Električni naboj
From Wikipedia, the free encyclopedia
Eléktrični nabôj (v fiziki navadno kar naboj, v elektrotehniki pogosto elektrina) je ena temeljnih značilnosti snovi. Naboj je mera za izdatnost izvorov električnega polja. Na telesa z nabojem deluje elektromagnetno polje, obenem pa so tudi izvor tega polja. Interakcija med nabojem in elektromagnetnim poljem je ena od štirih osnovnih sil, ki nastopajo v naravi. Naboj v fiziki se navadno označuje s črko e ali najpogosteje v elektrotehniki, pa velikokrat tudi v fiziki s q.
Električni naboj | |
---|---|
Splošne oznake | , , |
Enota SI | coulomb (C) kulon |
Z osnovnimi enotami SI | 1 C = 1 A·s |
Razsežnost |
Naboj je lahko pozitiven ali negativen. Silo med dvema točkastima nabojema podaja Coulombov zakon.
Naboj se lahko neposredno meri s pripravo, imenovano elektrometer. Izpeljana enota mednarodnega sistema enot za merjenje naboja je coulomb (označba C). Naboj prostih delcev vedno nastopa v mnogokratnikih osnovnega naboja, medtem ko je naboj kvarkov mnogokratnik tretjine osnovnega naboja.
Naboj je skalarna količina, njena razsežnost je:
kjer je električni naboj, električni tok in čas.