Nobelova nagrada za fiziologijo ali medicino (švedsko Nobelpriset i fysiologi eller medicin, včasih poslovenjeno tudi kot Nobelova nagrada za fiziologijo in medicino ali samo Nobelova nagrada za medicino[1]) je ena od Nobelovih nagrad, ki jih od leta 1901 podeljuje švedski Nobelov sklad za odkritja na področjih fiziologije in medicine.
| Nobelova nagrada za fiziologijo ali medicino | |
 | |
| Podeljeno za | odkritja na področjih fiziologije ali medicine, ki so najbolj koristila človeštvu |
| Podeljuje | Nobelov zbor Karolinskega inštituta/Nobelov sklad |
| Mesto | Stockholm, Švedska |
| Prvič | 1901 |
| Uradna spletna stran | |
|---|---|
Kemik in industrialec Alfred Nobel se je zanimal za eksperimentalno fiziologijo in je v svoji oporoki predvidel podeljevanje nagrad na tem področju, konkretno za odkritja, ki so v preteklem letu »najbolj koristila človeštvu«. To je ena od petih nagrad, financirana iz sklada, ki ga je zapustil v ta namen. Izbiro nagrajencev je prepustil Karolinskemu inštitutu. Kot pri ostalih nagradah nagrajence nominirajo akademiki in nekdanji nobelovci z vsega sveta, podeljuje pa jih Nobelov sklad (Karolinski inštitut je pri izbiri od njega neodvisen) na ceremoniji 10. decembra vsako leto, na kateri izbranci prejmejo nagrado iz rok švedskega kralja. Denarni del nagrade, ki se izplačuje iz Nobelove zapuščine (odvisen od finančnega stanja sklada, trenutno okrog 10 milijonov kron oz. milijon evrov), spremlja zlat medaljon z njegovim portretom in plaketa.
Sprva je nagrajence izbiral ves profesorski zbor Karolinskega inštituta, leta 1977 pa bi moral zaradi sprememb v švedski zakonodaji kot javna ustanova javno razkriti nominirance, kar bi bilo proti pravilom sklada, po katerih morajo biti nominacije tajne še 50 let po podelitvi nagrade. Zato je bil ustanovljen Nobelov zbor (Nobelförsamlingen vid Karolinska Institutet), ki ga sestavlja 50 profesorjev inštituta, a je v pravnem smislu ločena ustanova. Ta zdaj presoja nominacije in izbira nagrajence. Leta 1968 je bil dodan pogoj, da si lahko vsako od nagrad delijo največ trije prejemniki.
Skladno z osnovno idejo nagrad komite izbira raziskovalce, ki so prispevali temeljna odkritja namesto tistih, ki so ta odkritja uspešno prenesli v prakso. Tako denimo v nasprotju s pričakovanjem javnosti nista prejela nagrade Jonas Salk in Albert Sabin, ki sta razvila učinkoviti cepivi proti otroški paralizi, temveč so jo prejeli John F. Enders, Thomas H. Weller in Frederick C. Robbins za odkritje, da se lahko virus povzročitelj razmnožuje v laboratorijski kulturi opičjih celic, kar je omogočilo razvoj cepiva. Po drugi strani je pomen temeljnih odkritij v znanosti včasih težko predvideti, zato je postalo običajno, da raziskovalec prejme nagrado več desetletij po svojem prelomnem odkritju, ko postane njegov pomen očiten. Najbolj izstopajoč primer je Francis Peyton Rous, ki je prejel Nobelovo nagrado za fiziologijo ali medicino leta 1966, 55 let po odkritju, da lahko virusi sprožijo rakave spremembe pri poskusnih živalih. Zaradi tega imajo večjo možnost za prejem dolgoživi posamezniki in številna pomembna odkritja niso bila deležna priznanja za časa odkriteljevega življenja. Nobelove nagrade se namreč ne podeljujejo posthumno, edina izjema je imunolog Ralph M. Steinman, ki je umrl tri dni pred razglasitvijo nagrajencev leta 2011, a je bila sprejeta odločitev, da ostane prejemnik, saj Nobelov zbor za njegovo smrt ni vedel in so ga izbrali že pred tem, le razglasili še ne.[2] Poleg tega je odbor v letih od ustanovitve sprejel več spornih odločitev o prejemnikih, zlasti od leta 1968, ko je bilo izpuščenih več pomembnih članov ekip, ki so prispevale k prepoznanim odkritjem.
V devetih letih nagrade niso bile podeljene (1915–1918, 1921, 1925, 1940–1942), to se je največkrat zgodilo med prvo in drugo svetovno vojno. Leta 1939 jo je bil prisiljen zavrniti odkritelj antibakterijskega delovanja učinkovine prontosil, Gerhard Domagk, saj je Adolf Hitler prepovedal državljanom Tretjega rajha sprejemanje Nobelovih nagrad po tistem, ko je nagrado za mir prejel disident Carl von Ossietzky. Domagk je lahko medaljo in plaketo prevzel šele po padcu nacizma, leta 1947, denarni del nagrade pa je po pravilih podeljevalca medtem prešel nazaj v Nobelov sklad in do njega ni bil več upravičen.
Seznam prejemnikov[3]
1901
1902
- za raziskave malarije
1903
- za zdravljenje kožne tuberkuloze s svetlobo
1904
- za raziskave fiziologije prebavnega sistema
1905
- za odkritje povzročitelja tuberkuloze
1906
Camillo Golgi, Santiago Ramón y Cajal
- za raziskave živčnega sistema
1907
Charles Louis Alphonse Laveran
- za raziskave patogenih praživali
1908
Ilja Iljič Mečnikov, Paul Ehrlich
- za raziskave imunskega sistema
1909
- za raziskave ščitnice
1910
- za raziskave na področju celične biologije, predvsem beljakovin in nukleinskih kislin
1911
1912
- za raziskave spajanja krvnih žil in presajanja organov
1913
- za odkritje anafilakse
1914
- za raziskave preddvornega aparata srednjega ušesa
1919
- za odkritje dopolnitev imunskega sistema
1920
- za odkritje mehanizma motorične regulacije kapilar
1922
Archibald Vivian Hill, Otto Fritz Meyerhof
- za raziskave mišic, posebej njihovega ustvarjanja toplote in povezave med porabo kisika ter presnovo mlečne kisline
1923
Frederick Grant Banting, John James Rickard Macleod
- za odkritje inzulina
1924
- za odkritje mehanizma elektrokardiograma
1926
- za obrazložitev Spiroptera carcinoma in umetno sprožitev raka v živali.
1927
- za zdravljenje paralize z okužbo z malarijo
1928
- za raziskave tifusa
1929
Christiaan Eijkman, sir Frederick Gowland Hopkins
- za odkritje različnih vitaminov
1930
- za odkritje človeških krvnih skupin
1931
- za raziskave citokromov pri celičnem dihanju
1932
sir Charles Scott Sherrington, Edgar Douglas Adrian
- za raziskave nevronov, vključujoč dejstvo, da se močnejši dražljaji odražajo v večji frekvenci živčnih impulzov
1933
- za odkritje pomena kromosomov pri dednosti
1934
George Hoyt Whipple, George Richards Minot, William Parry Murphy
- za odkritje jetrne terapije za slabokrvnost
1935
- za odkritje organizacijskih centrov v zgodnjem razvoju organizmov
1936
sir Henry Hallett Dale, Otto Loewi
- za raziskave prenosa živčnih impulzov prek nevrotransmiterjev
1937
Albert von Szent-Györgyi de Nagyrapolt
- za opis vitamina C in odkritje, da se kisik pri celičnem dihanju združuje z vodikom
1938
Corneille Jean François Heymans
- za obrazložitev, kako telo meri krvni tlak in vsebnost kisika v krvi in podatke prenaša v možgane
1939
- za odkritje sulfonamida Prontosil, prvega zdravila proti bakterijskim okužbam
1943
Henrik Carl Peter Dam, Edward Adelbert Doisy
- za odkritje vitamina K in njegove kemične zgradbe
1944
Joseph Erlanger, Herbert Spencer Gasser
- za odkritje različnih oblik živčnih vlaken
1945
sir Alexander Fleming, Ernst Boris Chain, sir Howard Walter Florey
- za odkritje penicilina in njegovih lastnosti pri zdravljenju nalezljivih bolezni
1946
- za odkritje, da lahko rentgenski žarki povzročijo mutacije
1947
Carl Ferdinand Cori, Gerty Cori, Bernardo Alberto Houssay
- za odkritje, kako se glikogen v telesu pretvarja v glukozo in učinke hipofiznega hormona na presnavljanje sladkorjev
1948
- za odkritje insekticida DDT
1949
Walter Rudolf Hess, Antonio Caetano De Abreu Freire Egas Moniz
- Hess za zapis različnih funkcij srednjih možganov; Moniz za odkritje terapevtskega učinka lobotomije
1950
Edward Calvin Kendall, Tadeus Reichstein, Philip Showalter Hench
- za odkritje hormonov nadledvične skorje ter njihove zgradbe in funkcije
1951
- za razvoj cepiva proti rumeni mrzlici
1952
- za odkritje streptomicina, prvega antibiotika proti tuberkulozi
1953
Hans Adolf Krebs, Fritz Albert Lipmann
- Krebs za odkritje ciklusa citronske kisline (Krebsovega cikla) pri celičnem dihanju; Lipman za odkritje in raziskave koencima A
1954
John Franklin Enders, Thomas Huckle Weller, Frederick Chapman Robbins
- za prikaz gojenja virusov otroške paralize v epruveti
1955
- za raziskave encimov, posebno oksidacijskih
1956
André Frédéric Cournand, Werner Forßmann, Dickinson W. Richards
- za prikaz vstavitve katetra v srce in raziskovanje številnih srčnih bolezni
1957
- za odkritje sintetičnih zdravil, denimo antihistaminov, ki zaustavljajo delovanje bioloških aminov
1958
George Wells Beadle, Edward Lawrie Tatum, Joshua Lederberg
- za prikaz, da geni usmerjajo samostojne korake v metabolizmu
1959
Severo Ochoa, Arthur Kornberg
- za sintezo nukleinskih kislin RNK in DNK
1960
sir Frank Macfarlane Burnet, Peter Brian Medawar
- za odkritje, da se imunski sistem zarodka nauči razlikovati med sabo in drugimi
1961
- za pojasnitev ušesnega polža
1962
Francis Harry Compton Crick, James Dewey Watson, Maurice Wilkins
- za odkritje molekulske zgradbe DNK
1963
sir John Carew Eccles, Alan Lloyd Hodgkin, Andrew Fielding Huxley
- za opis električnega prenosa impulzov po živcih
1964
Konrad Emil Bloch, Feodor Lynen
- za raziskave holesterola in presnove maščobnih kislin
1965
François Jacob, André Lwoff, Jacques Monod
- za odkritje obveščevalne RNK, ribosomov in genov, ki upravljajo izražanje drugih genov
1966
Peyton Rous, Charles Brenton Huggins
- Rous za odkritje virusov, ki povzročajo tumorje; Huggins za odkritje zdravljenja raka na prostati s hormoni
1967
Ragnar Granit, Haldan Keffer Hartline, George Wald
- za opis različnih tipov svetlobno občutljivih celic v očesu in kako svetloba vpliva nanje
1968
Robert W. Holley, Har Gobind Khorana, Marshall W. Nirenberg
- za opis genetskega koda in njegovega delovanja pri sintezi beljakovin
1969
Max Delbrück, Alfred D. Hershey, Salvador E. Luria
- za raziskave razmnoževanja in genetike virusov
1970
sir Bernard Katz, Ulf von Euler, Julius Axelrod
- za raziskave nevrotransmiterjev
1971
Earl W. Sutherland ml.
- za odkritje delovanja hormonov, posebej epinefrina, prek sekundarnih prenašalcev
1972
Gerald M. Edelman, Rodney R. Porter
- za odkritje kemične zgradbe protiteles
1973
Karl von Frisch, Konrad Lorenz, Nikolaas Tinbergen
- za raziskave socialnega vedenja živali, posebej razlago čebeljega plesa in kako se mlade ptice navežejo na svojo mater
1974
Albert Claude, Christian de Duve, George E. Palade
- za opis zgradbe in funkcije organelov v celici
1975
David Baltimore, Renato Dulbecco, Howard Martin Temin
- za opis delovanja virusa tumorja na genetski material celice
1976
Baruch S. Blumberg, Daniel Carleton Gajdusek
- Za odkritja o novih mehanizmih izvora in širjenja nalezljivih bolezni
1977
Roger Guillemin, Andrew V. Schally, Rosalyn Yalow
- Guillemin in Schally za delo na peptidnih hormonih, ki jih proizvajajo možgani; Yalow za oblikovanje Yalow-Bersonove metode za meritev neznatnih količin peptidnih hormonov, ki uporabljajo protitelesa
1978
Werner Arber, Daniel Nathans, Hamilton O. Smith
- za odkritje restrikcijskih encimov, ki so koristni v molekularni biologiji
1979
Allan M. Cormack, Godfrey N. Hounsfield
- za razvoj računalniško podprte tomografije
1980
Baruj Benacerraf, Jean Dausset, George D. Snell
- za odkritje genov poglavitnega histokompatibilnostnega kompleksa, ki kodirajo molekule celične površine, pomembne za ločevanje lastnih in tujih antigenov v imunskem sistemu
1981
Roger W. Sperry, David H. Hubel, Torsten N. Wiesel
- Sperry za raziskovanje možganskih hemisfer; Hubel in Wiesel za raziskovanje obdelovanja vizualnih informacij v možganih
1982
Sune K. Bergström, Bengt I. Samuelsson, John R. Vane
- za odkritje prostaglandinov
1983
- za odkritje mobilnih genetskih elementov ali transposonov v koruzi
1984
Niels K. Jerne, Georges J.F. Köhler, César Milstein
- za teorije o specifičnosti v razvoju in regulaciji imunskega sistema ter odkritje mehanizma nastanka monoklonskih protiteles
1985
Michael S. Brown, Joseph L. Goldstein
- za opis uravnavanja presnove holesterola
1986
Stanley Cohen, Rita Levi-Montalcini
- za odkritje rastnega faktorja
1987
- za odkritje, kako je genetsko ustvarjena velika raznolikost protiteles
1988
sir James W. Black, Gertrude B. Elion, George H. Hitchings
- Black za razvoj beta blokatorjev in blokatorjev sprejemnikov histamina-2; Elion in Hitchings za razvoj zdravil za zdravljenje raka in preprečitve transplantacijske zavrnitve ; Hitchings za razvoj različnih antibiotikov
1989
J. Michael Bishop, Harold E. Varmus
- za odkritje celičnega izvora retrovirusnih onkogenov
1990
Joseph E. Murray, E. Donnall Thomas
- za raziskave transplantacije organov in celic
1991
- za odkritje postopkov, ki pokažejo, da v celični membrani obstajajo ionski kanali in omogočajo raziskovanje njihovih lastnosti
1992
Edmond H. Fischer, Edwin G. Krebs
- za odkritje, kako se uporablja fosforilizacija proteinov za uravnavanje bioloških procesov
1993
Richard J. Roberts, Phillip A. Sharp
- za odkritje, da geni v evkariotih niso sosednje vrvice, temveč vključujejo introne in da spajanje obveščevalne RNA z namenom uničenja teh intronov lahko poteka v drugačnih smereh, ki dajejo različne proteine iz enakega zaporedja DNK
1994
Alfred G. Gilman, Martin Rodbell
- za odkritje G proteinov in njihove vloge pri prenašanju signalov v celicah
1995
Edward B. Lewis, Christiane Nüsslein-Volhard, Eric F. Wieschaus
- za odkritje genov, vključenih v razvojnem postopku vinske mušice - the homeobox genes
1996
Peter C. Doherty, Rolf M. Zinkernagel
- za opis uporabe molekul MHC pri belih krvničkah za odkrivanje in uničevanje z virusi okuženih celic
1997
- za odkritje prionov, kužnih delcev proteinov
1998
Robert F. Furchgott, Louis J. Ignarro, Ferid Murad
- za odkritje signalnih lastnosti dušikovega oksida
1999
- za odkritje, da na novo sintetizirani proteini vključujejo "naslove", ki jih usmerjajo na pravo lokacijo znotraj celice
2000
Arvid Carlsson, Paul Greengard, Eric R. Kandel
- Carlsson za dokaz, da je dopamin nevrotransmiter v možganih, katerega pomanjkanje se izraža s simptomi Alzheimerjeve bolezni; Greengard za prikaz delovanja nevrotransmiterjev na celico, pri čemer aktivirajo centralno molekulo, znano kot DARPP-32; Kandel za opis delovanja krato- in dolgoročnega spomina na molekulski ravni
2001
Leland H. Hartwell, R. Timothy Hunt, Paul M. Nurse
- za odkritje ciklina in od ciklina odvisne kinaze, osrednjih molekul v regulaciji celičnega cikla
2002
Sydney Brenner, H. Robert Horvitz, John E. Sulston
- za ugotovitev natančnega vrstnega reda, v katerem se celice v črvu C. elegans delijo in odmirajo, ter za razjasnitev procesa apoptoze oziroma programirane celične smrti
2003
Paul Christian Lauterbur in sir Peter Mansfield
- za svoji odkritji, povezani s slikanjem z magnetno resonanco
2004
Linda B. Buck in Richard Axel
- za svoji odkritji olfaktornih receptorjev in organizacije olfaktornega sistema
2005
Barry J. Marshall in Robin Warren
- za odkritje bakterije Helicobacter pylori in njene vloge pri razjedi na želodcu in dvanajstniku
2006
Andrew Z. Fire in Craig C. Mello
2007
Mario Capecchi, Martin Evans in Oliver Smithies
- za odkritja na področju ciljanja genov
2008
Harald zur Hausen, Françoise Barré-Sinoussi in Luc Montagnier
- za odkritja virusov, ki povzročajo nevarne človeške bolezni - zur Hausen za odkritje humanega papiloma virusa in njegove vloge pri raku materničnega vratu, Barré-Sinoussi in Montagnier pa za odkritje virusa HIV
2009
2010
- za razvoj oploditve in vitro
2011
Bruce Beutler, Jules Hoffmann in Ralph Steinman
- Beutler in Hoffmann za odkritja na področju aktivacije prirojene imunosti, Steinman za odkritje dendritičnih celic in njihove vloge pri specifični imunosti
2012
John B. Gurdon in Šinja Jamanaka
- za odkritje, da je možno zrele celice reprogramirati tako, da postanejo pluripotentne
2013
James Rothman, Randy Schekman in Thomas C. Südhof
- za odkritja mehanizmov regulacije vezikularnega transporta, pomembnega transportnega sistema v naših celicah
2014
John O'Keefe, May-Britt Moser in Edvard I. Moser
- za odkritje celic, ki predstavljajo sistem pozicioniranja v možganih
2015
2016
- za odkritja mehanizmov avtofagije.
2017
Jeffrey C. Hall, Michael Rosbash in Michael W. Young
- za odkritje molekularnih mehanizmov, ki nadzirajo cirkadiani ritem.
2018
James P. Allison in Tasuku Hondžo
- za odkritje terapije za raka z inhibicijo negativne imunske regulacije.
2019
William Kaelin Jr., Peter J. Ratcliffe, Gregg L. Semenza
- za odkritja, kako celice zaznavajo in se prilagajajo na dostopnost kisika.
2020
Harvey J. Alter, Michael Houghton, Charles M. Rice
- za odkritje virusa hepatitisa C.
2021
David Julius, Ardem Patapoutian
- za odkritje receptorjev za temperaturo in dotik.
2022
- za odkritja v povezavi z genomi izumrlih homininov in evolucije človeka.
2023
Katalin Karikó, Drew Weissman
- za njuna odkritja glede modifikacij nukleotidnih baz, ki so omogočila razvoj učinkovitih mRNA cepiv proti Covidu-19.
2024
- za odkritje mikro-RNA in njene vloge v regulaciji genov po prepisovanju.
Sklici in opombe
Viri
Zunanje povezave
Wikiwand in your browser!
Seamless Wikipedia browsing. On steroids.
Every time you click a link to Wikipedia, Wiktionary or Wikiquote in your browser's search results, it will show the modern Wikiwand interface.
Wikiwand extension is a five stars, simple, with minimum permission required to keep your browsing private, safe and transparent.
