Pot začimb
From Wikipedia, the free encyclopedia
Trgovina z začimbami je vključevala zgodovinske civilizacije v Aziji, severovzhodni Afriki in Evropi. Začimbe, kot so cimet, kitajski cimet, kardamom, ingver, črni poper, muškatni orešček, zvezdasti janež, nageljnove žbice in kurkuma, so bile znane in uporabljene že v antiki in s katerimi se trgovalo v vzhodnem svetu.[1] Te začimbe so našle pot na Bližnji vzhod pred začetkom krščanske dobe, pri čemer so fantastične zgodbe skrivale njihove prave vire.
V pomorskem vidiku trgovine so prevladovala avstronezijska ljudstva v jugovzhodni Aziji, in sicer starodavni indonezijski mornarji, ki so vzpostavili poti iz jugovzhodne Azije do Šrilanke in Indije (in pozneje Kitajske) do leta 1500 pr. n. št.[2] To blago so nato indijski in perzijski trgovci po kopnem prevažali proti Sredozemlju in grško-rimskemu svetu popoti kadil in rimsko-indijski poti.[3] Avstronezijske pomorske trgovske poti so se pozneje do 1. tisočletja našega štetja razširile na Bližnji vzhod in vzhodno Afriko, kar je povzročilo avstronezijsko kolonizacijo Madagaskarja.
Znotraj določenih regij je kraljestvo Aksum (5. stoletje pr. n. št. – 11. stoletje n. št.) pionirsko uvedlo pot Rdečega morja pred 1. stoletjem našega štetja. V prvem tisočletju našega štetja so Etiopijci postali pomorska trgovska sila Rdečega morja. V tem obdobju so obstajale trgovske poti iz Šrilanke (rimski Taprobane) in Indije, ki je pomorsko tehnologijo pridobila iz zgodnjih avstronezijskih stikov. Do sredine 7. stoletja našega štetja, po vzponu islama, so arabski trgovci začeli voziti po teh pomorskih poteh in prevladovali na pomorskih poteh zahodnega Indijskega oceana.
Arabski trgovci so sčasoma prevzeli prevoz blaga prek levantskih in beneških trgovcev v Evropo do vzpona turških Seldžukov leta 1090. Kasneje so Osmanski Turki ponovno obdržali pot do leta 1453. Kopenske poti so sprva pomagale trgovini z začimbami, vendar so pomorske trgovske poti vodile k izjemni rasti komercialnih dejavnosti v Evropi.
Trgovino so spremenile križarske vojne in kasneje evropska doba odkritij, med katero je trgovina z začimbami, zlasti s črnim poprom, postala vplivna dejavnost evropskih trgovcev.[4] Od 11. do 15. stoletja sta italijanski pomorski republiki Benetke in Genova monopolizirali trgovino med Evropo in Azijo.[5] Pot iz Evrope v Indijski ocean mimo Rta dobrega upanja je leta 1498 uvedel portugalski raziskovalec pomorščak Vasco da Gama, kar je povzročilo nove pomorske poti za trgovino.
Ta trgovina, ki je svetovno trgovino s konca srednjega veka pognala daleč v renesanso, je uvedla obdobje evropske prevlade na vzhodu. Kanali, kot je Bengalski zaliv, so služili kot mostovi za kulturne in komercialne izmenjave med različnimi kulturami, ko so se narodi trudili pridobiti nadzor nad trgovino po številnih poteh začimb. Leta 1571 so Španci odprli prvo transpacifiško pot med svojimi ozemlji Filipini in Mehiko, ki so jo vodili Manilski galeoni. Ta trgovska pot je trajala do leta 1815. Portugalske trgovske poti so bile v glavnem omejene z uporabo starodavnih poti, pristanišč in narodov, nad katerimi je bilo težko prevladovati. Nizozemci so kasneje lahko zaobšli mnoge od teh težav s pionirstvom neposredne oceanske poti od Rta dobrega upanja do Sundskega preliva do Indonezije.