From Wikipedia, the free encyclopedia
Konstantinova darovnica (latinsko Constitutum Donatio Constantini) je ponarejen rimski cesarski odlok, s katerim je cesar Konstantin I. Veliki iz 4. stoletja domnevno prenesel oblast nad Rimom in zahodnim delom rimskega cesarstva na papeža. Sestavljen verjetno v 8. stoletju, je bil uporabljen, zlasti v 13. stoletju, v podporo trditvam politične oblasti s strani papeštva.[1] V mnogih obstoječih rokopisih (ročno napisanih kopijah dokumenta), vključno z najstarejšim, dokument nosi naslov Constitutum domini Constantini imperatoris.[2] Konstantinovo darovanje je bilo vključeno v zbirko Psevdoizidorskih dekretalov iz 9. stoletja.
Listina ponazarja edikt rimskega cesarja Konstantina I. iz leta 324, ki dodeljuje papežu Silvestru I. in njegovim naslednikom last in duhovno vodstvo Rima, Italije in vsega Zahodnorimskega cesarstva.
Odlomek listine, na katerega so se sklicevale poznejše cerkvene zahteve, je v prevodu sledeč:
Po izročilu je cesar Konstantin I. Veliki poklonil darovnico (darilo) v zahvalo za ozdravljenje od gobavosti. Medtem ko so mu poganski svečeniki svetovali, naj se kopa v krvi novorojenčkov, naj bi ga bil papež mahoma ozdravil kar s čudežem.
Listina se baje prvič omenja v 9. stoletju pri nekaterih sporih za zemljiške posesti v srednji Italiji. Ponovno se je začel sklicevati nanjo papež Leon IX. leta 1053 in od takrat je prešla v Decretum Gratiani in poznejše cerkvene dekrete kot polnopravna zgodovinska listina. Tudi najhujši nasprotniki papeževe posvetne oblasti niso nikoli podvomili v njeno verodostojnost.
Zanimivo je Dantejevo mnenje, kakor ga je izrazil v Božanski komediji (19. poglavje). Kakor vsi dotlej, tudi Dante verjame v pristnost Konstantinove darovnice in se zgraža nad ogromnim zlom, ki ga je povzročila.
Zgodovinska verodostojnost listine je bila predmet dvomov že za časa vladanja Otonov v 10. stoletju, a po odločnem posegu papeža Leona IX. so zadevne debate prenehale vse do nastopa humanističnih idej v 15. stoletju. Najprej jo je kardinal Nikolaj iz Kuzanska razglasil za ponaredek[3][4] in o tem govoril kot o apokrifnem delu in nato Lorenzo Valla sta popolnoma odpravila vsako možnost pristnosti listine. Kar je o tem spisal Niccolò da Cusa, se je delno izgubilo, medtem ko je Vallovo delo popolnoma ohranjeno.
Moderne raziskave potrjujejo, da je bila listina sestavljena okoli leta 752 za časa papeža Štefana II.
Smrtni udarec ponaredbi je zadal pošten kristjan in iskren vernik, ki ni želel škodovati cerkvi, pač pa je hotel v svoji naivnosti le odpraviti zmoto. To je bil Lorenzo Valla s spisom Declamatio de falso credita et ementita donatione Constantini (Dokazi o neresničnosti in neobstoju Konstantinove darovnice) iz leta 1439. Ker je cerkev še dolgo vztrajala pri dokazovanju izvirnosti dokumenta, je bilo delo objavljeno šele leta 1517 v protestantskih krogih.
Sledi prevod važnejših odlomkov Vallovega dokazovanja. Zaradi lažjega razumevanja so prevedeni tudi citirani latinski izrazi in prevod ni wikificiran.
(prevedeno iz italijanščine: Grande Antologia Filosofica - Velika Filozofska Antologija, Marzorati, Milano, 1964, knjiga X, str. 84-86, 88)
Listina, oziroma dogajanja v zvezi z njo, so zgodovinsko izredno pomembna, ker posredno opisujejo razna razvojna obdobja v političnem delovanju rimskokatoliške cerkve.
Listina se je pojavila v dobi, ko je cerkev potrebovala dokazov o upravičenosti posvetne oblasti, ki jo je konstantinopelska cerkev zavračala. S to listino in z njeno potrditvijo s strani Karla Velikega, ki ga je papež istočasno kronal za cesarja, je ugled rimske cerkve poskočil in Vzhodna cerkev odtlej ni več imela besede v Evropi.
Prav verjetno je v 10. stoletju postavil dvom o verodostojnosti listine sam Oton III. pri svojih neštetih spletkarjenjih s cerkvijo, pri čemer je bila razvidna volja, da obrne politiko cerkve v svojo korist. Njegova prezgodnja smrt je omogočila, da je cerkev spet vzela stvar v svoje roke in »dokončno« potrdila dokument.
Ko je nastopil v Evropi humanizem, se tedanja cerkev ni zavedala nevarnosti, ki ji je pretila, zato je nastopila proti prvim nasprotujočim dokazovanjem s starim orožjem, to je z aroganco. Tako je tudi Konstantinova darovnica postala eno od protikatoliških propagandnih sredstev v luteranskih rokah.
Seamless Wikipedia browsing. On steroids.
Every time you click a link to Wikipedia, Wiktionary or Wikiquote in your browser's search results, it will show the modern Wikiwand interface.
Wikiwand extension is a five stars, simple, with minimum permission required to keep your browsing private, safe and transparent.
