From Wikipedia, the free encyclopedia
Slovansko staroverstvo oziroma stara vera ali rodnoverstvo oziroma rodna vera je eno od sodobnih[op. 1] imen za obnovljeno politeistično etnično religijo Slovanov[1][2][op. 2] in njeno ponovno oživljanje med slovanskimi narodi.[3][4][5]
Staroverci častijo bogove starih Slovanov [op. 3] oziroma lokalne slovanske bogove, kult prednikov, vegetacije in kult svetih živali. Slovani niso imeli posebnega imena za svojo religijo, saj te vsepričujoče realnosti niso imeli za ločeno institucijo[6]. Zato se je poseben izraz za slovansko staroverstvo uveljavil šele v 20. stoletju, ko se je dosegla »kritična masa« ljudi, ki so se zanimali za zgodovino, religijo, tradicijo in kulturo predkrščanskih Slovanov, kot tudi samih vernikov, ki so svojo duhovno pot prepoznali v slovanski staroverski religiji[7]. V večini slovanskih držav se uporablja termin rodnoverstvo, redkeje tudi staroverstvo (rus. роднове́рие, poднaя вepa; polj. rodzimowierstwo, rodzima wiara; ukr. рідновір'я, ріднa вірa; češ. rodnověří, rodná víra; bol. родноверие; hrv. rodnoverje; srb. rodnoverje, rodna vera). Ime je nastalo z združenjem besed rod in vera[8]. Izraz, ki se uporablja v angleškem jeziku je "native faith" ali Rodnovery. Alternativni izrazi so tudi slovanska vera[op. 4], naravoverci in narodna vera [op. 5]. V Sloveniji se je uveljavilo ime staroverci, paralelno s tem izrazom pa se uporablja tudi ime rodnoverci in za religijo tudi slovenska vera.
Viri za slovansko staroverstvo [op. 6] so ljudsko izročilo, običaji in obredi, pisni viri slovanskih [9][10][11][12][13][14][15], germanskih[16][17][18][19][20][21][22] in arabskih avtorjev[23][24][25]. Prav tako arheološki in drugi viri [26].
Posredni viri so rekonstrukcije slovanskih mitov in izročila, obredov in običajev. Rekonstrukcije temeljijo predsvem na etnoloških delih, komperativni mitologiji[27][28] in arheoloških odkritijih[29][30][31].
Del slovanskih starovercev v verske namene uporablja Velesovo knjigo, mnogi pa tudi Rigvedo.
Zaradi nedefinirane terminologije in nestandardizirane uporabe besedišča v teoriji religije pri strokovnjakih, kot tudi med samimi staroverci, ne moremo jasno definirati razlike in delitve v slovanskem staroverstvu [32][33]. Preučevalci religijskih gibanj staroverstvo uvrščajo v nova religijska gibanja[34][35][36][37][38][39][40][41][42]. Za A. B. Gurka obstajata dve veji staroverstva: tradicionalno staroverstvo in neopoganske, eklektične veroizpovedi slovanskega staroverstva. Ti dve veji v grobem predstavljata staroverstvo ruralne populacije (staroverci, ki so obdržali obrede, običaje in praznike slovanske religije) in staroverstvo v urbanih sredinah (staroverci, ki se v nekaterih primerih poleg ljudskega izročila naslanjajo tudi na avtorska besedila novejšega datuma)[43][44][45]. Gurkova razdelitev ne ustreza realnosti, saj današnje rodnoversko gibanje ne moremo razdeliti glede na ruralno in urbano okolje. Kar sodobni rodnoverci razumejo pod tradicionalo staroverstvo največkrat pomeni, da častijo bogove, ki so izpričani v virih oziroma v ljudskem izročilu, praznujejo pa tradicionalne praznike povezane z ljudskim koledarjem. Tradicionalni staroverci zato imenujejo neopoganske religije ostale vere, ki mešajo slovansko staroverstvo s keltskim, Wicca religijami in drugimi sodobnimi idejami. Načeloma je tudi tradicionalno staroverstvo novodobna ideja, čeprav temelji na prekinjeni tradiciji slovanskega staroverstva.
.PNG)
Staroverci[53] častijo slovanske bogove[54], kot so: Svetovid, Perun, Svarog, Mokoš, Triglav, Živa, Morana, Jarilo, Veles, Rujevit, Stribog, Dažbog, Hors in drugi lokalni bogovi [55][56][57]. Slovani se delijo na štiri velike skupine, Polabski Slovani, Vzhodni Slovani, Zahodni Slovani in Južni Slovani. Med temi skupinami obstajajo določene razlike v panteonih bogov, običajih in verovanjih.
Velik del slovanskih starovercev časti tudi kult prednikov in kult vegetacije[op. 10] ter mitološka bitja, povezana z naravo in naravnimi pojavi.
Slovanski staroverski prazniki so vezani na naravni potek leta, močno se navezujejo na gibanje Sonca in Lune, npr. zimski in poletni solsticij ter pomladno in jesensko enakonočje (ekvinokcij). Nekateri najpomembnejši staroverski letni prazniki;
Staroverske skupine delujejo v vseh slovanskih državah kot tudi v državah, kjer Slovani predstavljajo določen odstotek prebivalstva, npr. v ZDA, Kanadi, Kazahstanu, Estoniji in Litvi. V večini držav obstajajo združenja, organizacije in občine slovanskih starovercev, v nekaterih državah (Rusija, Ukrajina, Poljska) pa je staroverstvo tudi državno priznana religija. V nobeni državi število starovercev ne presega 1 % populacije.
Čeprav је starovzhodnoslovansko plemstvo sprejelo krščanstvo že konec 10. stoletja, so se obredi stare slovanske vere med ljudmi ohranjali še dolgo, nekateri sakralni objekti slovanske vere pa so ostali v uporabi s prvotnim namenom vse do začetka 20. stoletja[58]. V vzhodnoslovanskem ljudskem izročilu so se ohranili miti slovanske vere.[59][60]
Slovanska mitologija je navdahnila Aleksandra Puškina, da je leta 1820 objavil pesem Ruslan in Ljudmila. Puškin је pesem napisal na osnovi ruskih ljudskih povesti, katere mu je v otroštvu pripovedovala babica. Pesem je zanimiva tudi z jezikoslovnega vidika, saj je uporabljal arhaična imena, ki so bila še vedno domača med ljudstvom, vendar ne več v jeziku meščanstva na prehodu iz 18. v 19. stoletje. Puškin je objavil tudi večje število avtorskih povesti, osnovanih na izročilu drugih slovanskih narodov. Nekatere od teh povesti, npr. Bajka o ribiču in zlati ribici, so nastale na osnovi zgodb, katere so Puškinu pripovedovali Srbi, ki so v Rusijo pribežali po zlomu prve srbske vstaje in po kateri je Mihail Glinka komponiral istoimensko opero leta 1842. Obdobje romantike v Rusiji je doprineslo k težnji po nacionalnem preporodu v krogih inteligence, kar je številne umetnike in znanstvenike spodbudilo k iskanju navdiha za svoje delo v izročilu in kulturi ruskega naroda.
V 19. stoletja sta zbirala in analizirala ljudsko izročilo I. P. Saharov[61] in A. N. Afanasjev [62]. Zahvaljujoč slednjima je prišlo v Rusiji do popularizacije slovanske mitologije. Pod tem vplivom so pisatelji in skladatelji, kot sta Nikolaj Rimski-Korsakov in Igor Stravinski, ustvarili svoja najodmevnejša dela. Med ruskimi avtorji, ki vključujejo temo slovanske mitologije so tudi Peter Čajkovski, Nikolaj Gogolj, Sergej Aksakov, Nikolaj Rerih in še mnogi drugi[63]. Vzporedno z Afanasejevim so tudi drugi člani ruske intelektualne elite izdajali dela o slovanski religiji, npr. slikarja Andrej Rjabuškin in Viktor Vasnecov.[64][65][66]
Z začetkom 20. stoletja se je pojavilo mnogo avtorjev, ki se je ukvarjalo s slovansko religijo in njenim vplivom na rusko zgodovino ter kulturo[67][68][69][70][71][72].
Po oktobrski revoluciji leta 1917 je nov družbeni sistem prekinil dotedanje delo na popularizaciji slovanske religije, onemogočeno je bilo tudi raziskovanje in registracija rodnoverskih združenj, mnogo ruskih intelektualcev pa je emigriralo na zahod. Od začetka tridesetih do konca petdesetih let 20. stoletja se je spodbujala uporaba simbolov slovanske religije v umetniških delih v Sovjetski zvezi kot nasprotovanje propagandi, ki je bila usmerjena proti komunistični državi in njihovi kulturi[73].
Dobo od konca druge svetovne vojne do devetdesetih let 20. stoletja, so v znanstvenem raziskovanju najbolj zaznamovala dela Borisa Ribakova [74][31][75][76], Apolona Kuzmina[77] Olega Trubačeva,[78], V.V. Sedov[79][80]N.I. Tolstoja[81], V. Toporova in še mnogih drugih. Danes staro slovansko religijo raziskujejo mnogi odlični znanstveniki znotraj Inštituta za slovanske znanosti Ruske akademije znanosti[82].
Po drugi svetovni vojni so se prve rodnoverske občine na teritoriju Sovjetske zveze pojavile konec osemdesetih let 20. stoletja. V takratnem Leningradu, danes Sankt Peterburg, se je 1986 ustanovilo Društvo volhov (rus. Общество волхвов), ki je v letu 1990 postalo Zveza Veneda (rus. Союз венеда)[83]. Prvo rodnoversko združenje je nastalo leta 1988 v vasi Popovka v Moskovskem okraju[84]. Z začetkom devetdesetih let nastane komuna v Kirovskem okraju [85]. Od takrat pa do danes so se v Rusiji organizirale rodnoverske občine [86]. Iz zanimanja za slovansko religijo in kulturo so nastajala tudi društva, ki oživljajo stare slovanske obrede in običaje, npr. obredno-etnografska skupina Lado, ustanovljena leza 1988 [87].
Prva rodnoverska organizacija na ozemlju Rusije, Moskovska slovanska rodnoverska občina (rus. Московская Славянская Языческая Община), je bila uradno priznana 14. februarja 1994, ki je neodvisno obstajala od sredine osemdesetih let 20. stoletja[88]. Prvo javno praznovanje praznika Kupala (poletni kres) v Rusiji je bilo 25. junija 1994 na reki Vorji[89]. V devetdesetih letih 20. in prvih letih 21. stoletja je prišlo do združevanja slovanskih rodnoverskih občin in organizacij v krovne zveze.
Krovna organizacija, ki pokriva največji del ozemlja Rusije, je Zveza slovanskih občin slovanske rodne vere (rus. Союз славянских общин славянской родной веры), ki je bila ustanovljena 1997 z združitvijo slovanskih rodnoverskih občin iz Moskve, Kaluge in Obninska[90]. Za vodjo zveze je bil 19. junija istega leta izbran Vadim Stanislavovič Kazakov, vodja slovanske rodnoverske občine Kaluge, ki je na tej funkciji ostal do 2011, ko ga je zamenjal Maksim Belojar Ionov. V okviru Zveze slovanskih občin slovanske rodne vere deluje 21 občin in še šest občin v drugih državah[91].
Velesov krog (rus. Велесов круг) je zveza, ki je nastala leta 1999 z združenjem več slovanskih rodnoverskih občin. Velesov krog trenutno sestavlja devet občin [92]. Znotraj te zveze deluje tudi znana občina Rodoljubie, ki jo vodi volh Veleslav[op. 11].
Krog rodnoverne tradicije (rus. Круг языческой традиции) je zveza, ki je nastala leta 2000, ko je več rodnoverskih združenj podpisalo prvi dokument te zveze, s katerim se ureja odnose znotraj in zunaj zveze ter druge osnove veča zveze. Datum uradnega nastanka zveze je 17. marec 2002, ko so v Moskovskem kapišču (hramu) vodje staroverskih občin podpisali Bitcevski dogovor o združenju Kroga rodnoverne tradicije. Tej zvezi so kasneje pristopile tudi organizacije iz drugih držav (Ukrajina, Norveška, Danska), ki sledijo etnični religiji svojih tradicij[93]. Dejavnost zveze opredeljuje Manifest rodnoverne tradicije [94]. Članic Kroga rodnovernih tradicij je trinajst, poleg tega pa sta še dve članici, ki sledita helenizmu oziroma germanskemu staroverstvu.
Ostali staroverci so združeni v Zvezo slovanskih občin »Severna zveza«, Vserusko religiozno zvezo »Ruska narodna vera« (rus. Всероссийский религиозный союз „Русская народная вера“), Očuvanje Slovanov (stsl. Схорон еж Славен), Moskovsko slovansko rodnoversko občino[95], Slovansko pravoslavno rodnoversko občino Vladivostoka »Ščit Simargala«, Občino mesta Balašova »Dediščina prednikov«, Jekaterinburško občino starovercev »Svarožič« (rus. Екатеринбургская Община Староверов „Сварожичъ“), Kurskaja-severskajsko občino (rus. Курская Северская Славянская Община), Združenje prirodne vere »Slavija« (rus. Содружество природной веры „Славия“) in še nekatere druge organizacije.
V mestu Tomsk je bil 4. oktobra 2007 prvič odprt Muzej slovanske mitologije (rus. Музей Славянской Мифологии)[96]. V Rusiji je od osemdesetih let 20. stoletja nastalo mnogo kapišč (hramov), v katerih so postavljeni kipi slovanskih bogov. Po podatkih Feferalne registracijske službe je od decembra 2006 na ozemlju Ruske federacije registriranih osem rodnoverskih skupnosti[97].
Prva registrirana rodnoverska organizacija v Ukrajini je bila Rodna vera (ukr. Рідна віра), ki jo je leta 1934 osnoval prof. Volodimir Šajan (ukr. Володимир Петрович Шаян). V drugi svetovni vojni je prišlo do okupacije Ukrajine s strani Nemčije. 5. novembra 1943 je Volodimir Šajan organiziral rodnoversko paravojaško organizacijo Red vitezov boga Sonca (ukr. Орден Лицарів Бога Сонця), katere cilj je bil duhovna in fizična osvoboditev izpod nacistične Nemčije in komunistične Sovjetske zveze.[98] Po drugi svetovni vojni je zaradi represije stalinističnega režima mnogo rodnovernih Ukrajincev emigriralo v ZDA in Kanado.
Eden od učencev Volodimirja Šajana je bil tudi Lev Silenko, ki se je v začetku šestdesetih let 20. stoletja ločil od prejšnje organizacije in osnuval neopogansko organizacijo RUNvira leta 1964 v ZDA. Prva verska organizacija je bila registrirana 3. decembra 1966 v Chicagu[99]. Prvi hram v Ukrajini RUNvira po razpadu Sovjetske zveze je bil osnovan leta 1991, 28. maja 1992 pa je RUNvira bila registrirana kot verska organizacija. Zasnovana je kot monoteistična vera, ki priznava Dažboga za vrhovnega boga in vsebuje elemente budizma, zoroastrizma in drugih religij, oslanja pa se na dela kontroverznih zgodovinarjev.[100]
Leta 1975 so bili v Kijevu odkriti ostanki kapišča (hrama) iz prve polovice 10. stoletja o čemer govori Povest minulih let.[101] V Kijevski Rusiji je namreč dokumentiran panteon bogov kneza Volodimirja, ki je imel postavljenih več bogov, in sicer Peruna, Dažboga, Horsa, Simargla, Striboga in Mokoš.
Konec osemdesetih in z začetkom devetdesetih let 20. stoletja so nastajale organizacije, osnovane na tradicionalnem rodnoverju, kot je Veliki ogenj (ukr. Слов'янська духовна течія „Великий Вогонь“), ustanovljena 17. avgusta 1990 v Žitomirju. Kmalu so se organizirale tudi občine v Kijevu leta 1992 ter v mestu Rivne in Doneck leta 1993. Veliki ogenj ima podružnici v Sofiji in Moskvi. Kijevska slovanska rodnoverska občina Pravoslavje[102] (ukr. Православ'я) je bila ustanovljena leta 1993 in registrirana 18. junija 1997. Iz te občine so nastali zametki trenutno največje slovanske staroverske organizacije v Ukrajini - Združeni rodnoverci Ukrajine, ki je bilo registrirano leta 2001. Nastalo je z združitvijo več rodnoverskih občin in združenj. Ukrajinska duhovna akademija rodnovernih je bila registrirana 25. septembra 2002, vzporedno z organiziranjem občin tradicionalnega slovanskega rodnoverja pa so se organizirale tudi občine RUNvire v Ukrajini.
Rodnoverske organizacije in združenja so v Ukrajini[103] razdeljene na dve skupini[104][105]:
1.) Tradicionalno rodnoverje:
2.) Neopoganske organizacije, zasnovane na rodnoverju:
Zaradi specifičnih zgodovinskih razmer v pokrajini Polesje[110][111] (bel. Пале́ссе) na ozemlju Republike Belorusije se je slovansko staroverstvo obdržalo med ljudmi tudi po pokristjanjevanju ostalih predelov današnje Belorusije[112][113][114]. V Polesju se nahajajo pomembna arheološka najdišča, na katerih so bila odkrita kapišča slovanske religije, ki so jih raziskovali konec 19. stoletja[115] in v drugi polovici 20. stoletja[116][117][118]. Danes so kapišča uvrščena v kulturno-zgodovinske spomenike Belorusije[119].
Po razpadu Sovjetske zveze so nastala vojaška, vojnozgodovinska in kulturnozgodovinska društva, ki promovirajo povratek slovanske kulture, tradicije in religije (društva Bjaloveški barjak, Radegast, Ojra iz Minska, Braslava iz Gomelja). Iz njih so nastale organizacije in slovanske staroverske občine. Za razliko od ostalih slovanskih držav, v Belorusiji obstaja mnogo vladnih programov, ki podpirajo vrnitev v družbo tradicionalnih vrednot. Ljudske praznike (Kupalo, Maslenica, Dožinke) se praznuje na nivoju države. Veliko znanstvenikov (arheologi, zgodovinarji, filologi in etnologi) raziskujejo predkrščansko religijo in tradicijo na Katedri za zgodovino in teorijo kulture Beloruske državne pedagoške univerze, Inštitutu etnografije in folklore, Znanstveno-raziskovalnem centru folklore Beloruske državne univerze idr., kar rezultira v veliko število objav raznih del, ki se tematsko nanašajo na slovansko religijo[120].
V Kobrinu v Belorusiji deluje Slovanska vedska občina »Perunova pot« (славянская ведическая община „Лад Перуна“), ki jo vodi Vladimir Aleksandrovič Sacevič[121]. »Perunova pot« ne sodeluje samo z drugimi staroverskimi občinami, temveč tudi z organizacijami drugih veroizpovedi[122].
Na ozemlju Belorusije deluje tudi staroverska občina v Minsku Kolo Svaroga, ki je članica združenja slovanskih rodnoverskih občin Velesov krug.
.PNG)
Kot predhodnika modernih rodnoverskih organizacij se šteje Adama Čarnockega (polj. Adam Czarnocki), ki je v svojem delu iz leta 1818 O predkrščanskem slovanstvu[op. 12] predlagal nacionalni preporod kot povratek k narodni kulturi predkrščanske dobe[123]. V 19. stoletju se s pojavom romantike populariziralo raziskovanje in preučevanje ljudskega izročila, s tem pa se je promoviralo se vračanje »narodne« kulture. Primer tega so romantične tragedije Juliusza Słowackiga[124][125], Ryszarda Wincenty Berwińskiga[126] in zgodnja dela Adama Mickiewicza[127][128] v katerih so glavna tema ljudska verovanja, običaji in obredi. Tudi drugi poljski književniki so vključevali slovansko religijo v svoja dela. Povečano zanimanje za slovansko religijo v poljski družbi je povzročilo odkritje Zbručkega idola, ki prikazuje boga Svetovida (polj. Światowid ze Zbrucza), odkrit leta 1848 v reki Zbruč v Galiciji [129]. Leta 1936 so v bližini Lodza odkrili skodelo, okrašeno s svastikami[130]. Leta 1876 je Jozef Kraševski izda svoje najpomembnejše delo, Stara bajka (polj. Stara basn), po katerem je bil posnet tudi film, Stara basen: ko je sonce bilo še bog (polj. Stara basn. Kiedy slonce bylo bogiem)[131].
V času med obema svetovnima vojnama je na Poljskem delovalo več rodnoverskih organizacij. Največji vpliv med njimi je imel Jan Stachniuk[op. 13], ustanovitelj združenja Zadruga in istoimenskega časopisa, ki je začel izhajati leta 1937[132]. Od leta 1956 je njegovo delo nadaljeval Antoni Wacyk. Poleg Zadruge so delovale tudi druge staroverske organizacije, kot je Krog vernikov Svetovida (polj. Lechickie Koło Czcicieli Światowida), ustanovljena leta 1921, in skupine okoli časopisa Demiurg, ki je začel izhajati leta 1934[133] in tednika Svetovid (polj. Tygodnik „Światowid“). Zaradi delovanja omenjenih združenj pred drugo svetovno vojno je prišlo na Poljskem do velikega zanimanja za nacionalno kulturo, tradicijo in slovansko mitologijo. Na 3. mednarodnem skavtskem srečanju (jamboreeju) leta 1929 v Birkenheadu[134] v Veliki Britaniji so poljski skavti postavili kip boga Svetovida[135]. Kip bogu Svetovidu so postavili tudi ob praznovanju Božiča v Krakovu leta 1934[136]. Poljska slikarja Marian Wawrzeniecki[137][138] in Zofia Stryjeńska [139] ter nekateri drugi umetniki so ustvarjali dela na temo slovanske religije. Kipar Stanisław Szukalski je leta 1929 ustanovil umetniško skupino Pleme Rogatega srca, katere člani so bili nekateri najodmevnejši poljski slikarji in kiparji [140][141][142][143].
Druga svetovna vojna je prekinila delo poljskih staroverskih organizacij, staroverci pa se vključili v borbo za osvoboditev Poljske izpod nacistične Nemčije. Največ se jih je vključilo v narodnoosvobodilno organizacijo Nacionalna kmečka vstaja (polj. Stronnictwo Zrywu Narodowego)[144][op. 14]
Po drugi svetovni vojni so komunistične oblasti onemogočile delo staroverskih občin, tako da je bilo združenje Krog vernikov Svetovida prepovedano leta 1947. Njegovi člani so neuspešno poskušali ponovno registrirati združenje leta 1960 in 1970[145]. Jan Stachniuk je bil kljub medvojnemu odklikovanju leta 1949 aretiran in obsojen na dolgoletni zapor. Izdajanje časopisa Zadruga je bilo po vojni prepovedano.
V postkomunističnem času so nastale rodnoverske organizacije, ki so nadaljujevale tradicijo Zadruge in Kroga vernikov Svetovida. Andrzej Wylotek je leta 1991 osnoval časopis Element (polj. Żywioł) v Varšavi, ki je izhajal do leta 1997[146][147]. Prva registrirana rodnoverska organizacija, ki ji je bila uradno priznana religija, je bila neopoganska Rodna cerkva Poljske (polj. Rodzimy Kościół Polski). Rodna cerkva Poljske, kot tudi neopoganska Poljska slovanska cerkev (polj. Polski Kościół Słowiański) sta registriani kot verski skupnosti od leta 1995 in nadaljujeta tradicijo Kroga vernikov Svetovida.
Slovansko rodnoverje je kot enakopravna, državno priznana veroizpoved registrirana na Poljskem od 4. marca 1996 [148] preko verske skupnosti Rodna vera (polj. Rodzima Wiara), ki nadaljuje tradicijo Zadruge. Aktivno je tudi Zahodno slovansko versko združenje »Slovanska vera« (polj. Zachodniosłowiański Związek Wyznaniowy „Słowiańska Wiara“)[149][150], ki je nastalo leta 2006 z združitvijo več rodnoverskih organizacij. Svoje vernike ima tudi v Srbiji, na Slovaškem in na Češkem. Od 1995 deluje tudi Zadruga rodne vere Aristos (polj. Zadruga Aristos Sędruga Rodzimej Wiedzy). Dela Jana Stachniuka so botrovala tudi nastanku časopisa Triglav, ki izhaja od leta 1997. Okoli časopisa Triglav je nastalo Zduženje za tradicijo in kulturo Niklot (polj. Stowarzyszenie na rzecz Tradycji i Kultury Niklot)[op. 15], ki je registrirano v Varšavi 11. septembra 1998. Od 2009 je registrirano tudi združenje Kołomir, od leta 2010 pa deluje Društvo »Žrtev« (polj. Stowarzyszenie „Żertwa”), ki je registrirano 9. septembra 2011[151]. Slovanske rodnoverce v Vroclavu združuje Organizacija šleskih rodnovercev »Vatra« (polj. wspólnota rodzimowierców Śląskich „Watra“), v Varšavi pa deluje še skupina »Wid«.
Preživeli člani Zadruge so v Vroclavu ustanovili založbo Založništvo Toporzeł (polj. Wydawnictwa Toporzeł)[op. 16], ki izdaja knjige o rodnoverju in drugih mnogoboštvenih religij. Glavni urednik je Zdzisław Słowiński, ki je tudi član Vseslovanskega rodnoverskega veča, eden od članov te skupine je tudi Antoni Vacik. Vsako leto se v mestu Wolinu odvija festival Slovanov in Vikingov (polj. Festiwal Słowian i Wikingów)[152], na katerem se lahko vidi rekonstruirano življenje Slovanov in Vikingov v času pred krščanstvom.
Po Prvem vseslovanskem kongresu v Pragi leta 1848 je med Čehi nastala velika težnja po nacionalnem preporodu. Po zgledu drugih slovanskih narodov se je tudi tu pojavilo zanimanje za slovansko kulturo in religijo[153][154], posledično pa je izšlo več del, ki se nanašajo na izročilo in slovansko religijo[155][156][157][158].
Z začetkom 20. stoletja so nastala svetovno znana dela na temo slovanske religije, od katerih je najbolj odmevno slikarsko delo Slovanska epopeja Alfonsa Muche (slikano od leta 1910 do 1928 leta) in kip boga Radogosta, delo češkega kiparja Albína Polášeka, ki je postavljen na vrhu hriba Radgost[op. 17]. Z vzponom fašizma in nacizma v zahodnoevropskih državah so postala dela Alfonsa Muhe in drugih umetnikov, ki so se navdihovali nad slovansko kulturo, tradicijo in religijo, reakcionarna in nezaželena. Po Münchenskem sporazumu in okupaciji Češkoslovaške s strani nacistične Nemčije je bil Alfons Mucha eden prvih, ki ga aretiral Gestapo[159].
Na Češkem sta aktivna staroverska Skupnost Rodna vera (Společenství Rodná víra)[160][161] in združenje Velesov narod (Velesův lid).
V Republiki Slovaški deluje več staroverskih občin in združenj:
Najaktivnejše združenje je Perunov krog (Perunov Kruh), osnovano leta 1997, ki ima podružnice v vseh večjih krajih Slovaške. Na Slovaškem deluje tudi neopoganstvo vedomsko združenje Rodni Krog (Rodný kruh), ki ga vodi glasbenik in filozof Miro Žijarislav Švicki, ki je osnoval internet časopis Rodna cesta (Rodná Cesta) in glasbeno skupino Bytosti[162].
V Bolgariji delujejo staroverska združenja Dulo (bolg. Общество Дуло), Rodna vera (bolg. Родна вяра), Slovanska kri (bolg. Славянска Кръв) v Gabrovu in Slovani v Šumenu[163].
Slovenija je ena redkih držav, kjer je organizirano staroverstvo preživelo do 20. stoletja na zahodu Slovenije[164][165][166][167][168] in v Bohinju[169]. Ljudsko izročilo, ki ga je Pavel Medvešček zbral na Banjški planoti, v Posočju, Slovenski Istri in drugod, kaže, da je bilo organizirano staroverstvo s svojimi svečeniki živo še vse do prve svetovne vojne. Bilo je strogo tajno, saj je krščanstvo staroverce preganjalo, zato so tudi staroverci na zunaj živeli kot kristjani.
Zanimanje za staro slovensko religijo se je zopet pojavilo z romantiko v drugi polovici 18. in v 19. stoletju v krogih umetnikov in intelektualcev. Prvi je bil verjetno Anton Feliks Dev, ki je napisal libret za opero Belin leta 1780 v almanahu Pisanice, uglasbil pa jo je kamniški skladatelj Jakob Frančišek Zupan. Alegorično sporočilo opere je naravnano proti tuji nadoblasti in poveličuje slovenstvo. Tri nimfe rodnosti (Ceres, Pomona in Flora) v prispodobi slovenskega naroda, častijo Belina (staroslovanski bog svetlobe - Sonca) in se postavijo po robu “trinogu” Burji (negativni lik v prispodobi nadoblastnika), ki si jih hoče pokoriti[170]. Umetniki so v svoja dela vnašali romantično podobo Slovencev in njihove rodne bogove za potrebe narodnobuditeljskega gibanja v času pomladi narodov, npr. Krst pri Savici Franceta Prešerna. Poleg Prešerna sta bila v 19. stoletju pomembna še Anton Aškerc[171] in Anton Hribar [172].
Mnogi pisatelji so tudi v 20. stoletju vnašali staroverstvo v svoje romane, najbolj znano tako delo je Finžgarjev roman Pod svobodnim soncem: povest davnih dedov, najdaljša slovenska pesnitev, v kateri prav tako dobimo staroverske bogove, pa je Kralj Samo: Epos v desetih spevih[173]. Poleg Finžagrja so tudi drugi narodnobuditeljski duhovniki vmeščali slovensko vero v svoja dela, med najbolj znanimi so Anton Aškerc, Davorin Trstenjak[174], Janko Šanda in Jože Abram, ki je leta 1914 ob 500 letnici poslednjega slovenskega ustoličenja koroškega vojvoda napisal igro Vmeščenje Valuka za gorotanskega kneza in vojvoda pri Gospé Sveti na Koroškem okoli l. 620 po Kr. rojstvu s staroslovenskim poganskim obrednim praznikom[175]. Mnogi pisatelji so izdali dela s staroversko vsebino. Poleg omenjenih tudi Mimi Malenšek, Oskar Hudales, Matija Prelesnik, Janko Moder, France Bevk, Ivan Sivec idr.[176] Kipar Slavo Batista pa je v Cepkih pri Kopru izklesal panteon slovanskih bogov[177].
Po drugi svetovni vojni je bilo na Ptuju odkrito slovansko staroversko svetišče. Staroslovansko svetišče na Ptujskem gradu so zgradili na razvalinah rimske utrdbe, kastela. Kastel so zgradili sredi šestega stoletja, po porušenju rimskega limesa na Donavi. Datiranja gradnje svetišča se ne da natančno ugotoviti, najverjetneje je iz začetka sedmega stoletja. Pri primerjavi tlorisa svetišča s svetiščem v Arkoni vidimo, da imata oba kvadratno obliko. Ni znano, kateremu bogu je bilo svetišče posvečeno[178][179].
Po letu 1990 je prišlo do večjega raziskovanja slovenske zgodovine in etnične religije. Prav tako pride do popularizacije in s tem zanimanja za slovensko mitologijo[180][181][182]Zanimanje za staroverstvo sprožijo tudi nova arheološka odkritja[183][184][185] in igrano-dokumentarni filmi o zadnjem slovenskem staroverstvu[186] [187][188].
Eden prvih slikarjev, ki je slikal slovansko mitologijo je bil Peter Žmitek [189], ki je leta 1908 naslikal sliko z naslovom Majolična tasa: duhovi se klanjajo Svetovidu. Kasneje po drugi svetovni vojni sta se mitologiji posvetila tudi Marijan Amalietti[190] in Jože Karlovšek, ki je naslikal okoli petdeset slik na temo slovenske mitologije za svojo knjigo Slovenske bajeslovne in pripovedne podobe, ki pa je ostala v rokopisu[191]. Danes je aktivnih vedno več umetnikov, akademska slikarja Irena Gašperšič in Kristofer Bogdan Meško[192], Pšenica Kovačič[193], Andrejka Čufer pa je oblikovala serijo znamk na temo Slovensko bajeslovje[194].
Od 1978 obstaja glasbena skupina Trutamora Slovenica: ansambel za arhivsko oživljanje slovenske ljudske glasbene dediščine . Ansambel odkriva »šamansko obredje naših prednikov na zlatem nosilcu zvoka in obuja zvočno podobo pozabljenega obredovanja naših staroslovanskih in staroslovenskih prednikov, ki so se v duhu še zmogli povezovati s celotnim Stvarstvom in so živeli kozmično zavest ali Kozmos na Zemlji.« Po vzoru skandinavske ter vzhodne metal scene se je med letoma 1995 ter 2000 tudi v Sloveniji za kratek čas oblikovala podzemna black metal scena. Glasbene skupine kot so: Praslovan, Kurent, Črnobog, Triglav ter Hrast so v besedilih opevali staroversko tematiko ter zgodovino Karantanije. Svoj višek je scena dosegla v letu 1998 z izidom kultnega albuma »Baptism at Savica Fall« skupine Noctiferia. Album je bila prva upesnitev že omenjenega Prešernovega dela »Krst pri Savici« (tej različici je leta 2011 sledila pesem Krst skupine Brezno). S slednjim albumom se v Sloveniji prične black metal žanr širiti tudi med večje množice. V letu 2006 se pojavi metal skupina Temnava, ki je združevala metal s folklorno glasbo ter besedili rodnoverske tematike iz zahodne Slovenije. V letih, ki so sledila so se pojavile tudi prve folk metal skupine kot so Volk, Brezno, Exsilium, Morana in ostali, ki delujejo še dandanes.
Od leta 2005 v Sloveniji deluje združenje Slovenski staroverci. Staroverci častijo štiri glavne praznike, solsticija (Božič Svarožič in Kresnik) in ekvinokcija (Jarilo in Mara) ter Velesov in Perunov dan. Leta 2009 so se slovenski staroverci obrnili na ministra za šolstvo in šport z javnim pismom, naj v učne načrte osnovnih in srednjih šol poleg ostalih religij enakovredno umesti tudi edino avtohtono slovensko religijo. Istega leta so organizirali mednarodno konferenco Veče rodne vere na gradu Struga na Dolenjskem, leta 2010 pa so na temo konference izdali zbornik Triglav: religiozni pomen pri Slovanih[195]. Na gradu Struga imajo odprto staroversko sobo, kjer so razstavljena dela slovanskih umetnikov na temo staroverstva. Leta 2011 so v počastitev 70. obletnice upora proti okupatorju in 20. obletnici slovenske osamosvojitve postavili kip Peruna v občini Šentjur na Štajerskem[196]. V Lokvi na Krasu je bila 29. septembra 2012 na dan obreda v Triglavci predstavljena knjiga "V siju mesečine". V knjigi avtorja Borisa Čok-a je zbrano ustno izročilo rodne vere na tem delu Slovenije.
Med novimi religijskimi gibanji v Sloveniji edino združenje Slovenskih starovercev časti rodne bogove[197], po svojem delovanju pa so sorodni ostalim slovanskim starovercem[198].
Verovanja, obredi in običaji so se med srbskim prebivalstvom ohranili tudi po formalnem sprejemu krščanstva[199][200][201]. Skupaj z bojem za neodvisnost in pojavom romantike v 19. stoletju je v Srbiji prišlo do povečanega zanimanja za ljudsko kulturo in običaje. Veliko delo pri zbiranju ljudskega izročila je naredil Vuk Stefanović Karadžić[202][203] pa tudi drugi, kot sta Miloš Milojević[204] in Jaša Prodanović[205]. Na osnovi zbranega ljudskega gradiva in primerjanja gradiva z drugimi slovanskimi ter evropskimi narodi je prišlo do prvih rekonstrukcij slovanske religije[206].
V 19. in začetku 20. stoletja so nekateri politiki, kot Jaša Tomić, dobili navdih v stari slovanski religiji. V drugi polovici 20. stoletja so se nekateri pisatelji, pesniki in slikarji v svojih delih naslanjajo na motive slovanskega rodnoverja. Med njimi so Desanka Maksimović (pesniška zbirka Letopis Perunovih potomaka), Vasko Popa (pesniška zbirka Vučja so) in Ljubivoje Jovanović.
V začetku 21. stoletja je bilo izdanih mnogo knjig, ki se nanašajo na slovansko religijo[207][208][209][210].
Na pobudo književnika Dragana Jovanovića, enega od podpornikov vrnitve slovanske religije v Srbijo[211], so v vasi Mokra pri Bele Palanke, na mestu Ravnište, na katerega se navezuje mnogo lokalnih legend, postavili kip boga Svetovida [212]. V nekaterih podeželskih krajih Srbije je prišlo do rekonstrukcije in ponovnega prakticiranja nekaterih obredov slovanske religije[213].
V Srbiji so staroverci zbrani okoli treh združenj, Svevlad, Glas predaka in Stari Sloveni. Stari sloveni izdajajo internetni časopis Veles[214].
V 19. stoletju je prišlo do povečanega zbiranja ljudskega izročila. Skozi ljudsko izročilo, obrede, običaje in toponime[op. 18] se je ohranila slovanska predkrščanska religija do današnjih dni[215][216][217].
Najznačilnejši predstavnik panslavizma na Hrvaškem v drugi polovici 19. stoletja in v začetku 20. stoletja je bil Natko Nodilo, ki je s svojim delom[218] spodbudil zanimanje za slovansko staroversko religijo. Pod vplivom njegovega dela, ljudskega izročila in arheoloških dokazov [219] so ustvarjali hrvaški umetniki, kot so Ivana Brlić-Mažuranić[220][221], Vladimir Nazor [222][223][224][225] in Jakov Gotovac. Po drugi svetovni vojni je bilo zanimanje za staro vero redko, najznačilnejše so izdaje Franja Ledića [226]. Po razpadu Jugoslavije se je zopet vzbudilo zanimanje za slovansko mitologijo, spodbudila pa so jo arheološka[227] in mitološka odkritja Vitomirja Belaja[228] in Radovana Katičića[229]. Zanimanje za mitologijo izkažejo tudi umetniki, npr. Lidija Bajuk[230] ali Mojmir Novaković[231].
V Republiki Hrvaški deluje združenje Perunova svetinja (registrirana 24. aprila 2011 v Lovranu pri Primorsko-goranskoj županiji) in Staroslovanska župa Perunica[232].
Staroverci v Bosni in Hercegovini so organizirani v združenju Svaroži Krug, ki deluje v Sarajevu in v Mostarju [233][234].
Baltska stara vera je zelo podobna slovanski stari veri, zato mnogi znanstveniki uporabljajo tudi ime baltoslovanska mitologija[op. 19]. Balti so bili zadnji pokristjanjeni narodi v Evropi, zato se je do danes ohranilo izjemno veliko ljudskega izročila, povezanega s predkrščanskim verovanjem. Balti so ponovno odkrili svojo staro vero z nacionalnim prebujenjem. V začetku 20. stoletja so Balti še vedno praznovali stare običaje, pomešane s krščanstvom.
V Litvi deluje staroverska organizacija Romuva[235]. Ime je sposojeno od enega zadnjih evropskih svetišč stare vere. Romuva ima svoje podružnice tudi na Norveškem, v Kanadi, ZDA, Združenem kraljestvu in Avstraliji. Eden od ustanoviteljev Romuve je bil filozof Wilhelm Storost z umetniškim imenom Vilius Storostas-Vydūnas. Leta 1911 je začel baltsko staroverstvo organizirati Domas Šidlauskas-Visuomis. Ideja Romuve ni umrla niti pod sovjetsko okupacijo, ko je bilo mnogo starovercev deportiranih v sibirske gulage. Jonas Trinkūnas je bil eden od ustanoviteljev organizacije Vilnius Ethnological Ramuva, ki je leta 1967 prvič organizirala ljudska praznovanja staroverskih praznikov. Leta 1971 so Sovjeti prekinili njihovo delovanje, ponovno pa so se organizirali leta 1988, ko je začela slabeti sovjetska moč. 1996 je postala Romuva uradno priznana religija v Litvi.
Jonas Trinkūnas je poleg vodje Romuva tudi vodja Evropskega kongresa etničnih religij. Kongres je bil večkrat organiziran v Litvi, kjer se nahaja tudi sedež.
V Litvi deluje tudi slovanska rodnoverska občina Zveza Ljutiča (Союз Лютичей), ki je članica Zveze slovanskih občin slovanske rodne vere iz Rusije (Союз Славянских Общин Славянской Родной Веры).
V Latviji deluje staroverska organizacija Maras loks, ki je prav tako članica Evropskega kongresa etničnih religij, leta 2007 pa je gostila tudi kongres v Latviji. Svojo religijo imenujejo Dievturiba.
Rodnoverna slovanska veča je svetovalno, panslovansko neformalno združenje, v katerem se zbirajo predstavniki staroverskih organizacij iz Rusije, Ukrajine, Poljske, Belorusije, Hrvaške, Bolgarije, Srbije, Češke, Slovenije in Slovaške. Veče se sestaja enkrat letno, vsako leto v drugi slovanski državi. Do sedaj se je sestalo osem staroverskih več v:
Sklepi in obvestila veča imajo svetovalno vlogo in niso obvezujoča za staroverske organizacije. Časopis Staroverskega slovanskega veča „Slava!“ izhaja v ruskem, ukrajinskem, srbskem, češkem, slovaškem in poljskem jeziku.
Nekatere slovanske staroverske organizacije se združujejo tudi v Evropski kongres etničnih religij (European Congress of Ethnic Religions - ECER). Kongres je bil ustanovljen pod imenom Svetovni kongres etničnih religij, kasneje pa se je preimenoval zaradi nezanimanja neevropskih narodov. Kongres je organizacija, ki je zasnovana s ciljem povezovati avtohtone etnične religije v Evropi. Kongres je bil ustanovljen leta 1998 v Litvi, zadnji evropski državi, ki se je upirala krščanstvu. Ustanovitelji so bili iz 16. držav s treh celin (Amerike, Evrope in Azije). Slovanski podpisniki ustanovne deklaracije so bili iz Rusije, Ukrajine, Poljske, Belarusije in Češke.
Pod izrazom etnične religije razumejo religijo, duhovnost in kozmologijo, ki je trdno vsidrana v določeno ljudsko tradicijo. Sem ne spadajo moderni kulti in ideologije, niti sinkretizmi neopoganstva.
Kongresi:
Velika večina starovercev je panslavistov, rodoljubov in domoljubov[241][32]. Zaradi narave njihovega religioznega pogleda na svet jim je blizu ekologija, znotraj tega pa predvsem globinska ekologija [242][243]. Politična usmerjenost je zelo raznolika in pokriva skoraj celoten spekter političnih idej, od levice, preko sredine do desnice [244]. Večino predstavljajo zmerne struje, pri čemer organizacije in združenja slovanskih starovercev praviloma niso politično angažirane. Večina organizacij slovanskega staroverstva obsoja fašizem, neonacizem in ideologijo ekstremne desnice[245][246][247][op. 20]. Mnogi slovanski staroverci tudi nasprotujejo sedanji tržno-kapitalistični politični ureditvi in podpirajo alternativne načine samoorganiziranja, kar jih približuje anarhizmu. Podpirajo lokalno ekološko pridelano hrano in tradicionalen način samooskrbe. Marginalne skupine starovercev, v glavnem mladina, simpatizira z ekstremistično ideologijo skrajne desnice, kot je neonacizem, šovinizem, antisemitizem in ksenofobija [248][249][44][45]. Vse slovanske staroverske organizacije podpirajo suverenost, integriteto in teritorialno celovitost svoje države.
Povečano zanimanje za mnogobožansko slovansko religijo se je pojavilo v umetniških krogih v času od konca 18. do začetka 19. stoletja. Kljub razmeroma majhnemu številu slovanskih starovercev so umetniška dela na temo slovanskega staroverstva puščala opazno sled. Na temo slovanske religije so ustvarjajo tudi mnogi umetniki, ki so bili po verski pripadnosti druge veroizpovedi.
Z nacionalnim preporodom Slovanov v 19. stoletju je prišlo do povečanja staroverskih motivov tudi v slikarstvu. V slovanskem svetu so nastajala umetniška dela, ki so vsebovala religiozno tematiko, vezano na staroverstvo. V Rusiji se pojavilo veliko umetnikov, ki so se ukvarjali z motivom slovanske kulture, od katerih so najbolj znani Ilja Repin, Ivan Bilibin, Viktor Vasnecov, Nikolaj Rerih in Čeh Alfons Muha.
V 20. stoletju so se te tematike lotevali številni slikarji in kiparji[250]. Nekateri izmed njih: Stanislav Šukalski, Marjan Vavženjecki, Marjan Konarski, Norbert Strasberg, Vaclav Boratinjski, Franćišek Fronček, Ježi Baranovski, Stanislav Gliva, Stefan Žehovski, Stanislav Karvovski, Ježi Kovalski in drugi člani Plemena rogatega srca, Zofia Stryjeńska[251], Albin Polašek, Konstantin Vasiljev, Viktor Križanivski, Vsevolod Ivanov[252][253], Olga Nagornaja, Nikolaj Fomin, Boris Oljšanski, Viktor Koroljkov, Andrej Klimenko, Dragan Bosnić[254], [255], Rastko Ćirić, Ljubivoje Jovanović, Momir Janković, Marko Mamić[256], Jovan Petronijević[257], Aleks Fantalov [258],Kris Vervimp[259], Radosav Ćirković, Ivana Režek, Snežana Šestović, Vuk Ljubisavljević, Tomaš Lah[260] in še mnogi drugi.
V Sloveniji so slovansko mitologijo vnašali v svojo dela Andrejka Čufer[261], Irena Urankar [262], Slavo Batista [263], Igor Šivec [264], akademska slikarja Kristofer Bogdan Meško in Irena Gašperšič[265], Marjan Amalietti [266], Ana Belčič[267], Gregor Koželj[268] in še mnogi drugi.
Tema slovanske kulture in staroverstva je predstavljena v filmih, kot je Morana (1993), Mokoš (2000)[op. 21], Združitev v zaflaški (KUD Cerkno, 2003)[op. 22] in več igrano-dokumentarnih filmih Jadrana Strleta: Iskanje slovanskih bogov, Med hribi kačjih glav, Poganjski ogenj, Jelenk-sveta gora starovercev in Sveta voda Uročka [op. 23].
V tujini so filmi o slovanski kulturi in staroverstvu bolj popularni in zaradi tega tudi bolj množični: Knez Vladimir (rus. Kнязь Владимир), Poganska kraljica (češ. Pohanska kraljica)[269], Sadko, Vij (rus. Вий), Ruslan in Ljudmila (1915; 1972) (rus. Руслан и Людмила), Vij - Povratak (rus. Вий. Возвращение), Stara Rusija (rus. Русь Изначальная), Finist - svetli soko (rus. Финист — Ясный Сокол), Gnezdo (polj. Gniazdo), Stara basen - Ko je Sonce bilo še bog (polj. Stara basn. Kiedy slonce bylo bogiem), Zahar Berkut, Tam na nepoznanih poteh (rus. Там на неведомых дорожках), Volkodlav iz roda Sivih psov (rus. Волкодав из рода Серых Псов), Mladi Volkodlav (rus. Молодой Волкодав), Sveto mesto, Rusiči.
Motive slovanskega staroverstva dobimo v vseh glasbenih žanrih. Med njimi dobimo tako klasične izvajalce, kot je Peter Iljič Čajkovski (balet Labodje jezero), Antonin Dvoržak (opera Rusalka), Bedřich Smetana (simfonijske pesmi Moja domovina (češ. Má vlast, opera Libuša, Nikolaj Rimski-Korsakov (opere Sneguljčica, Nesmrtni kaščej in Zlati petelin ter simfonija Sadko), Mihail Ivanovič Glinka (opera Ruslan in Ljudmila) in Igor Stravinski (baleti Žar-ptica in Posvečenje poletja), Jakov Gotovac (narodni obred Koleda in romantična narodna opera Morana). Prav tako pa je mnogo izvajalcev tudi znotraj modernih žanrov etno glasbe, metala, rocka in elektronske glasbe, kot so:
Slovenski pisatelji so pogosto vnašali staroverske bogove v svoja literarna dela. Najodmevnejše in najbolj poznano je Finžgarjevo delo Pod svobodnim soncem: povest davnih dedov. Največ Slovencev se je ravno preko tega dela spoznalo s staroslovanskimi bogovi. Drugi bolj odmevni pisatelji so še Janko Moder (Sveta zemlja: kronika slovenskega rodu), Ivan Sivec (Saga o Karantaniji v treh delih), France Bevk (Umirajoči bog Triglav), Vinko Pšlak[270] (Krst na Auvi) in še mnogi drugi. Med zadnjimi leposlovnimi deli na to temo je knjiga V. Zavodnika Skrivnostne podobe raja. Katoliški duhovnik Janko Šanda je napisal najdaljšo slovensko pesnitev Kralj samo: epos v desetih spevih, v katero je vključil mnoge staroverske bogove.
Rodno vero dobimo tudi v klasičnih delih Puškina (Ruslan in Ljudmila), Alekseja Tolstoja, Nikolaja Gogolja, Milovana Glišića, Rastka Petrovića (roman Burleska gospoda Peruna boga groma), Adama Mickjeviča, Vladimira Hlebnjikova, Sergeja Gorodeckog, Vanjka Ponjavića (roman Otroci boginje mati Slave) in še pri mnogih drugih avtorjih, ki niso prevedeni v slovenski jezik.
Na temo slovanske rodne vere je bilo izdanih tudi več računalniških iger, kot je Knez-legenda gozdne države (rus. Князь: Легенды Лесной страны; angl. Konung: Legends of the North) iz leta 1999 (dodatek Knez 2 je izšel 29. januarja 2003), Svarog - rodnoverski vojak (rus. Сварог - Языческие войны; izšel 15. aprila 2004). Prav tako obstaja serija računalniških igric o avanturah ruskih narodnih junakov: Aljoša Popovič in Zmaj Tugarin (rus. Алеша Попович и Тугарин Змей), Car Ivan in sivi volk (rus. Иван Царевич и Серый Волк, 2011) in Trije junaki in kraljica Šamahanskaja (rus. Три Богатыря и Шамаханская царица).
Seamless Wikipedia browsing. On steroids.
Every time you click a link to Wikipedia, Wiktionary or Wikiquote in your browser's search results, it will show the modern Wikiwand interface.
Wikiwand extension is a five stars, simple, with minimum permission required to keep your browsing private, safe and transparent.
