Robert Betts Laughlin
ameriški fizik in nobelovec / From Wikipedia, the free encyclopedia
Robert Betts Laughlin, ameriški fizik, * 1. november 1950, Visalia, Kalifornija, ZDA.
Podatki na hitro Rojstvo, Bivališče ...
Robert Betts Laughlin | |
---|---|
Rojstvo | 1. november 1950({{padleft:1950|4|0}}-{{padleft:11|2|0}}-{{padleft:1|2|0}})[1][2][3] (73 let) Visalia[d] |
Bivališče | |
Narodnost | ameriška |
Področja | teoretična fizika |
Ustanove | Univerza Stanford |
Alma mater | MIT diploma 1972 Univerza Kalifornije, Berkeley doktorat 1979 |
Disertacija | The structure and excitations of amorphous solids and surfaces (1979) |
Mentor doktorske disertacije | John Dimitris Joannopoulos |
Doktorski študenti | Giacomo Vacca (2001) Deborah Berebichez (2004) |
Poznan po | kvantni Hallov pojav Laughlinova valovna funkcija |
Pomembne nagrade | nagrada E. O. Lawrencea (1984) nagrada za kondenzirano snov Oliverja E. Buckleyja (1986) Nobelova nagrada za fiziko (1998) Franklinova medalja (1998) |
Spletna stran | |
profiles.stanford.edu/robert-laughlin |
Zapri
Laughlin je profesor fizike in uporabne fizike Anne T. in Roberta M. Bassa na Univerzi Stanford.[4] Skupaj s Horstom Ludwigom Störmerjem z Univerze Columbia in Danielom Cheejem Tsuijem z Univerze Princeton je leta 1998 prejel Nobelovo nagardo za fiziko za njihovo razlago ulomljenega kvantnega Hallovega pojava.
Leta 1983 je Laughlin prvi podal valovno funkcijo za več teles, sedaj znano kot Laughlinova valovna funkcija, za ulomljeni kvantni Hallov pojav, s katero je bilo moč pravilno opisati ulomljeni električni naboj, opazovan v poskusih. To stanje so od tedaj interpretirali kot celoštevilski kvantni Hallov pojav sestavljenega fermiona.[5]