Seldžuško cesarstvo

Seldžuško cesarstvo (perzijsko آل سلجوق, latinizirano: Āl-e Saljuq, dob. 'hiša Saljuq') ali Veliko seldžuško cesarstvo je bilo visoko srednjeveško turško-perzijsko sunitsko muslimansko cesarstvo, ki izvira iz ljudstva Kinik, veje Oguških Turkov. ^[9] V največjem obsegu je cesarstvo nadziralo obsežno območje, ki se je razprostiralo od zahodne Anatolije in Levanta do Hindukuša na vzhodu ter od Srednje Azije do Perzijskega zaliva na jugu.

Seldžuško cesarstvo آلِ سلجوق Āl-e Saljuq
1037–1194
Seldžuški dvoglavi orel
Seldžuško cesarstvo v največjem obsegu 1092, po smrti Malik Šaha I.
Glavno mesto	Nišapur (1037–1043) Raj (1043–1051) Isfahan (1051–1118) Merv, vzhodna prestolnica (1118–1153) Hamadan, zahodna prestolnica (1118–1194)
Uradni jeziki	perzijščina (uradno in dvor; literatura in lingua franca)[1][2][3] oguška turščina (rodbina in vojska)[4] arabščina (teologija, sodstvo in znanost)
Religija	sunizem (Hanafi)
Vlada	de facto: Neodvisni sulnat se jure: pod kalifatom[5]
• kalif	Al-Qa'im (1031–1075)
• Sultan (prvi)	Togrul I. (1037–1063)
• Sultan (zadnji)	Togrul III.(1174–1194)[6]
1080 est.[7][8]
Zgodovina
• ustanovitev	1037
• ukinitev	1194
Predhodnice Naslednice Oghuz Yabgu State Gaznavidi Buyidi Bizantinsko cesarstvo Kakujidi Fatimidski kalifat Kara-Khanid Khanate Sultanat Rum Anatolski beyliks Guridi Horezmski imperij Atabegi Azerbajdžana Salguridi Bavandidi Ajubidi Buridi Zengidi Danišmendi Artukidi Armenski kralji Šadadidi

Seldžuško cesarstvo sta ustanovila Togrul beg (990–1063) in njegov brat Čagri beg (989–1060) leta 1037. Seldžuki so iz domovine blizu Aralskega jezera napredovali najprej v Horasan in nato v celinsko Perzijo, preden so na koncu osvojili Bagdad in vzhodno Anatolijo. Tu so Seldžuki leta 1071 dobili bitko pri Manzikertu in osvojili večino Anatolije od Bizantinskega cesarstva, kar je postalo eden od razlogov za prvi križarski pohod (1095–1099). Od c. 1150–1250 se je Seldžuško cesarstvo zmanjšalo, Mongoli so ga napadli okoli leta 1260. Mongoli so Anatolijo razdelili na emirate. Sčasoma bi eden od teh, Osmanski, osvojil še ostale.

Seldžuk je dal ime tako cesarstvu kot rodbini. Združili so zdrobljeno politično pokrajino vzhodnega islamskega sveta in so igrali ključno vlogo v prvem in drugem križarskem pohodu. Zelo perzijski ^[10] v kulturi in jeziku, so tudi Seldžuki igrali pomembno vlogo pri razvoju turško-perzijske tradicije ^[11], in so perzijsko kulturo izvažali v Anatolijo. Naselitev turških plemen v severozahodnih obrobnih delih cesarstva je zaradi strateškega vojaškega namena preprečevanja vpadov iz sosednjih držav privedla do postopne turkizacije teh območij.

Ustanovitelj rodbine

Glavni članek: Seldžuki.

Na začetku 10. stoletja je poglavar Seldžukov beg Dudak (prvotno Selčuk, umrl 922) zaradi plemenskih sporov pobegnil iz Turkestana v perzijsko provinco Dženda, prestopil v islam, sodeloval v notranjih vojnah v Perziji, služil v hazarski vojski in se nato vrnil v domovino, kjer se je ponovno oklical za poglavarja. ^[12]

Širitev cesarstva

Seldžuki so bili zavezani s perzijskimi samanidskimi šahi proti Karahanidom. Samanidi so padli pod Karahanide v [Transoksanija|Transoksaniji]] (992–999), vendar pa so se potem pojavili Gaznavidi. Seldžuki so se vključili v ta boj moči v regiji, preden so ustanovili svojo neodvisno bazo.

Togrul beg in Čagri beg

Glavni članek: Togrul beg.

Togrul beg je bil vnuk Seldžuka in Čaghrijev brat, pod katerim so Seldžuki od Gaznavidov izborili cesarstvo. Sprva je Seldžuke zavrnil cesar Mahmud Gaznavidski in so se umaknili v Horezm. Nekaj let kasneje so Gaznavidi premagali še Togrulovega in Čagrijevega strica v Horasanu, zato sta se oba odpravila v Horasan in leta 1028-1029 osvojila mesti Merv in Nišapur ^[13]. Kasneje so z njunimi nasledniki čez Horasan in Balk večkrat napadli in trgovali z ozemljem ter leta 1037 celo oplenili Gazni ^[14]. Leta 1040 v bitki pri Dandanakanu so odločno premagali Mas'uda I. Gaznavidskega in ga prisilili, da je večino zahodnih ozemelj prepustil Seldžukom, sam pa pobegnil v Lahore. Leta 1048–9 so seldžuški Turki, ki jim je poveljeval Ibrahim Jinal, brat sultana Togrula, izvedli prvi vpad v bizantinsko obmejno območje Iberije in se 10. septembra 1048 spopadli s kombinirano bizantinsko-gruzijsko 50.000 glavo vojsko v bitki pri Kapetrouju. Opustošenje, ki ga je zapustil napad Seldžukov je bilo tako, da je bizantinski magnat Eustathios Boilas leta 1051/52 opisal te dežele kot »grde in neobvladljive ... naseljene s kačami, škorpijoni in divjimi zvermi«. Arabski kronist Ibn al-Athir poroča, da je Ibrahim prinesel 100.000 ujetnikov in ogromen plen, naložen na hrbtih deset tisoč kamel ^[15]. Leta 1055 je Togrul pod naročilom Abasidov zajel Bagdad od šiitskih Bujidov

Alp Arslan

Glavni članek: Alp Arslan.

Alp Arslan, sin Čagri bega, je močno razširil Togrulovo posest, tako da je leta 1064 dodal Armenijo in Gruzijo ter leta 1068 prodrl v Bizantinsko cesarstvo, od katerega je zasegel skoraj vso Anatolijo ^[16]. Odločna Arslanova zmaga v bitki pri Manzikertu leta 1071 je učinkovito nevtralizirala bizantinski odpor do turške invazije na Anatolijo. Gruzijci so se lahko zavarovali pred invazijo Alp Arslana z varovanjem teme Iberija. Bizantinski umik iz Anatolije je pripeljal Gruzijo v neposrednejši stik s Seldžuki. Leta 1073 so Seldžuški emirji Gandža, Dvin in Dmanisi napadli Gruzijo in premagali Jurija II. Gruzijskega, ki je uspešno zasedel trdnjavo Kars ^[17]. S povračilnim uporom Seldžuka Amirja Ahmada je ta premagal Gruzijce v Kvelistsikheju ^[18].

Alp Arslan je svojim turkmenskim generalom dovolil, da ustanovijo svoje kneževine iz nekdanje bizantinske Anatolije, kot njemu zvesti atabegi. V dveh letih so Turkmeni vzpostavili nadzor do Egejskega morja pod številnimi beghliks (sodobni turški bejliks - kneževine): Saltukidi v severovzhodni Anatoliji, šah Armens in Mengukidi v vzhodni Anatoliji, Artukidi v jugovzhodni Anatoliji, Danišmendi v osrednji Anatoliji, Rum Seldžuški (Beghlik Sulejman, ki se je kasneje preselil v osrednjo Anatolijo) v zahodni Anatoliji in bejlik Tzacha Smirnski v İzmirju (Smirna).

Malik Šah I.

Glavni članek: Malik Šah I..

Pod naslednikom Alp Arslana, Malik šaha in njegovima dvema perzijskima vezirjema Nizām al-Mulk in Tāj al-Mulk se je država Seldžukov razširila v različne smeri, do nekdanje iranske meje izpred arabske invazije, tako da je kmalu mejila na Kitajsko na vzhodu in Bizantince na zahodu. Malik šah je prestolnico preselil iz Raja v Isfahan in ravno v času njegove vladavine je Veliko Seldžuško cesarstvo doseglo svoj zenit ^[19]. Vojaški sistem Iqta in univerzo Nizāmīyyah v Bagdadu je ustanovil Nizām al-Mulk, vladavina Malik šaha pa je bila zlata doba »velikega Seldžuka«. Abasidski kalif ga je leta 1087 naslovil »sultan vzhoda in zahoda«. V njegovi dobi so Asasini (Hashshashin) iz Hassan-i Sabāha začeli nastajati sila v regiji, umorili so številne vodilne osebnosti v njegovi administraciji; po številnih virih je bil med temi žrtvami tudi Nizām al-Mulk.

Leta 1076 je Malik šah prodrl v Gruzijo in številna naselja spremenil v ruševine. Od leta 1079/80 naprej je na Gruzijo pritiskal, da se je Malik šahu uklonila, in si zagotovil dragoceno mero miru in letne dajatve.

Sklici

1. Savory, R. M., ur. (1976). Introduction to Islamic Civilisation. Cambridge University Press. str. 82. ISBN 978-0-521-20777-5.
2. Black, Edwin (2004). Banking on Baghdad: Inside Iraq's 7,000-year History of War, Profit and Conflict. John Wiley and Sons. str. 38. ISBN 978-0-471-67186-2.
3. C.E. Bosworth, "Turkish Expansion towards the west" in UNESCO History of Humanity, Volume IV, titled "From the Seventh to the Sixteenth Century", UNESCO Publishing / Routledge, p. 391: "While the Arabic language retained its primacy in such spheres as law, theology and science, the culture of the Seljuk court and secular literature within the sultanate became largely Persianized; this is seen in the early adoption of Persian epic names by the Seljuk rulers (Qubād, Kay Khusraw and so on) and in the use of Persian as a literary language (Turkish must have been essentially a vehicle for everyday speech at this time)."
4. Concise Encyclopedia of Languages of the World, Ed. Keith Brown, Sarah Ogilvie, (Elsevier Ltd., 2009), 1110; "Oghuz Turkic is first represented by Old Anatolian Turkish which was a subordinate written medium until the end of the Seljuk rule."
5. Holt, Peter M. (1984). »Some Observations on the 'Abbāsid Caliphate of Cairo«. Bulletin of the School of Oriental and African Studies. University of London. 47 (3): 501–507. doi:10.1017/s0041977x00113710.
6. Grousset, Rene, The Empire of the Steppes, (New Brunswick: Rutgers University Press, 1988), 167.
7. Turchin, Peter; Adams, Jonathan M.; Hall, Thomas D. (december 2006). »East-West Orientation of Historical Empires«. Journal of World-systems Research. 12 (2): 223. ISSN 1076-156X. Pridobljeno 13. septembra 2016.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
8. Rein Taagepera (september 1997). »Expansion and Contraction Patterns of Large Polities: Context for Russia«. International Studies Quarterly. 41 (3): 496. doi:10.1111/0020-8833.00053. JSTOR 2600793.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
9. • Jackson, P. (2002). »Review: The History of the Seljuq Turkmens: The History of the Seljuq Turkmens«. Journal of Islamic Studies. Oxford Centre for Islamic Studies. 13 (1): 75–76. doi:10.1093/jis/13.1.75.
   • Bosworth, C. E. (2001). 0Notes on Some Turkish Names in Abu 'l-Fadl Bayhaqi's Tarikh-i Mas'udi". Oriens, Vol. 36, 2001 (2001), pp. 299–313.
   • Dani, A. H., Masson, V. M. (Eds), Asimova, M. S. (Eds), Litvinsky, B. A. (Eds), Boaworth, C. E. (Eds). (1999). History of Civilizations of Central Asia. Motilal Banarsidass Publishers (Pvt. Ltd).
   • Ian Hancock (2006). On Romani origins and identity. The Romani Archives and Documentation Center. The University of Texas at Austin.
   • Asimov, M. S., Bosworth, C. E. (eds.). (1998). History of Civilizations of Central Asia, Vol. IV: "The Age of Achievement: AD 750 to the End of the Fifteenth Century", Part One: "The Historical, Social and Economic Setting". Multiple History Series. Paris: UNESCO Publishing.
   • Dani, A. H., Masson, V. M. (Eds), Asimova, M. S. (Eds), Litvinsky, B. A. (Eds), Boaworth, C. E. (Eds). (1999). History of Civilizations of Central Asia. Motilal Banarsidass Publishers (Pvt. Ltd).
10. • Encyclopaedia Iranica, "Šahrbānu", Online Edition: "here one might bear in mind that non-Persian dynasties such as the Ghaznavids, Saljuqs and Ilkhanids were rapidly to adopt the Persian language and have their origins traced back to the ancient kings of Persia rather than to Turkish heroes or Muslim saints ..."
    • Josef W. Meri, "Medieval Islamic Civilization: An Encyclopedia", Routledge, 2005, p. 399
    • Michael Mandelbaum, "Central Asia and the World", Council on Foreign Relations (May 1994), p. 79
    • Jonathan Dewald, "Europe 1450 to 1789: Encyclopedia of the Early Modern World", Charles Scribner's Sons, 2004, p. 24: "Turcoman armies coming from the East had driven the Byzantines out of much of Asia Minor and established the Persianized sultanate of the Seljuks."
11. "The Turko-Persian tradition features Persian culture patronized by Turkic rulers." See Daniel Pipes: "The Event of Our Era: Former Soviet Muslim Republics Change the Middle East" in Michael Mandelbaum, "Central Asia and the World: Kazakhstan, Uzbekistan, Tajikistan, Kyrgyzstan, Turkemenistan and the World", Council on Foreign Relations, p. 79. Exact statement: "In Short, the Turko-Persian tradition featured Persian culture patronized by Turcophone rulers."
12. Wink, Andre, Al Hind the Making of the Indo Islamic World, Brill Academic Publishers, Jan 1, 1996, ISBN 90-04-09249-8 pg.9
13. Andre Wink, Al-Hind: The Making of the Indo-Islamic World, Vol.2, (Brill, 2002), 9.  – via Questia (zahtevana naročnina)
14. Iran, The Columbia World Dictionary of Islamism, ed. Antoine Sfeir and John King, transl. John King, (Columbia University Press, 2007), 141.
15. Paul A. Blaum (2005). Diplomacy gone to seed: a history of Byzantine foreign relations, A.D. 1047-57. International Journal of Kurdish Studies. (Online version) Arhivirano 2012-07-08 at Archive.is
16. Canby, Sheila R.; Beyazit, Deniz; Rugiadi, Martina; Peacock, A. C. S. (27. april 2016). Court and Cosmos: The Great Age of the Seljuqs (v angleščini). Metropolitan Museum of Art. ISBN 9781588395894.
17. Battle of Partskhisi, Historical Dictionary of Georgia, ed. Alexander Mikaberidze, (Rowman & Littlefield, 2015), 524.
18. Georgian-Saljuk Wars (11th-13th Centuries), Alexander Mikaberidze, "Conflict and Conquest in the Islamic World: A Historical Encyclopedia, Vol. I, ed. Alexander Mikaberidze, (ABC-CLIO, 2011), 334.
19. "The Kings of the East and the West": The Seljuk Dynastic Concept and Titles in the Muslim and Christian sources, Dimitri Korobeinikov, The Seljuks of Anatolia, ed. A.C.S. Peacock and Sara Nur Yildiz, (I.B. Tauris, 2015), 71.

Literatura

• Charles William Previté-Orton, C. W. (1971). The Shorter Cambridge Medieval History. Cambridge: Cambridge University Press.
• Tetley, G. E. (2008). The Ghaznavid and Seljuk Turks: Poetry as a Source for Iranian History. Abingdon. ISBN 978-0-415-43119-4.
• Stokes, Jamie, ur. (2008). Encyclopedia of the Peoples of Africa and the Middle East. New York: Facts On File. ISBN 978-0-8160-7158-6. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. februarja 2017.

Zunanje povezave

• NSRW Poster, Seljuks
• Sekdžuki
• Martin Theodoor, Seljūks