papež Katoliške cerkve (1740–1758) From Wikipedia, the free encyclopedia
Papež Benedikt XIV. (rojen kot Prospero Lorenzo Lambertini), je bil italijanski rimskokatoliški duhovnik, škof in kardinal, * 31. marec 1675, Bologna, † 3. maj 1758 Rim.
Benedikt XIV.[1] | |
---|---|
Izvoljen | 17. avgust 1740 (izvoljen) |
Začetek papeževanja | 25. avgust 1740 (umeščen in kronan) |
Konec papeževanja | 3. maj 1758 vladal 17 let, 259 dni umrl star 83 let |
Predhodnik | Klemen XII. |
Naslednik | Klemen XIII. |
Redovi | |
Duhovniško posvečenje | 2. julij 1724 |
Škofovsko posvečenje | 16. julij 1724 posvečevalec Papež Benedikt XIII. |
Povzdignjen v kardinala | 30. april 1728 imenoval Klemen XI. |
Položaj | 247. papež |
Osebni podatki | |
Rojstvo | Prospero Lorenzo Lambertini 31. marec 1675[2][3][…] Bologna, Papeška država |
Smrt | 3. maj 1758[2][3][…] (83 let) Rim, Papeška država |
Pokopan | Bazilika svetega Petra, Vatikan |
Narodnost | Italijan |
Vera | katoličan |
Starši | Marcello Lambertini Lucrezia Bulgarini |
Prejšnji položaj |
|
Alma mater | Collegio Clementino v Rimu |
Insignije | |
latinsko Sic transit gloria mundi italijansko Così passa la gloria del mondo[4] | |
Drugi papeži z imenom Benedikt Catholic-hierarchy.org |
Prosper Lovrenc se je rodil v Bologni v plemeniti družini Lambertini kot tretji od peterih otrok; oče je bil Marcello Lambertini, a mati Lucrezia Bulgarini. Po očetovi prezgodnji smrti pri dvainštiridesetih letih se je njegova mati, stara štiriindvajset let in vdova le tri mesece, poročila z grofom Luigijem Bentivogliom.[5]
Ob času njegovega rojstva je bila Bologna drugo mesto po velikosti v Papeški državi. Najprej so ga poučevali njegovi skrbniki doma, nato so ga poslali v zavod v Portu, ki so ga vodili očetje somaskanci (latinsko Ordo Clericorum Regularium a Somascha; angleško Clerics Regular of Somasca, Somaschi Fathers).[6] Kot trinajstletnik je odšel v rimski zavod Collegio Clementino, kjer je od 1689 do 1692 preučeval govorništvo, latinščino, filozofijo in bogoslovne vede. Med pridnim študijem se je srečeval z deli svetega Tomaža Akvinskega, ki je postal njegov priljubljen učenjak in svetnik. Z lahkoto je obvladal tudi civilno in cerkveno pravo in 1694 kot devetnajstletnik doktoriral iz obojnega prava (doctor utriusque juris) ter iz bogoslovnih ved (doctor theologiae).[7]
12. junija 1724 je bil imenovan za naslovnega nadškofa Teodozije in 16. julija istega leta je prejel škofovsko posvečenje. 9. decembra 1726 je postal kardinal in pectore. 20. januarja 1727 je bil imenovan za nadškofa (osebni naziv) škofije Ancona e Numana. 30. aprila 1728 je Benedikt XIII. v konzistoriju objavil javno njegovo kardinalstvo in je prejel naslov kardinala-duhovnika pri Svetem križu v Jeruzalemu. 30. aprila 1731 je bil imenovan za nadškofa Bologne.
17. avgusta 1740 je bil v konklavu izvoljen za papeža po hudih sporih kot sporazumni kandidat, saj konklave ni trajal nič manj kot pol leta in je bil v sodobni zgodovni papeštva najdaljši.
22. avgusta istega leta je bil umeščen in kronan pri Sv. Petru. Zaradi neznosne vročine se je naslednjega dne umaknil na Kvirinal. 30. avgusta je sprejel v posest Lateran. [8]
22. decembra 1741 je Benedikt XIV. izdal bulo "Immensa Pastorum Principis" in poslal apostolsko pismo brazilskim škofom in portugalskemu kralju Janezu proti zasužnjevanju domorodnih ljudstev Amerike in drugih držav. Z izobčenjem je zažugal vsakomur, ki bi iz kakršnega koli razloga zasužnjil domorodnega Brazilca-Indijanca. Ob tej priložnosti ni obravnaval primera temnopoltih Afričanov. Bula je jezuitom poleg tega naložila, da naj se nehajo ukvarjati s trgovanjem, kar so strogo prepovedovala tudi njihova lastna pravila - in naj se ne vmešavajo v politiko. Bule brazilske oblasti niso dovolile niti objaviti niti uveljaviti.[9]
Z apostolsko konstitucijo Sacramentum Poenitentiae, ki jo je objavil 1741[10], je poveril Družbi za širjenje vere odgovornost za varovanje svetosti zakramenta svete spovedi.
18. maja 1743 je Benedikt XIV. naslovil listino na škofe Kraljevine Poljske glede veljavnosti oziroma ničnosti porok (matrimonii validitas seu nullitas).[11]
V njej izraža svoje nezadovoljstvo s cerkvenimi sodišči na Poljskem, ker v veliko primerih razglašajo za neveljavne oziroma nične poroke brez utemeljenega razloga ali v nasprotju s kanonskim pravom. Benedikt je zapisal:
Težave so nastajale zlasti zaradi tako imenovanih "tajnih zakonskih zvez", skrivnega dogovora med partnerjema, običajno z namenom, da se bosta poročila, čeprav bi lahko javno sklenila »urejeno poroko«. Benedikt je zapisal:
Papež Benedikt XIV. je začel urejati skupaj s kardinalom Passionejem vzhodne rokopise v Vatikanski knjižnici.[13] Papež je podaril zbirki lastnih 3.300 knjig.
1741 je zapustil nekdanji misijonar Fouchet Vatikanski knjižnici tudi zbirko rokopisov, ki zadevajo kitajska verstva in zgodovino.[14] Zapuščinsko je Vatikanska knjižnica pridobila tudi knjižnico grofa Capponija; prav tako knjižnica in zbirka rokopisov vse do 12. stoletja starinarja Stoscha iz Florence je prišla v last Vatikanske apostolske knjižnice.[15]
Benedikt XIV. je imenoval 64 kardinalov v sedmih konzistorijih; med novoimenovanimi kardinali je bil tudi Henry Stuart (1747). Papež si je pridržal eno kardinalsko imenovanje in pectore in je razodel njegovo ime v eni od naslednjih razglasitev.
Za časa svojega papeževanja je Benedikt posvetil sedem blažencev vključno s Kamilom de Lellisom. Poblaženil pa je med drugimi tudi Karla Velikega.
Nasprotniki ne le svetega leta – ampak vsake pobožnosti in kakršnihkoli izrazov krščanstva (oziromo vere nasploh) – so bili razsvetljenski - brezverski in protiverski filozofi - enciklopedisti. Z nekaterimi od njih je bil papež v boljših (tudi pismenih) stikih, kot z njihovimi žrtvami - jezuiti. Dopisoval si je zlasti z Voltaireom, ki je ob napovedi svetega leta vznejevoljen vzkliknil:
Philosophie[16] | Modroslovje |
---|---|
|
|
Kljub temu, da se današnji čas ne more ravno ponašati s strpnostjo, vendarle preseneča surova nestrpnost prosvetljenih modrijanov ne le zoper kralje in cesarje, škofe in papeže, duhovnike in redovnike, ampak in predvsem zoper krščansko vero in njeno učenje. Voltaire na primer, ki se je boril proti vsem zagrizenostim in fanatizmom, je s svojo “razsvetljeno” zagrizenostjo presegel vse meje in vse svoje nasprotnike: vse svoje sovraštvo in fanatizem pa je – podobno kot sicer velik filozof - pa vendarle do kraja naivni Pascal – naperil proti jezuitom.
Fanatizem je bila tista Voltaireova črna zverina, ki jo je bilo treba zasledovati na vseh področjih: verskih, političnih, kulturnih – ne glede na škodo, ki jo je taka divja jaga povzročala: zanikajoč razodetje, posmehujoč se dogmam, zaničujoč sveto pismo, norčujoč se iz nravnosti, sarkastično zasmehujoč vse pobožnosti, začenši z najglasovitejšo - tisto svetoletno, od katere po njegovem ne bi moglo biti nič bolj "fanatičnega".[16]
Za fanatičnega vsekakor ne bi mogli imeti papeža Lambertinija – Benedikta XIV. - ki je odprl jubilej. Bil je namreč šaljivec, ki je imel v zalogi okusne šale – s katerimi je razoroževal osuple nasprotnike in zagrizene sovražnike Cerkve, ki jih je papež dobro poznal in se pred njimi duhovito zavaroval. Poznal in ljubil je svetnike, ki jim je namenil poseben zvezek ter izdal novo in pregledano izdajo Rimskega martirologija (Marirologio Romano)
Papež Benedikt je 5. maja 1749 res razglasil sveto leto, ki se je začelo na Sveti večer tega leta in je trajalo vse do Božiča 1750.[17]
Duhovno pripravo na sveto leto je zapupal frančiškanu Leonardu Portomavriškemu,[18][19] ki je posebej širil pobožnost Križevega pota (latinsko Via crucis). V tej nabožni vaji je odkril najbolj uspešno sredstvo zoper trdo krivoverstvo janzenistov, pa tudi zoper hladno razumarsko nezaupljivost razsvetljencev. Pridigal je o Jezusovem trpljenju tako goreče in pretresljivo, da so se včasih njemu samemu vlile solze.
Vrhunec je bil zadnji večer, 27. decembra, ko je Fra Leonardo pridigal v Koloseju. Papež je zaradi bolezni poslal zastopnika. Na tribunah Koloseja je bilo zataknjenih 14 križev. Fra Leonardo jih je enega za drugim snemal ter pri vsakem z ginljivim premišljevanjem opozarjal na razne vidike Kristusovega trpljenja v odnosu na grešnike ter nazadnje zavpil: "Blagoslovljen bodi Bog, ker je našemu vladajočemu vrhovnemu papežu Benediktu položil v srce zamisel, da je dal te svete postaje postaviti na tem svetem mestu." To svetoletno navdušenje je v srcih romarjev podrlo janzenistični odpor in ponos razsvetljenstva, hkrati pa je ustavilo propad Koloseja; saj se odslej nihče več ni upal dotakniti propadajoče ruševine, ki jo je posvetila krščanska kri in svetoletna pobožnost - a je doslej rabila za poceni snov pri gradnji rimskih stavb: takrat se je začela načrtna obnova tega zgodovinskega spomenika, ki je bil dotlej pravi kamnolom za graditelje.[20]
Tekom meseca aprila 1750 so v Gostišču Presvete Trojice razdelili revnim romarjem kar 43.000 obrokov.[21] Številni romarji, ki so vrveli v Rim iz vseh delov Evrope, pa so preglasili razsvetljenske preroke, ki so pripravljali tej celini in vsemu svetu vse kaj drugega kot mir in spravo, ki ju je prinašalo sveto leto.
Decimo ottavo anno santo. (italijanski izvirnik)[22]. | Osemnajsto sveto leto (slovenski prevod) |
---|---|
|
|
Pozneje tega leta je papež prepovedal igre na karte; prestopniki so morali plačati visoko globo.[23]
Benedikt se je od svojih mladih let kot svetovalec pri uradu Rimske inkvizicije ukvarjal z vprašanji, ki so se nanašala na misijonarje: tako s tistimi, ki so želeli spreobrniti nekristjane, kot s tistimi, ki so poskušali spraviti heretike in razkolnike pripeljati v edinost z rimsko Cerkvijo. Lambertini je sestavil pregled zgodovine malabarskih obredov v Indiji.[24]
Veliko skrbi so povzročali koptski kristjani v zgornjem Egiptu, kjer prizadevanja za združitev s koptskim patriarhom niso bila uspešna. Številni koptski duhovniki in laiki so pristopili h krščanski edinosti, vendar niso imeli škofa, ki bi skrbel za njihove duhovne potrebe. V buli »Quemadmodum ingenti« z dne 4. avgusta 1741 je Benedikt zaupal njihovo oskrbo edinemu koptskemu škofu, ki je bil v skupnosti z Rimom, in sicer jeruzalemskemu patriarhu Atanaziju, ki je dobil obsežna pooblastila za vodstvo zedinjenih Koptov v Egiptu. [25]
V svoji okrožnici Allatae sunt z dne 26. julija 1755, ki jo je poslal vsem misijonarjem, ki so delali v okrilju Družbe za širjenje vere (Congregatio de propaganda fide)[26] papež omenja številne težave, s katerimi se srečujejo tako duhovniki kot verniki v raznih vzhodnih obredih, zlasti v armenskem in sirskem. Zato spodbuja misijonarje, naj spreobračajo tudi razkolnike in krivoverce in pravi takole:[27]
Prav tako smo želeli vsem pojasniti dobro voljo, ki jo Apostolski sedež čuti do vzhodnih katoličanov, ko jim zapoveduje, naj v celoti spoštujejo svoje starodavne obrede, kolikor niso v nasprotju s katoliško vero ali s primernostjo. Cerkev od razkolnikov ne zahteva, da opustijo svoje obrede, ko se vrnejo k katoliški enotnosti, ampak le, da se odrečejo krivoverstva in vraževernosti. Papeževa velika želja je ohranitev, ne pa uničenje različnih ljudstev – skratka, da bi bili vsi katoličani, ne pa da bi vsi postali Latinci.
Njegovo papeževanje je bilo zelo živahno in vsestransko: prenovil je vzgojo duhovnikov, koledar svetnikov in praznikov – in uredil mnogo papeških zadev.
V zvezi s Kitajskimi in Indijskimi misijoni je podal obvezne smernice v dveh papeških bulah: Ex quo singulari (11. julija 1742),[28] in Omnium sollicitudinum (12. septembra 1744).[29]
V teh bulah je določil navado prilagajanja nekrščanskim besedam in navadam za izražanje krščanskih idej in praks domačih kultur, kar so uspešno uvedli jezuiti v svojih Indijskih in Kitajskih misijonih. Glede nekaterih vidikov pa so se na Kitajskem lomila kopja: sporno je bilo namreč vprašanje čaščenje prednikov, zlasti poganskih -, kakor tudi imenovanje Boga pri Kitajcih - katera beseda iz bogate izbire je najbolj primerna. Čeprav sicer vsestransko razgledan in velikodušen, je tudi Benedikt po zgledu svojih neposrednih prednikov in pod pritiskom razsvetljenskih krogov ponovno obsodil obojno prakso, kar je imelo za posledico, da so se mnogi spreobrnjenci vrnili nazaj v poganstvo.[30]
Kapucini so pod vodstvom italijanskega duhovnika Giuseppeja Berninija uspešno delovali v Indiji.[31] Povabil jih je bil maharadža Dhurup Singh iz Bettiah Raja. Podjetje je blagoslovil papež Benedikt XIV. 1. maja 1742 in poslal kralju osebno pismo.[31]
Tako mineva slava sveta.
latinsko Sic transit gloria mundi;
italijansko Così passa la gloria del mondo.
Jaz sedaj padam v tišino in pozabo, edino mesto, ki mi pripada.
latinsko Ego nunc in silentium et oblivionem incido, quod unum locum ad me pertinet.;
italijansko Io ora cado nel silenzio e nella dimenticanza, l'unico posto che mi spetta.
1758 so mu telesne sile začelo vidno pešati, saj je papež dočakal za takratne čase častivredno starost 83 let. Na začetku tega leta je doživel hud napad takrat neozdravljivega protina, od katerega si je malce opomogel tja do februarja. Proti koncu aprila pa je popolnoma obnemogel in 3. maja 1758 je Benedikt XIV. umrl[32]
Izročilo pravi, da je na smrtni postelji izgovoril tiste znamenite latinske besede, ki jih papežu izgovorijo pri izvolitvi ob prižiganju šopa slame: Tako mine slava sveta. (latinsko Sic transit gloria mundi). In po kratkem presledku: Jaz sedaj padam v tišino in pozabo, edino mesto, ki mi pripada. (latinsko Ego nunc in silentium et oblivionem incido, quod unum locum ad me pertinet..) Pri tem je gotovo mislil na slutnjo, da njegovega delovanjai sodobniki niso razumeli in da ga njegovi nasledniki ne bodo nasledovali v odpiranju svetu in v odkrivanju znamenj časa, ker ne bodo razumeli ne njega ne njegovih času primernih reform.[4]
Malahijeva prerokba pravi o Benediktu XIV., da je Podeželska žival (latinsko Animal rurale; angleško Country animal). Nekateri viri povezujejo to reklo z njegovo "volovsko" delavnostjo in pridnostjo.[33] [34]
Benedikt XIV. je uvedel nekatere reforme, ki so bile zaznamovane z razsvetljenskim duhom tistega časa. Priznal je svobodo raziskovanja, omilil cenzuro in revidiral indeks prepovedanih knjig. Poleg tega je zmanjšal število cerkvenih praznikov in s tem omogočil več delovnih dni.[35]
Angleški minister Horace Walpole mu je postavil spomenik v svojem lastnem vrtu s tem epigrafom:
Angleški izvirnik[36] | Italijanski prevod[37] | Slovenski prevod |
---|---|---|
|
|
|
V Kitajskih misijonih so jezuiti pokazali, da so sposobni ponesti Kristusovo oznanilo tudi v tako nedostopno deželo, kot je bila takrat Kitajska. To je po eni strani spodbudilo navdušenje in hvalo, po drugi strani pa nevoščljivost in grajo. Glede stališč do kitajskih misijonov si pravzaprav niti sami papeži niso bili na jasnem in se je zato njihovo stališče spreminjalo. Nekateri papeži so nove obrede odobravali, drugi dopuščali, tretji trpeli, čečterti pa - in med njimi je bil najkorenitejši Klemen, pa so jih izrečno prepovedovali. To omejevanje je nadaljeval tudi Benedikt XIV. kar z dvema bulama, v smislu starodavne grožnje: “Carthago delenda est!”=”Kartagino je treba razdejati!”, kar so pravzaprav mutatis mutandi načrtovali razsvetljenci: “Družbo Jezusovo je treba zatreti!”
Očitno je namreč, da so bili papeži vedno manj naklonjeni jezuitom. Če spremljamo številna vtikanja velesil in njihovih poglavarjev v papeške volitve, je temu botrovala vedno močnejša zahteva, da papež zatre Družbo Jezusovo in tako ni imel nobene možnosti za izvolitev tisti kardinal, ki bi bil jezuitom naklonjen. Izvoljeni papeži pa se po eni strani niso hoteli zameriti jezuitom sovražnim vladarjem, po drugi strani pa so vedno bolj verjeli neutemeljenim - deloma tudi utemeljenim očitkom, ki so deževali od raznih strani, kar je imelo za posledico ne le prepovedano uporabo teh ali onih običajev in obredov, ampak skorajšnjo popolno prepoved same Družbe Jezusove (1773).[38]
Postavlja se vprašanje, zakaj so bili skoraj vsi papeži “razsvetljenega” stoletja proti jezuitom? Ta zadnji konklave – v katerem so se kot po čudežu kardinali končno zedinili za Klemena XIV. - je trajal pol leta ne le zaradi nesoglasij med kardinali, ampak tudi in predvsem zaradi vpletanja vladarjev, ki so obilno izrabljali svojo "pravico" veta. Kardinali-volivci so mogli pričakovati kak nov veto, če bi volitev šla na roke kandidatu, ki bi bil naklonjen jezuitom. Kje pa je globlji vzrok te splošne sovražnosti do za Cerkev tako zaslužnega reda?
Upoštevanja vredne so besede nepristranskega sodobnika, protestantskega zgodovinopisca Schoella[39] v njegovem delu Cours d`histoire[40]:
Francoski izvirnik[41] | Nemški prevod[42] | Slovenski prevod |
---|---|---|
|
|
|
Seamless Wikipedia browsing. On steroids.
Every time you click a link to Wikipedia, Wiktionary or Wikiquote in your browser's search results, it will show the modern Wikiwand interface.
Wikiwand extension is a five stars, simple, with minimum permission required to keep your browsing private, safe and transparent.