From Wikipedia, the free encyclopedia
Virus hepatitisa C (VHC, angl. HCV) je virus iz rodu hepacivirusov in je povzročitelj hepatitisa C.[3] Je majhen virus RNK, velikosti 55–65 nm, z virusno ovojnico in pozitivno usmerjeno enojnoverižno RNK iz družine flavirusov.
| Hepatitis C virus | |
|---|---|
 | |
| Posnetek virusa hepatitisa C z elektronskim mikroskopom. Merilo: črna črtica = 50 nm | |
| Klasifikacija virusov | |
| (nerangirano): | Virus |
| Realm: | Riboviria |
| Kraljestvo: | Orthornavirae |
| Deblo: | Kitrinoviricota |
| Razred: | Flasuviricetes |
| Red: | Amarillovirales |
| Družina: | Flaviviridae (flavivirusi) |
| Rod: | Hepacivirus |
| Vrsta: | Hepacivirus C |
| Sinonimi[1][2] | |
|
Hepatitis C virus | |
Virus hepatitisa C vsebuje dednino v obliki RNK, obdano z ikozaedričnim beljakovinskim plaščem ter še z lipidno ovojnico. V lipidni ovojnici sta prisotni dve vrsti virusnih glikoproteinov, E1 in E2.[4]
Dedni zapis virusa hepatitisa C se nahaja v sredici v obliki pozitivno usmerjene enojnovijačne RNK. Genom meri 9600 nukleotidov z enim odprtim bralnim okvirjem.[5] S prevajanjem nastane en beljakovinski produkt, ki se nato nadalje cepi na manjše aktivne beljakovine.
Na 5'- in 3'-koncu RNK se nahajata neprevajalni regiji (angl. UTR), ki se ne prevedeta v beljakovino, pomembni pa sta za proces prevajanja in podvojevanja virusne RNK. 5'-UTR ima vezavno mesto za ribosom[6] (IRES – angl. internal ribosome entry site = notranje ribosomsko vezavno mesto), kjer se začne prevajanje zelo dolge beljakovine, ki vsebuje okoli 3000 aminokislin. Ta dolgi preprotein se nato s celičnimi in virusnimi proteazami razcepi na 10 manjših beljakovin, ki omogočajo virusno podvojevanje v gostiteljevi celici in združevanje virusnih komponent v zrele virusne delce.[7]
Strukturne beljakovine, ki jih proizvaja virus hepatitisa C, so: protein sredice (angl. core protein), E1 in E2; nestrukturne pa NS1, NS2, NS3, NS4A, NS4B, NS5A in NS5B.
Podvojevanje virusa hepatitisa C poteka v več korakih. Poteka zlasti v hepatocitih, kjer po ocenah vsaka okužena celica dnevno proizvede 50 virionov (virusnih delcev), kar izračunano pomeni skupno bilijon nastalih virionov. Razmnožuje se lahko tudi v enojedrnih celicah v periferni krvi, kar naj bi povzročalo številne imunološke motnje pri kronično okuženih bolnikih. Virus ima številne genotipe ter naglo mutira zaradi pogostih napak pri delovanju virusne od RNK odvisne RNK-polimeraze. Mutacije povzročajo hiter nastanek številnih virusnih variant, ki jih nekateri imenujejo virusne kvazivrste.[8] Vstop v celico poteka preko zapletenih interakcij virusa z molekulami na površini gostiteljeve celice (CD81, receptor LDL, SR-BI, DC-SIGN, klavdin-1 in okludin).[9][10]
V jetrni celici se VHC posluži znotrajceličnega ustroja gostiteljeve celice za pomoč pri lastnem podvojevanju.[11] S prevajanjem virusnega genoma nastane samo ena vrsta virusne beljakovine, ki meri okoli 3011 aminokislin. Nastali poliprotein se z virusnimi in celičnimi proteazami proteolitično cepi in s tem nastanejo 3 strukturne in 7 nestrukturnih beljakovin. Premik bralnega okvirja v core regiji lahko povzroči nastanek proteina ARFP.[12]
Virus hepatitisa C zapisuje 2 proteazi, cisteinsko avtoproteazo NS2 in serinsko proteazo NS3-4A. Beljakovine NS omogočijo vključitev virusnega genoma v replikacijski kompleks. Podvojevanje RNK poteka s pomočjo od RNK odvisne RNK-polimeraze NS5B, ki povzroči sintezo negativno usmerjene RNK. Le-ta nato služi kot matrica za nastanek nove kopije pozitivno usmerjene virusne RNK. Nastale kopije genoma se lahko prevajajo, nadalje podvajajo ali zapakirajo v nove virusne delce. Na novo nastali virusni delci zapustijo celico.
Na osnovi genetskih razlik med izolati virusa hepatitisa C se le-ta razvršča v sedem genotipov (1–7) s številnimi podtipi znotraj posameznega genotipa (podtipe označujejo s podpisanimi črkami).[13] Podtipe nadalje razvrščajo v kvazivrste na osnovi njihove genetske raznolikosti. Porazdelitev genotipov se po svetu geografsko razlikuje. Na primer, v Severni Ameriki prevladuje genotip 1a, sledijo mu 1b, 2a, 2b in 3a. V Evropi je prevladujoč genotip 1b, sledijo mu 2a, 2b, 2c in 3a. Genotipa 4 in 5 se nahajata korajda izključno le v Afriki. Genotipi so klinično pomembni in napovedujejo potencialni odziv na zdravljenje z interferonom ter potrebno trajanje zdravljenja. Genotipa 1 in 4 se slabše odzivata na zdravljenje z interferonom kot pa genotipi 2, 3, 5 in 6.[14]
Okužba z enim genotipom virusa ne zagotavlja imunosti proti drugim genotipom, možna pa je hkratna okužba z dvema različnima genotipoma. V večini takih primerov eden od genotipskih sevov izloči drugega iz gostitelja v kratkem časovnem obdobju. To odpira možnost izpodrivanja na zdravljenje neodzivnih sevov s sevi, ki so na zdravljenje bolje odzivni.[15]
Genotip 6 je najpogostejši genotip v Aziji in predstavlja okoli 1/3 vseh primerov okužbe.[16]
Za razliko od hepatitisa A in B trenutno cepivo proti okužbi s hepatitisom C ni na voljo.[17]
Seamless Wikipedia browsing. On steroids.