libanonska šiitska islamistična politična stranka in militantna skupina From Wikipedia, the free encyclopedia
Hezbolah (/ˌhɛzbəˈlɑː/;[23] arabsko حزب الله, latinizirano: Ḥizbu 'llāh, izgovorjava [ħizbu‿lːaːh], dob. »Božja stranka«) je libanonska šiitska islamistična politična stranka in militantna skupina.[24] Njeno paravojaško krilo se imenuje Svet džihada.[25] Hezbolah je od leta 1992 do njegovega atentata v letalskem napadu na Bejrut septembra 2024 vodil generalni sekretar Hasan Nasralah.[26]
Islamski upor v Libanonu المقاومة الإسلامية في لبنان Al-Muqāwamah Al-Islāmīyah fī Lubnān | |
|---|---|
 | |
| Generalni sekretar | Naim Qassem |
| Ustanovitelj | Subhi al-Tufajli Abas al-Musavi X Hasan Nasralah X |
| Ustanovljena | 1985 (uradno) |
| Sedež | Bejrut, Libanon |
| Poslanska skupina | Zvestoba uporniškemu bloku[1] |
| Paravojaške skupine | Džihadski svet Libanonske uporniške brigade |
| Ideologija | |
| Politična pozicija | sinkretična[21] |
| Religija | Šiitizem |
| Narodna pripadnost | Zavezništvo 8. marec |
| Mednarodna pripadnost | Osi upora |
| Barva | Rumena in zelena |
| Geslo | فَإِنَّ حِزْبَ ٱللَّهِ هُمُ ٱلْغَالِبُونَ (arabsko) "Resnično Božja stranka so tisti, ki bodo zmagoslavni" Predloga:Qref |
| Sedeži v parlamentu[22] | 15 / 128 (12%)
|
| Strankarska zastava | |
 | |
| Spletno mesto | |
| www | |
Hezbolah so ustanovili libanonski verski kleriki, predvsem za boj proti izraelski invaziji na Libanon leta 1982.[15] Prevzela je model, ki ga je po iranski revoluciji leta 1979 določil ajatola Ruholah Homeini. Od takrat so se med Iranom in Hezbolahom razvile tesne vezi.[27] Organizacija je bila ustanovljena s podporo 1500 inštruktorjev Islamske revolucionarne garde (IRGC),[28] pod svoj okvir pa je združila različne libanonske šiitske skupine v enotno organizacijo.[29][30][15][31][32] Hezbolah je svojo ideologijo izoblikovala v manifestu leta 1985, objavljenem med libanonsko državljansko vojno, v katerem so bili opisani ključni cilji skupine: izgon zahodnih vplivov, uničenje Izraela, zvestoba vrhovnemu voditelju Irana in vzpostavitev islamistične vlade pod vplivom Irana, pri čemer je bila poudarjena samoodločba Libanona.[33][34] Skupina naj bi bila odgovorna za bombne napade na ameriško veleposlaništvo ter ameriško in francosko vojašnico v Bejrutu leta 1983, pa tudi za poznejše napade, vključno z bombnimi napadi in ugrabitvami.[35][36] Hezbolah je prav tako sodelovala v konfliktu v južnem Libanonu v letih 1985-2000 proti Južnolibanonski armadi in Izraelu ter se proti slednjemu borila tudi med libanonsko vojno leta 2006. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je Hezbolah novačila prostovoljce za boj v vojski Republike Bosne in Hercegovine med bosansko vojno.[37][38] Od leta 2012 je Hezbolah vključena v sirsko državljansko vojno, kjer se je pridružila sirski vladi v boju proti sirski opoziciji, katere vstajo je Hezbolah opisala kot »vahabitsko-sionistično zaroto.«[39][40] Med letoma 2013 in 2015 je organizacija v Siriji in Iraku razporedila svojo paravojaško vojsko za boj in usposabljanje lokalnih milic za boj proti Islamski državi.[41][42]
Hezbolah je bila opisana kot »država v državi«,[43][44] ki je zrasla v organizacijo s sedeži v libanonski vladi, radijsko in satelitsko televizijsko postajo, socialnimi storitvami in obsežno vojaško napotitvijo borcev zunaj meja Libanona.[45][46][47] Od leta 1990 sodeluje v libanonski politiki v procesu, ki se opisuje kot libanonizacija Hezbolaha, pozneje pa je sodelovala tudi v libanonski vladi in se pridružila političnim zavezništvom. Po libanonskih protestih[48] in spopadih[49] v letih 2006-2008 je bila leta 2008 oblikovana vlada narodne enotnosti, v kateri so sodelovali Hezbolah in njeni opozicijski zavezniki.[50] Avgusta 2008 je novi libanonski kabinet soglasno potrdil politično izjavo, ki priznava obstoj Hezbolaha kot oborožene organizacije in zagotavlja njeno pravico do »osvoboditve ali povrnitve okupiranih ozemelj« (kot je Šeba). Hezbolah je del libanonskega zavezništva 8. marec, ki nasprotuje zavezništvu 14. marec. Na libanonskih splošnih volitvah leta 2018 je Hezbolah dobila 12 sedežev, njeno zavezništvo pa je na volitvah zmagalo, saj je dobilo 70 od 128 sedežev v libanonskem parlamentu.[51][52] Hezbolah je danes ključni akter v libanonskem političnem sistemu,[24] njeno politično krilo, stranka Zvestoba uporniškemu bloku, pa ima 15 sedežev v libanonskem parlamentu.[53] Podpora Hezbolaha v Libanonu je omejena, zlasti po tem, ko so organizacijo obtožili odgovornosti za eksplozijo v bejrutskem pristanišču leta 2020 in oviranja prizadevanj za ugotavljanje odgovornosti. Po raziskavi Arabskega barometra iz leta 2024 55 odstotkov Libanoncev skupini »sploh ne zaupa«. Podpora je še vedno skoncentrirana predvsem med šiiti.[54]
Hezbolah se po izraelskem umiku iz južnega Libanona ni razorožil, kar je v nasprotju z resolucijo Varnostnega sveta ZN 1701.[55] Od leta 2006 se je vojaška moč skupine znatno povečala,[56][57] njeno paravojaško krilo je postalo močnejše od libanonske vojske.[58][59] Več držav je celotno organizacijo ali samo njeno vojaško krilo označilo za teroristično organizacijo,[60] vključno z večino zahodnih držav.[61] Skupina trenutno prejema vojaško usposabljanje, orožje in finančno podporo iz Irana ter politično podporo iz Sirije,[62] čeprav je sektaška narava sirske vojne škodovala legitimnosti skupine.[45][63][64] Ohranja tesna zavezništva s koalicijo militantnih skupin pod vodstvom Irana v Gazi, Jemnu, Siriji in Iraku.[65] Velja za najmočneje oboroženo nedržavno skupino na svetu,[65] njena oborožena moč je bila leta 2016 ocenjena na raven srednje velike vojske.[66] Leta 2021 je takratni vodja Hezbolaha Hasan Nasralah dejal, da ima skupina okoli 100.000 borcev.[67]
V zgodnjih šestdesetih letih prejšnjega stoletja se je pričelo med šiitskimi muslimani v Libanonu živahno religiozno gibanje, ki se je zavzemalo za oživitev temeljnih principov islama. Glavni pobudnik in akter omenjenega dogajanja je bila šiitska duhovščina, izšolana v verski šoli v svetem iraškem mestu Najaf. Govori, pridige in kulturno dogajanje je bilo omejeno na mošeje, kjer se je šiitsko ljudstvo zbiralo okoli svojih verskih učiteljev. Na politično ter versko organiziranje in emancipacijo šiitov sta vplivala predvsem imam Musa al-Sadr in ajatola Sayed Muhamed Husein Fadlalah. Šiitski muslimani so bili v tistem obdobju najrevnejša in najmanj izobražena populacija v Libanonu. Poleg tega je večina (neizobraženega) šiitskega prebivalstva živela v najrevnejših predelih Libanona, kjer niso bili zagotovljeni niti osnovni pogoji za dostojno preživetje. Hkrati s temi razmerami se je pričela spreminjati demografska slika Libanona v korist šiitskih muslimanov. Šiitom ni uspelo premostiti velike socialne in ekonomske zaostalosti v primerjavi z sunitskimi muslimani in krščanskim maronitom. V teh razmerah šiitski duhovščini ni bilo težko vplivati na množice in jim vrniti upanje v boljšo prihodnost.
V tistem obdobju je bila edina resna politična in oborožena sila med šiiti milica Amal, ki je v libanonski državljanski vojni nastopala v največji meri z defenzivno taktiko bojevanja, vendar se s splošnimi političnimi zadevami ni ukvarjal (Kramer 1993, 541). Pomemben mejnik pri libanonskih šiitih predstavlja Iranska islamska revolucija, ki je februarja 1979 na oblast pripeljala ajatolo Homeinija. Iran je postal islamska republika, v kateri je bila vsa oblast v rokah iranskih šiitskih klerikov. Leta 1982 je prišlo do izraelske vojaške invazije na Libanon. Veliko šiitov se je v sklopu različnih palestinskih skupin in frakcij, ali pa pod poveljstvom sirske vojske, bojevalo zoper izraelsko vojsko. Zaradi teh usodnih dogodkov za šiitsko prebivalstvo v Libanonu, je vse bolj dozorevala zamisel o šiitski organizaciji, ki bi se na temelju iranske različice islama z orožjem (islamski jihad) uprla izraelski zasedbi libanonskega ozemlja. Predvsem šiitski kleriki so po iranskem zgledu, želeli tudi v Libanonu islamsko republiko s šeriatskim pravom. Islamizacija Libanona in upor zoper sionistične (judovske) brezverce sta bili zmesi iz katerih je nastal Hezbolah.
Po živahnih razpravah znotraj islamskih skupin v Libanonu in aktivnem delovanju iranskih emisarjev na libanonskem ozemlju je bil končno sprejet dokument, na podlagi katerega je bilo izvoljenih devet članov, ki so na ustanovitvenem zasedanju osnovali temelje Hezbolaha. Hezbolah je svoj program in poglede na dogajanje v regiji prvič predstavil v tako imenovanem »Odprtem pismu«, ki ga je 16. februarja 1985 javno prebral strankin uradni glasnik Amin al-Sayed. Pismo je bilo razdeljeno na štiri poglavja: Identiteta, Boj, Cilji in »Beseda kristjanom«.
Hezbolah je svoje članstvo črpal predvsem iz skupin libanonskega prebivalstva (Kramer 1993, 543-544). Najbolj se je zanašal na mlajšo šiitsko duhovščino, ki se je, tako kot njeni starejši kolegi, šolala v šiitskih svetih mestih v Iraku. V 70-ih letih so se iraški varnostni organi odločili, da iz države izženejo večino šiitskih študentov. Tako se je veliko libanonskih šiitov vrnilo na svoje domove. Šiitska duhovniška elita jih ni sprejela pod svoje okrilje, tako so se pridružili množici razočaranih ter brezpravnih v državi. Ko so leta 1982 iranski emisarji prišli v dolino Bekaa razglaševati islamsko revolucijo, so bili prav mladi šiitski kleriki med prvimi, ki so se odzvali njihovemu klicu ter zasedli vodilna mesta v Hezbolahu.
Velike šiitske družine iz doline Bekaa, ki so organizirane v klane so se znotraj gibanja Amal počutile zapostavljene saj so vodilni v Amalu izhajali iz južnega dela Libanona. Klani so imeli za glavni vir svojega dohodka trgovanje s prepovedanimi drogami, ki je bilo v razcvetu po oslabitvi oziroma propadu osrednje oblasti v Libanonu. Članstvo v Hezbolahu jim je ponujalo legitimiziranje njihovega statusa, kjer so pridobili neproporcionalno veliko mest v vodstvu te organizacije, ki jim je dopustila, da se še naprej ukvarjajo z njihovo dobičkonosno dejavnostjo. Prva dva generalna sekretarja Hezbolaha Tufaili in Musawi sta izhajala iz doline Bekaa.
Na drugi strani pa so se šiitski bojevniki z vojaškim znanjem in izkušnjami zaradi dejstva, da se izognejo revščini pridružili različnim palestinskim organizacijam v Libanonu in se skupaj z njimi bojevali proti izraelski vojski. Po izgonu Palestincev iz Libanona leta 1982 so izgubili zatočišče, ki jim ga ni dal niti šiitski Amal. Iranski emisarji so takoj spoznali vrednost teh, tedaj brezdelnih borcev, z dragocenimi vojaškimi izkušnjami in so jih brez težav uspeli pritegniti v vrste islamistične organizacije. Prebežniki iz Amala in iranski emisarji so se pri novačenju osredotočili predvsem na vojaški del, kjer so uspeli prepričati, zlasti mlajše poveljnike, ki v Amalu niso imeli možnosti za skorajšnje napredovanje. Za sodelovanje v Hezbolahu jih je pritegnilo predvsem dejstvo, da so jim ponudili višja poveljniška mesta.
Množice šiitov, ki niso pripadali nobeni formalni instituciji. Velika večina med njimi so bili revni begunci iz juga države, ki so se v velikem številu stekali v južna predmestja Bejruta, kjer so iskali boljše možnosti za preživetje. Nad Amalom in šiitsko duhovniško elito so bili razočarani, ker niso dovolj ščitili šiitskih interesov. Iranski emisarji so jim uspeli priskrbeti hrano, delo, denarna posojila, zdravila in druge ugodnosti. V zameno so Hezbolahu izkazovali lojalnost. Personifikacija krivic, ki so se jim dogajale je bil visok šiitski klerik Fadlalah, večkrat predstavljen v javnosti tudi kot duhovni mentor Hezbolaha. Fadlalah izhaja iz južnega Libanona od koder se je preselil v vzhodni Bejrut, nakar je leta 1976 kot begunec prebegnil v južno predmestje prestolnice, kjer je vzpostavljal šiitsko infrastrukturo. Mošeje, ki jih je tam zgradil in tudi vodil so postale glavno oporišče Hezbolaha v libanonski prestolnici.
Posvetovalni svet in generalni sekretar (Majlis al-Shura ali krajše Shura) je najvišji organ Hezbolaha. Od prvega javnega nastopa Hezbolaha leta 1985 pa vse do leta 1989 je bila sestava tega kolektivnega organa prepuščena najvišjim religioznim avtoritetam v organizaciji. Število članov v Posvetovalnem svetu je bilo različno v posameznih obdobjih. Prav tako v tem času ni bilo nobenega voditelja ali predsedujočega svetu. V Odprtem pismu leta 1985 se je pojavila zahteva po ustanovitvi položaja uradnega glasnika organizacije, sčasoma pa se pojavijo tudi potrebe po spremembi organizacijske strukture Hezbolaha. Število članov Posvetovalnega sveta so omejili na devet članov izvoljenih za eno leto. Volilno pravico so imeli le najvišji predstavniki organizacije. Posvetovalni svet je izmed svojih članov izvolil generalnega sekretarja. Za prvega generalnega sekretarja Hezbolaha so 11. novembra 1989 izvolil šejka Subhija Tufailija.
Odbori Hezbolaha so podrejeni predvsem Posvetovalnemu svetu. Hezbolah ima pet odborov: Politični odbor, Izvršilni odbor, Parlamentarni odbor, Sodni odbor in Odbor za jihad. Na čelu vsakega odbora je eden izmed članov Posvetovalnega sveta:
Vsak član posameznega odbora je vodja določene enote (oddelka) z določenimi pristojnostmi in odgovornostjo. Strokovnjaki poudarjajo naraščajočo pomembnost Hezbolahovega Oddelka za informiranje, ki nadzira lastno televizijo, radio in časopis. Ta oddelek je podrejen neposredno generalnemu sekretarju, njegov direktor pa je član Posvetovalnega sveta.
Hezbolah prekaša vse druge podobne organizacije in stranke v Libanonu in tudi širše regiji v organiziranju socialnih in dobrodelnih dejavnosti ter drugih javnih služb. S tovrstnimi dejavnostmi se ukvarja zlasti na področjih naseljenih s šiitskimi muslimani. Prav tem »mirnodobnim« dejavnostim gre zasluga za priljubljenost Hezbolaha med širšo muslimansko populacijo, ki se Hezbolahu vrača v obliki podpore njegovim vojaško-gverilskim aktivnostim, prav tako pa tudi v obliki volilne podpore na volitvah. Čeprav gre največja zasluga za zelo razvejano mrežo teh ustanov iranski finančni pomoči, ki jo prejema Hezbolah, ne moremo zanikati izredno profesionalnih storitev in organiziranosti, ki bi ne bila mogoča brez natančnega načrtovanja in posebne pozornosti namenjene tem dejavnostim.
Organizacija za rekonstrukcijo (Jihad al-Bina) je bila ustanovljena manj kot tri leta po ustanovitvi Hezbolaha. Prva naloga, zaupana tej organizaciji, je bila obnova, zaradi izraelskega bombardiranja uničenega mesta Bir al-Abed. Večji del dejavnosti te organizacije obsega obnova stavb in druge infrastrukture uničene zaradi izraelskega bojnega delovanja. Največ stavb potrebnih obnove je bilo v južnem Libanonu, kjer je prihajalo do največjih spopadov in prekomejnega obstreljevanja med izraelsko vojsko in proizraelsko južnolibanonsko milico SLA na eni in pripadniki Hezbolaha na drugi strani. Poleg tega organizacija sodeluje tudi pri obnovi domov v dolini Bekaa in drugih predelih Libanona ter pri sanaciji okolja in infrastrukture ter zaščiti civilnega prebivalstva ob naravnih nesrečah na področji kjer živijo šiiti. V mestih, zlasti v južnih predelih Bejruta, kjer komunalne infrastrukture takorekoč ni, organizacija zagotavlja prebivalstvu redno preskrbo z vodo in odvoz smeti.
Na zdravstvenem področju je Hezbolah ustanovil Islamsko zdravstveno organizacijo (Islamic Health Organization – IHO), ki upravlja z devetimi zdravstvenimi centri, z devetnajstimi ambulantami, od katerih so tri mobilne. Poudariti je treba, da so vse te zdravstvene ustanove nahajajo v glavnem na ruralnih območjih, kjer ni državnih bolnišnic, zato je njihova vloga toliko večja. IHO upravlja tudi z desetimi centri za civilno obrambo.
Skrbi za zdravstveno nego in psihično zdravljenje borcev in civilistov, ki jih je prizadela vojna. Nega vključuje mesečno denarno nakazilo, zdravljenje in rehabilitacijo ter pripravo prizadetih za vključitev v družbo. Ustanova upravlja s štirimi zdravstvenimi, rehabilitacijskimi in rekreacijskimi centri na območjih Bejruta, južnega Libanona in doline Bekaa.
Deluje neodvisno na finančni, operativni in upravljalni ravni. Ta ustanova skrbi za družine mučenikov (otroci, zakonci, starši) padlih v boju. Program skrbi zajema socialno skrb, zagotavljanje stanovanj, izobraževanja, oblačil, zdravstvenih storitev, drugih različnih socialnih potreb, ter služb otrokom, ko le-ti končajo šolanje. Ustanova nudi pomoč tudi družinam vojnih zapornikov.
Je prav tako finančno, operativno in upravljalno neodvisna institucija, ki ima na skrbi sirote, reveže, invalide, razseljene in starejše osebe v obliki zagotavljanja finančne pomoči, bivališča, hrane in izobraževanja. Med drugim upravlja s štirimi brezplačnimi šolami in tremi centri za otroke s posebnimi potrebami (Qassem 2005, 85). Hezbolah upravlja tudi s svojimi lastnimi osnovnimi in srednjimi šolami v katerih pouk poteka po državnem učnem načrtu, kateremu so dodane ure z religioznimi vsebinami. Poleg še nekaterih dobrodelnih in socialnih dejavnosti je Hezbolah s svojimi ustanovami zelo aktiven tudi na področjih, kjer je glavni vir preživetja kmetijstvo. Ti predeli naseljeni v veliki meri s šiitskim prebivalstvom se nahajajo v južnem Libanonu in v dolini Bekaa. Predvsem že omenjena organizacija Jihad al-Bina zagotavlja kmetovalcem potrebne stroje, tehnično pomoč in kmetijske svetovalce.
Hezbolah je v javnosti najbolj znan po svoji teroristični in gverilsko-vojaški dejavnosti v Libanonu in tudi drugod po svetu. Obenem pa je organiziranost njegovih vojaško-gverilskih enot in obveščevalno-varnostnega aparata v javnosti skoraj neznana. V literaturi se pojavljajo različni podatki o organiziranosti in dejavnostih Hezbolaha, ki so dostikrat tudi protislovni in pomanjkljivi. Ta dejavnost nedvomno spada v Hezbolahov Odbor za jihad, ki je neposredno podrejen Posvetovalnemu svetu oziroma generalnemu sekretarju organizacije. Hezbolahovo vodstvo vedno znova poudarja neločljivo povezanost političnega in vojaškega krila organizacije. Zanimivo je, da to povezanost brez zadržkov sprejemata tudi ameriška in izraelska vlada, zato je organizacija kot celota na njunem seznamu terorističnih organizacij.
Vojaško krilo Hezbolaha se imenuje Islamski odpor (Islamic Resistence oziroma arabsko: al-Muqawama al-Islamiya). Omenjena organizacija deluje predvsem na jugu Libanona v bližini izraelske meje. Nikoli ni bila prav številčna, vendar so njeni pripadniki vojaško zelo izurjeni in dobro oboroženi. Medtem ko nekateri viri navajajo, da Islamski odpor ni imel nikoli več kot 500 gverilcev, pa drugi trdijo, da enote Islamskega odpora sestavlja jedro 300 do 400 borcev in najmanj 1500 oboroženih simpatizerjev. Islamski odpor predstavlja Hezbolahov najpomembnejši del. Veliko kasnejših voditeljev Hezbolaha (generalni sekretarji, člani Posvetovalnega sveta in Hezbolahovih odborov) je prišlo na svoje položaje ravno iz vrst Islamskega odpora. V dolini Bekaa sta organizacijo obvladovala kasnejša generalna sekretarja Tufaili in Musavi. Medtem ko je bil prvi glavna povezava med Hezbolahom in Teheranom in z Iransko revolucionarno gardo, je drugi obvladoval Hezbolahovo varnostno-obveščevalno in vojaško krilo stranke (Islamski odpor). Na področju Bejruta je bil za vojaško in teroristično dejavnost odgovoren Nasralah, ki je vzdrževal stike z Iranom preko iranskega veleposlaništva v Bejrutu.
Že od ustanovitve Hezbolaha je v javnosti znano, da predstavlja največji del njegovega proračuna finančni prispevek Irana. Natančna višina tega prispevka, niti višina Hezbolahovega proračuna ni znana. Ocenjuje se da je višina letnega proračuna Hezbolaha okoli 100 milijonov ameriških dolarjev, katerega večji del prihaja iz Irana. Iranski prispevek znaša povprečno 60 milijonov dolarjev letno in je odločilen za Hezbolahove aktivnosti na socialnem in finančnem področju znotraj šiitske skupnosti kar vključuje tudi versko šolstvo, bolnišnice, kmetijsko sodelovanje ter gradbene projekte (Ranstorp 1994, 317). Nobenega dvoma ni, da največji del svojega proračuna porabi Hezbolah za vojaški del organizacije (Islamski odpor, obveščevalno-varnostne strukture), kar vključuje nabavo orožja, plače za borce, zagotavljanje urjenja bojevnikov in podobno. Poleg tega se s tem financirajo tudi tekoči stroški delovanja stranke kot so najemnine, pisarniška oprema, plače za »civilne« uslužbence stranke itd.
Finančna podpora iz Irana prihaja po dveh glavnih kanalih. Prvi je financiranje iz iranskih vladnih institucij, ki poteka preko Iranske revolucionarne garde, katere pripadniki se nahajajo tudi v Libanonu in preko iranskega zunanjega ministrstva, predvsem preko iranskih veleposlaništev v Bejrutu in Damasku. Drugi kanal je financiranje s pomočjo iranskih polvladnih institucij. Po islamski revoluciji leta 1979 je Iran ustanovil številne dobrodelne ustanove, ki so pod nadzorom iranskega vodstva. Te ustanove imajo svoje izpostave tudi v Libanonu, in služijo »izvozu revolucije«, s tem da nudijo širok spekter finančne in socialne pomoči Hezbolahu in šiitom, ki so tej stranki blizu.
Poleg iranskega prispevka si je Hezbolah vse od svojega nastanka prizadeval ustvariti in razviti svoje lastne dodatne vire financiranja. Ti viri so v primerjavi z iransko podporo sicer skromnejši vendar nudijo Hezbolahu določeno samostojnost v delovanju in zmanjšujejo popolno finančno odvisnost od Irana. Omenjeni viri so:
Glavni mejnik v Hezbolahovi zgodovini je okoli leta 1990, ko Hezbolah dejansko sprejme politično realnost, preneha s svojimi terorističnimi aktivnostmi. Sodeluje na volitvah, vojaško krilo pa preusmeri pozornost na boj zoper Izrael. Le ta v mnogo manjšem obsegu še vedno poteka vendar z drugačnimi sredstvi. Hezbolah se v novem tisočletju sooča z novimi izzivi, ki so jih prinesle nove okoliščine. Po izraelskem umiku iz Libanona leta 2000 se je pričelo tudi v libanonski javnosti pojavljati vprašabje razorožitve Hezbolaha, oziroma smisla obstoja njegovega oboroženega krila. Stranka se je pri nasprotovanju temu oprla na veliko naklonjenost domačega javnnega mnenja. Naslednji mejnik predstavlja globalni boj proti terorizmu, ki ga je prinesel 11. september 2001. Pritiski na Hezbolahove glavne mecene, Iran in Sirijo, so se povečali, kar je nenazadnje prineslo tudi umik sirske vojske iz Libanona. Na to je vplivalo seveda tudi ameriško in britansko posredovanje v Iraku ter posledično padec Huseina. S tem se je v Iraku povečal vpliv šiitskega dejavnika, kar bi lahko vplivalo tudi na izboljšanje položaja šiitov v Libanonu.
Seamless Wikipedia browsing. On steroids.
Every time you click a link to Wikipedia, Wiktionary or Wikiquote in your browser's search results, it will show the modern Wikiwand interface.
Wikiwand extension is a five stars, simple, with minimum permission required to keep your browsing private, safe and transparent.
