Osmanske vojne v Evropi
From Wikipedia, the free encyclopedia
Osmanske vojne v Evropi so bile niz vojaških spopadov od poznega srednjega veka do zgodnjega 20. stoletja med Osmanskim cesarstvom in različnimi evropskimi državami. Najzgodnejši spopadi so se začeli med bizantinsko-osmanskimi vojnami, ki so potekale v Anatoliji v poznem 13. stoletju. Sledile so bolgarsko-osmanske vojne po vdoru Osmanov v Evropo sredi 14. stoletja. Sredi 15. stoletja so bile srbsko-osmanske vojne in albansko-osmanske vojne. Velik del tega obdobja je zaznamovala osmanska ekspanzija na Balkan. Osmansko cesarstvo je v 15. in 16. stoletju prodiralo v Srednjo Evropo in doseglo največji obseg svojega evropskega ozemlja.[1][2]
Osmansko-beneške vojne so trajale štiri stoletja. Začele so se leta 1423 in trajale do leta 1718. To obdobje je bilo priča padcu Negroponta leta 1470, obleganju Malte leta 1565, padcu Famaguste (Ciper) leta 1571 in porazu osmanske flote v bitki pri Lepantu leta 1571. Bitka je bila takrat največja pomorska bitka v zgodovini. Leta 1669 je padla Kandija (Kreta). V 1680. letih je Beneška republika ponovna osvojila Morejo (Peloponez) in jo leta 1715 ponovno izgubila. Edini otok pod beneško vladavino, ki ga Osmani niso osvojili, je bil Krf.[3]
V poznem 17. stoletju so se evropske sile začele združevati proti Osmanom in ustanovile Sveto ligo in med veliko turško vojno 1683–1699 osvojile velik del osmanskega ozemlja. Osmanske vojske so kljub temu vzdržale pritisk Evrope vse do druge polovice 18. stoletja.[4]
V 19. stoletju so se Osmani soočili z vstajo svojih srbskih (1804–1817), grških (1821–1832) in romunskih (1877–1878) podanikov. To se je dogajalo vzporedno z rusko-turškimi vojnami, ki so dodatno destabilizirale Osmansko cesarstvo. Končni umik osmanske oblasti se je začel s prvo balkansko vojno (1912–1913) in dosegel vrhunec s podpisom Sevreškega mirovnega sporazuma po prvi svetovni vojni, ki je vodil do razdelitve osmanskega ozemlja.