Vichyjska Francija
nekdanja država v južni Franciji (1940 - 1944) / From Wikipedia, the free encyclopedia
Vichyjska Francija (francosko: Régime de Vichy) je splošno ime za francosko državo, ki jo je med drugo svetovno vojno vodil francoski maršal Philippe Pétain. Režim, ki je vladal državi, je bil avtoritarne, ksenofobične, antisemtiske, korporativnistične in tradicionalistične narave. Uradno neodvisna je sprejela politiko sodelovanja z Nacistično Nemčijo, ki je zasedla njen severni in zahodni del države, preden je novembra 1942 zasedla še preostanek metropolitanske Francije. Čeprav je bil formalno Pariz njeno glavno mesto, je imela vlada Višijske države svoj sedež v zdraviliškem mestu Vichy, kjer je ostala odgovorna za civilno upravo Francije in njenih kolonij.[1]
Vichyjska Francija
| |
---|---|
1940–1944 | |
Geslo: Travail, Famille, Patrie" »Delo, družina, domovina« | |
Himna: "La Marseillaise" (uradno) "Maréchal, nous voilà!" (neuradno) | |
Status | Régime de Vichy |
Glavno mesto | Vichy (de facto upravno) Pariz (ustavno) |
Skupni jeziki | Francoščina |
Vlada | Vladni lutkovni režim pod enotno avtoritarno diktaturo |
maršal | |
Philippe Pétain | |
Zgodovina | |
• ustanovitev | 10. julij 1940 |
• ukinitev | 20. avgust 1944 |
Tretja francoska republika je v drugo svetovno vojno vstopila septembra 1939 na strani zavezniških sil. 10. maja 1940 jo je napadla Nacistična Nemčija. Nacisti so hitro premagali zavezniške čete, tako da so naredili ovinek in vdrli preko belgijsko-francoske meje. Do sredine junija je bil vojaški položaj Francozov slab in bilo je očitno, da bitke za Francijo ni mogoče dobiti. Francoska vlada je začela razpravljati o možnosti premirja. Paul Reynaud je odstopil s položaja premiera, namesto, da bi podpisal premirje, nadomestil pa ga je maršal Philippe Pétain, junak prve svetovne vojne. Kmalu zatem je Pétain 22. junija 1940 podpisal premirje, Tretja francoska republika pa je ob tem razpadla, saj je državni zbor Pétainu podelil diktatorska pooblastila.
Ko je bila ustanovljena Vichyjska Francija, je Pétain vzpostavil avtoritarno vlado, ki je obrnila številne liberalne politike in uveljavila strog nadzor nad gospodarstvom. Konservativni katoliki so postali vidni, Pariz pa je izgubil svoj avantgardni status v evropski umetnosti in kulturi.[2] Mediji so bili strogo nadzorovani in so spodbujali antisemitizem in po začetku operacije Barbarossa junija 1941 tudi antiboljševizem.[3] Pogoji premirja so predstavljali določene prednosti, na primer ohranitev francoske mornarice in francoskega kolonialnega cesarstva pod francoskim nadzorom in izogibanje popolni okupaciji države s strani Nemčije, ki je ohranila določeno stopnjo francoske neodvisnosti in nevtralnosti. Kljub močnemu pritisku, se francoska vlada v Višiju nikoli ni pridružila silam osi in je celo ostala formalno v vojni z Nemčijo. Nasprotno pa je Vichyjska Francija postala kolaboracionističen režim.
Uradno povojno francosko stališče je bilo, da je bila Vichyjska Francija nemška marionetna država. Zgodovinarji so od sedemdesetih let dvajsetega stoletja to stališče zavračali z trditvijo: "Vichy je imel svojo politično agendo, ki jo je sledil brez najmanjšega pritiska Nemčije".[4] Nemčija je obdržala dva milijona francoskih vojnih ujetnikov in uvedla prisilno delo (francosko: service du travail obligatoire) mladim Francozom. Francoski vojaki so bili talci, da bi zagotovili, da bo Vichy zmanjšal svoje vojaške sile in plačal velik davek zlata, hrane in zalog Nemčiji. Francoski policiji je bilo ukazano, da aretira Jude in druge "nezaželene", kot so komunisti in politični begunci, zaradi česar je bilo ubitih najmanj 72.500 Judov.[5]
Večina francoske javnosti je sprva podpirala režim, vendar se je mnenje postopoma obrnilo proti francoski vladi in okupacijskim nemškim silam, ko je postalo jasno, da Nemčija izgublja vojno, življenjske razmere v Franciji pa so postajale vse težje. Francoski odpor, ki je večinoma sodeloval z gibanjem fracoskega generala Charlesa de Gaulla izven države, se je med okupacijo okrepil. Po zavezniški invaziji na Normandijo junija 1944 in osvoboditvi Francije septembra istega leta je bila kot nova nacionalna vlada ustanovljena Začasna vlada svobodne Francije Francoske republike (GPRF), ki jo je vodil Charles de Gaulle.
Zadnji izgnanci iz Vichyjske Francije so bili ujeti v Sigmaringeni aprila 1945. Nova začasna vlada je Pétainu sodila zaradi izdaje in ga obsodila na smrtno kazen, vendar je obsodbo de Gaulle spremenil v dosmrtno ječo. Le štirim višjim uradnikom Vichyjske Francije so sodili za zločine proti človeštvu, čeprav so mnogi drugi sodelovali pri deportaciji Judov za internacijo v nacistična koncentracijska taborišča, zlorabah zapornikov in hudih dejanjih zoper pripadnike odpora.