasov, Ljudmil (2007). »Периодизација на историјата на македонскиот писмен јазик и неговата стандардизација во дваесеттиот век«[Periodization of the history of the Macedonian literary language and its standardization in the twentieth century]. Filološki Studii (v makedonščini). Skopje: St. Cyril and Methodius University. 5 (1): 229–235. ISSN1857-6060.
»Повелба за македонскиот јазик«[Charter for the Macedonian language](PDF) (v makedonščini). Skopje: Macedonian Academy of Sciences and Arts. 3. december 2019. Arhivirano iz prvotnega spletišča(PDF) dne 3. avgusta 2022. Pridobljeno 18. marca 2020.
Bogdanoska, Biljana (2008), За матуранти македонски јазик и литература[Macedonian language and literature for matura students] (v makedonščini), Skopje: Bomat Grafiks
Bojkovska, Stojka; Minova-Gjurkova, Liljana; Pandev, Dimitar; Cvetanovski, Živko (2008), Општа граматика на македонскиот јазик[Grammar of the Macedonian language] (v makedonščini), Skopje: Prosvetno Delo, ISBN9789989006623
Campbell, George L. (2000), Compendium of the World's Languages, London: Routledge, ISBN0415202965
Comrie, Bernard; Corbett, Greville (2002), »The Macedonian language«, The Slavonic Languages, New York: Routledge Publications
Friedman, Victor (1993), »Macedonian«, v Comrie B.; Corbett G. (ur.), The Slavonic Languages, London, New York: Routledge, str.249–305, ISBN0-415-04755-2
Friedman, Victor (2001), Macedonian, Slavic and Eurasian Language Resource Center (SEELRC), Duke University, arhivirano iz spletišča dne 28. julija 2014, pridobljeno 3. februarja 2006
Topolińska, Zuzanna (1984), Polski-macedoński, gramatyka konfrontatywna: Zarys problematyki[Polish-Macedonian, confrontational grammar] (v poljščini), Zakład Narodowy im. Ossolińskich, ISBN978-8304016682
Usikova, Rina Pavlovna (1994), О языковой ситуации в Республике Македонии[About the language situation in the Republic of Macedonia] (v ruščini), Moscow: Nauka, str.221–231, ISBN5-02-011187-2
Usikova, Rina Pavlovna (2005), Языки мира. Славянские языки: Македонский язык[Languages of the world. Slavic languages: Macedonian language] (v ruščini), Moscow: Academia, str.102–139, ISBN5-87444-216-2
Vidoeski, Bozhidar (1999), Дијалектите на македонскиот јазик: том 1[The dialects of the Macedonian language: Book 1] (v makedonščini), MANU, ISBN9989649634
Whitman, Lois (1994), Denying ethnic identity: The Macedonians of Greece, New York: Helsinki Human Rights Watch, ISBN1564321320
Časopisni članki
Hill, P. (1999), »Macedonians in Greece and Albania: A comparative study of recent developments«, Nationalities Papers, 27 (1): 17, doi:10.1080/009059999109163, S2CID154201780
Friedman, Victor (1998), »The implementation of standard Macedonian: problems and results«, International Journal of the Sociology of Language (131): 31–57, doi:10.1515/ijsl.1998.131.31, S2CID143891784
Kramer, Christina (1999), »Official Language, Minority Language, No Language at All: The History of Macedonian in Primary Education in the Balkans«, Language Problems and Language Planning, 23 (3): 233–250, doi:10.1075/lplp.23.3.03kra
Nihtinen, Atina (1999), »Language, Cultural Identity and Politics in the Cases of Macedonian and Scots«, Slavonica, 5 (1): 46–58, doi:10.1179/sla.1999.5.1.46
Pejoska-Bouchereau, Frosa (2008), »Histoire de la langue macédonienne«[History of the Macedonian language], Revue des études slaves (v francoščini), str.145–161
Seriot, Patrick (1997), »Faut-il que les langues aient un nom? Le cas du macédonien«[Do languages have to have a name? The case of Macedonian], v Tabouret-Keller, Andrée (ur.), Le nom des langues. L'enjeu de la nomination des langues (v francoščini), zv.1, Louvain: Peeters, str.167–190, arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. septembra 2001
Topolinjska, Z. (1998), »In place of a foreword: facts about the Republic of Macedonia and the Macedonian language«, International Journal of the Sociology of Language (131): 1–11, doi:10.1515/ijsl.1998.131.1, S2CID143257269
Trudgill, Peter (1992), »Ausbau sociolinguistics and the perception of language status in contemporary Europe«, International Journal of Applied Linguistics, 2 (2): 167–177, doi:10.1111/j.1473-4192.1992.tb00031.x
Voß, C (2018), »Linguistic emancipation within the Serbian mental map: The implementation of the Montenegrin and Macedonian standard languages«, Aegean Working Papers in Ethnographic Linguistics, 2 (1): 1–16, doi:10.12681/awpel.20021
Institute for Macedonian language "Krste Misirkov" (2017), Правопис на македонскиот јазик[Orthography of the Macedonian language](PDF) (2izd.), Skopje: Kultura AD
Kramer, Christina; Mitkovska, Liljana (2003), Macedonian: A Course for Beginning and Intermediate Students. (2ndizd.), University of Wisconsin Press, ISBN978-0-299-18804-7
Macedonian – potovalne informacije v Wikipotovanju