asinkretični imperij na območju Srednje in Južne Azije (30–375 n. št.) From Wikipedia, the free encyclopedia
Kušansko cesartvo (starogrškostarogrškoΒασιλεία Κοσσανῶν, Vasileia Kossanon, baktrijsko Κυϸανο, Kušano, pozni brahmanski sanskrt Ku-ṣā-ṇa, Kuṣāṇa, devangarski sanskrt कुषाण राजवंश, Kuṣāṇa Rājavaṃśa, BHS Guṣāṇa-vaṃśa, partsko 𐭊𐭅𐭔𐭍 𐭇𐭔𐭕𐭓, Kušan-xšaθr, kitajsko 貴霜[15]) je bilo asinkretično cesarstvo, ki so ga v 1. stoletju na baktrijskem ozemlju ustanovili Jueži. Cesarstvo je obsegalo večino sedanjega Afganistana, Pakistana in severne Indije najmanj do Sakete in Sarnata pri Varanasiju (Benares), kjer je bil odkrit napis iz obdobja kušanskega cesarja Kaniške Velikega, ki se je začelo okoli leta 127.[16][17][18]
Podatki na hitro Κυϸανο (baktrijsko) starogrško Βασιλεία Κοσσανῶν (grško), Status ...
Zemljevid Indije v 2. stoletju, na katerem je prikazano Kušansko cesarstvo (rumeno) med vladanjem kralja Kaniške. Večina zgodovinarjev meni, da je cesarstvo segalo na vzhod do sredine Gangeške ravnine,[6]Varanasija na sotočju Ganfasa in Džumne[7][8] ali morda celo do Pataliputre.[9][5]
Kušani so bili najverjetneje ena od petih vej konfederacije Juežov,[19][20] indoevropskega nomadskega ljudstva morda toharskega izvora.[21][22][23][24][25] Ljudstvo se v starodavno Baktrijo preselilo iz severovzhodne Kitajske (Xinjiang in Gansu).[20]
Ustanovitelj dinastije Kudžula Kadfiz je po grško-baktrijski tradiciji sledil grškim verskim idejam in ikonografiji in hkrati tradicijam hinduizma in bil častilec hindujskega boga Šive.[26][27] Kušani so bili na splošno tudi veliki pokrovitelji budizma. Začenši s cesarjem Kaniško so v svoj panteon uvedli tudi elemente zoroastrstva.[28] Odigrali so pomembno vlogo v širjenju budizma v Srednjo Azijo in na Kitajsko.
Kušani so v državni upravi sprva verjetno uporabljali grščino, vendar so jo kmalu začeli zamenjavati z baktrijskim jezikom.[op 1] Kaniška je poslal svojo vojsko severno od gora Karakoruma. Glavna cesta iz Gandare na Kitajsko je več kot stoletje ostala pod nadzorom Kušana in omogočala lažje potovanje in olajšala širjenje mahajana budizma na Kitajsko. Kušanska dinastija je imela diplomatske stike z Rimskim cesarstvom, Sasanidsko Perzijo, Aksumitskim kraljestvom in kitajsko dinastijo Han. Cesarstvo Kušan je bilo v središču trgovskih zvez med Rimskim cesarstvom in Kitajsko. Po mnenju Alaina Daniéloua je bilo "Kušansko cesarstvo nekaj časa središče velikih civilizacij".[29] V cesarstvu so ustvarili veliko filozofskih, umetniških in znanstvenih del, edina besedila o zgodovini cesarstvu pa so kljub temu samo napisi in zapisi v drugih jezikih, zlasti v kitajščini.[30]
V 3. stoletju se je Kušansko cesarstvo razdrobilo v na pol neodvisna kraljestva, ki so padla pod vpliv Sasanidov, ki so vdrli z zahoda in na ozemlju Sogdije, Baktrije in Gandare ustanovilo Kušano-Sasanidsko kraljestvo. V 4. stoletju je z vzhoda pritisnili tudi indijski Gupti. Kušan in Kušano-Sasanidsko kraljestvo so sčasoma preplavili napadalci s severa, znani kot Kidariti, in za njimi Heftaliti.[31]
Kitajski viri opisujejo Guišuang (貴霜), se pravi Kušane, kot eno od petih aristokratskih plemen Juežev.[33] Znanstveniki soglašajo, da so bili Jueži indoevropskega porekla.[21][34] Pogosto se domneva, da so bili Jueži toharskega porekla.[21][22][23][24][25][35] Nekaj podpore med znanstveniki ima tudi Iran, zlasti Saki.[36][37] Drugi domnevajo, da bi lahko bili nomadsko iransko ljudstvo, ki se je delno asimiliralo s toharskimi priseljenci, tako da so vsebovali iranske in toharske elemente.[38]
Jueži so v Zapisih velikega zgodovinarja in Knjigi Hanov omenjeni kot ljudstvo, ki živi v travnatih stepah vzhodnega Šindžjanga in severozahodnih delih Gansuja na severozahodu sedanje Kitajske, dokler ni njihovega kralja obglavil Šongnu (匈奴), ki se je vojskoval tudi proti Kitajski. Šongnu jih je prisilil, da so se v letih 176–160 pr. n. št. odselili na zahod.[39] Kitajski viri omenjajo naslednjih pet jueških plemen: Šiūmì (休密), Guìšuāng (貴霜), Šuāngmǐ (雙靡), Šìdùn (肸頓) in Dūmì (都密).
Etnonim "KOϷϷANOV" (Koššanoi, Kušani), zapisan z grškim alfabetom in dodano črko Ϸ, "š") na kovancu prvega znanega kušanskega vladarja Hereja (Heraios), 1. stoletje n. št.
Jueži so med selitvijo okoli leta 135 pr. n. št. naleteli na helensko kraljestvo Greko-Baktrija v severnem Afganistanu in Uzbekistanu. Od tam so selili na jugovzhod na območje Hindukuša in porečja Inda v današnjem Afganistanu in Pakistanu ter zasedli zahodni del Indo-grškega kraljestva.
V Indiji so kušanski cesarji na svojih novcih redno uporabljali dinastično ime Košano.[15] Številni napisi v sanskrtu v brahmanski pisavi, na primer na kipu Vima Kadfiza v Mathuri, omenjajo cesarja Kušana kot , Ku-ṣā-ṇa ("Kušan").[15][40] Nekateri kasnejši indijski pisni viri Kušane imenujejo Turuška. Ime so v kasnejših sanskrtskih virih zamenjali s Turk, verjetno zato, ker je Tuharistan v 7. stoletju prešel pod oblast zahodnih Turkov.[41][op 3] Zdaj jih noben zgodovinar ne obravnava kot turško-mongolsko ali hunsko ljudstvo, čeprav ni nobenega dvoma o njihovem srednjeazijskem poreklu.[41]
Portreti Kušanov
Portret jueškega princa v palači Halčajan, Uzbekistan).[45]
Prvi kralj, ki je sam sebe imenoval Kušan, je bil Herej (vladal 1-30 n. št.)
Portret kušanskega cesarja Vime Hadfiza, 100-127 n. št.
Nekaj sledi prisotnosti Kušanov v 2. in 1. stoletju pr. n. št. je ostalo na ozemlju Baktrije in Sogdije, kjer so izpodrinili Sake in jih prisilili na selitev proti jugu.[46] Med njihovo zapuščino spadajo arheološko najdišče Taht-i Sangin, monumentalni tempelj Surh Kotal in palača Kalčajan. Na ruševinah starih helenističnih mest, kot je Aj-Hanum, so Kušani zgradili trdnjave. Iz tega obdobja so znane različne skulpture in frizi, na katerih so upodobljeni lokostrelci na konjih[47] in moški z umetno deformiranimi lobanjami, kot je princ Kušan v palači Halčajan. Deformiranje lobanj je bilo značilno za nomadska ljudstva v Srednji Aziji.[48][49] Nekateri prizori v palači Halčajan naj bi predstavljali Kušane, ki se borijo s Saki.[50] Na teh podobah se Jueži vedejo veličastno, medtem ko so Saki običajno brkati možje z bolj ali manj grotesknimi izrazi na obrazih.[50] Ban Gujeva Knjiga Hanov pravi, da so Kušani (Kuei-šuang) leta 128 pr. n. št. razdelili Baktrijo. Fan Yejeva Knjiga Poznih Hanov opisuje, kako je poglavar Kušanov Čju-šju-čueh (na kovancih Kudžula Kadfiz) ustanovil Kušansko cesarstvo s podreditvijo drugih jueških klanov.[46]
Najstarejši dokumentirani kušanski vladar in prvi, ki se je razglasil za kušanskega kralja, je bil Herej. Na svojih kovancih se v grščini naslavlja s "tiran" in ima deformirano lobanjo. Herej je bil morda zaveznik Grkov in koval denar, podoben grškemu. Herej je bil morda oče prvega kušanskega cesarja Kudžule Kadfiza.
Kitajska Knjiga poznih Hanov je kronika, ki opisuje ustanovitev Kušanskega cesarstva na osnovi poročila kitajskega generala Ban Jonga kitajskemu cesarju leta 125 n. št.:
Več kot sto let kasneje [kot so Jueži osvojili Baktrijo] se je princ [xihou] Gujšuanga [Badahšan] razglasil za kralja. Njegova dinastija se je imenovala Gujšuanski (kušanski) kralji. Kralj je napadel Anši (Indo-Partija) in osvojil Gaofu (Kabul). Porazil je kraljestvi Puda (Partija) in Džibin (Kapiša in Gandara). Kujdžjukue (Kudžula Kadfiz) je bil ob smrti star več kot osemdset let. Za njim je postal kralj njegov sin Jangaožen [morda Vema Tahk ali njegov brat Sadaškana]. Premagal je Tjanžu (severozahodna Indija) in postavil generale, da so jo nadzirali in upravljali. Jueži so nato neizmerno obogateli. Vsi podrejeni kralji so kušanskega cesarja imenovali kraj Gujšuanga (Kušana), Hani pa so ga imenovali po njegovem izvirnem imenu Da Jueži.
V 1. stoletju pr. n. št. so Guišuango (kitajsko 貴霜), se pravi Kušani, pridobili ugled med drugimi plemeni Juežev in jih združili v trdno konfederacijo pod jabgujem (poveljnikom) Kudžulo Kadfizom.[53] Ime Guišuang je bilo na zahodu sprejeto in za konfederacijo spremenjeno v Kušan. Kitajci so Kušane še naprej imenovali Jueži.
Kušani so postopoma dobili oblast nad ozemljem skitskih plemen in se razširili proti jugu v regijo, ki je bila tradicionalno znana kot Gandara. Gandara je obsegala predvsem sedanji pakistanski pokrajini Pothovwar in Khyber Pakhtunkhwa. Ustanovili so prestolnici dvojčici Begram[54] in Čarsada, takrat znani kot Kapisa in Pušklavati.[53]
Grški alfabet (ozke kolone) in ustrezne kušanske črke (široke kolone)
Kušani so privzeli elemente helenistične kulture Baktrije. Sprejeli so grški alfabet, ki je ustrezal njihovemu jeziku. Dodali so mu svojo črko Þ (š) in kmalu začeli kovati svoj denar po grškem vzoru. Napisi na kovancih so bili do prvih nekaj let vladavine cesarja Kaniške v grški pisavi in dopolnjeni z napisi v pisavi kharošti. Od sredine Kaniškine vladavine so bili napisi v kušanščini, zapisani v prilagojeni grški pisavi. Napisi so bili tudi v grškem jeziku in grški pisavi in prakritu v pisavi kharošti.
Zgodnji zlatnik kralja Kaniške I. s helenističnim božanstvom Helijem in napisom v grškem jeziku, kovan okoli leta 120.
Obverz: Kaniška v težkem kušanskem plašču in visokih škornjih; iz ramen mu izžarevajo plameni; v levi roki drži prapor in žrtvuje na oltarju; napis v grškem jeziku se glasi:
ΒΑΣΙΛΕΥΣ ΒΑΣΙΛΕΩΝ ΚΑΝΗϷΚΟΥ Basileus Basileon Kaniškoi "[Kovanec] Kaniške, kralja kraljev".
Reverz: stoječi Helij v helenističnem slogu; napis v grškem jeziku se glasi:
ΗΛΙΟΣ Helios
Na levi je Kaniškin monogram (tamgha)
Kušani so sprejeli številna lokalna verovanja in običaje, vključno z zoroastrstvom in dvema vzhajajočima religijama v regiji, grškim kultom in budizmom.[54] Od časa Vime Taktoja so začeli številni Kušani prevzemati vidike budistične kulture. Tako kot Egipčani so absorbirali še žive ostanke grške kulture helenističnih kraljestev in postali vsaj deloma helenizirani. Veliki kušanski cesar Vima Kadfiz je morda sprejel šivaizem (sekta hinduizma), kar kažejo kovanci, kovani v tem obdobju.[55] Naslednji kušanski cesarji so prakticirali najrazličnejše vere, vključno z budizmom, zoroastrstvom in šivaizmom. Kušansko cesarstvo je po dolini Inda povezovalo pomorsko trgovino v Indijskem oceanu s trgovino po Svilni cesti. Na vrhuncu dinastije so Kušani ohlapno vladali ozemlju, ki se je raztezalo od Aralskega jezera in preko današnjega Uzbekistana, Afganistana in Pakistana v severno Indijo.[53] Ohlapna enotnost in dokajšen mir na tako velikega prostoru sta spodbudila trgovanje na velike razdalje, prinesla kitajsko svilo v Rim in ustvarila niz cvetočih mestnih središč.[53]
Kušansko ozemlje (polna črta) in največje ozemlje pod oblastjo Kaniške Velikega.[56] Obseg ozemlja pod kušansko oblastjo je dokumentitan na Rabataškem napisu.[5][57][58] Širitev proti severu v Tarimski bazen dokazujejo predvsem najdeni kovanci in zapisi v kitajskih kronikah.[59][60]
Rosenfield ugotavlja, da so na ozemlju, ki se razteza od Surh Kotala, Begrama (poletna prestolnica Kušanov), Pešavarja (glavno mesto pod Kaniško I.), Taksilo in Mathuro (zimska prestolnica Kušanov) prisotni arheološki dokazi o dolgotrajnem vladanju Kušanov.[61] Kušani so v državni upravi prvi uvedli sistem satrapij (ksatrapas, brahmi , Kṣatrapa) in velikih satrapij (mahakšatrapa, brahmi , Mahakṣatrapa).[62]
Pod kušansko oblastjo so bili verjetno tudi Horezm z glavnim mestom Toprak-Kala.[61][63] Kausambi (izkopavanja Univerze Allahabad),[61] Sanči in Sarnath (napisi z imeni in datumi kušanskih kraljev),[61] Malva in Maharaštra[64] in Odiša (imitacije kušanskih kovancev in veliko kušanskih zakladov).[61]
Zemljevid štirih evrazijskih cesarstev v 2. toletju n. št. s Kušanskim cesarstvom v središču velikih civilizacij[29]
Vpadi Kušanov v 1. stoletju n. št. naj bi bili vzrok za selitev Indijcev z Indijske podceline proti jugovzhodni Aziji. Takšno razlago so v 20. stoletju ustvarili indijski nacionalisti in zagovorniki Velike Indije, vendar za njihovo hipotezo ni nobenega dokaza.[65]
Podatke v nedavno odkritem Rabataškem napisu potrjujejo poročila v Hou Hanšu, Weilüe in napisi iz zgodnjega obdobja Kaniškovega vladanja (začetek verjetno leta 127): kušanske posesti so se v začetku 2. stoletja razširile v osrčje severne Indije. V 4.-7. vrstici napisa so omenjena mesta pod Kaniškovo oblastjo, med katerimi je mogoče prepoznati šest imen: Ujjain, Kundina, Saketa, Kausambi, Pataliputra in Čampa. Iz besedila ni jasno razvidno ali je Čampa že bila pod Kaniškovo oblastjo ali so jo osvojiti tik po njegovi smrti.[66][67][68][69] Budistično besedilo Śrīdharmapiṭakanidānasūtra, znano iz kitajskega prevoda iz leta 472, omenja Kaniškovo osvojitev Pataliputre.[70] V Pauni, južno od reke Narmada, so odkrili napis velikega satrapa Rupiamme iz 2. stoletja, ki kaže da je kušanska oblast segala daleč proti jugu, čeprav bi ozemlje lahko bilo tudi pod oblastjo Zahodnih satrapov.[71]
Vpliv cesarstva je na vzhodu segal do Bengalije: samatatski kovanci kralja Vira Džadamaraha so imitacija kušanskih kovancev Kaniške I. Na sliki je bengalski zlatnik iz 2.-3. stoletja.[71]
Na vzhodu je vpliv Kušana še v 3. stoletju n. št. segal vse do Bengalskega zaliva, kar dokazuje denar, imitacija kušanskega,[72] in obilo tam najdenega kušanskega denarja iz tega obdobja. Ta denar kaže verjetno predvsem na trgovinske stike.[71][73][74] Kušanskemu podoben denar so kovali tudi v vzhodni državi Orissa.[75]
V 1. stoletju je Kudžula Kadfiz poslal svojo vojsko na sever v Tarimsko kotlino, da bi podprl mestno državo Kuča, ki se je upirala kitajskemu vdoru v regijo. Vojska se je po nekaj manjših spopadih umaknila.[76] V 2. stoletju so Kušani pod Kaniško izvedli več vpadov v Tarimsko kotlino, kjer so se spopadali s Kitajci. Kaniška je zasedel dele Tarimske kotline, ki so ustrezali ozemlju mogočih kušanskih prednikov Juežev. Kušan je imel velik vpliv na kovanje denarja v Kašgarju, Jarkandu in Hotanu.[59]
Po zapisih v kitajskih kronikah so Kušani, zahtevali od Hanov njihovo princeso, vendar je niso dobili, čeprav so na kitajski dvor poslali bogata darila. Ker njihova zahteva ni bila uslišana, so leta 90 z vojsko 70.000 mož vdrli na kitajsko ozemlje, vendar jih je manjša kitajska vojska odbila. Kitajske kronike omenjajo bitke med Kušani in kitajskim generalom Ban Čaom.[77] Kušani so se umaknili in Kitajskemu cesarstvu plačali davek. General Ban Čao je nazadnje osvojil vso Tarimsko kotlino. Med vladanjem cesarja Juančuja (114-120) so Kušani poslali vojsko, da bi v Kašgarju ustoličila kralja Čenpana, ki je bil sicer njihov talec.[78]
Znani so kušanski vladarji v obdobju približno treh stoletij od okoli leta 30 do vdora Kidaritov okoli leta 375. Vladali so približno istočasno z Zahodni satrapi|Zahodnimi satrapi, Satavahani in prvimi vladarji Guptskega cesarstva.
"... princ [elavoor] Kušana, imenovan [Kudžula Kadfiz], je napadel in iztrebil štiri druga plemena. Postavil se je za kralja in njegova dinastija se je imenovala kralji Guišuanga [Kušana]. Napadel je Anxi [Indo-Partija] in zasedel Gaofuško [Kabulsko] regijo. Porazil je tudi celotni kraljestvi Puda [Partija] in Džibin [Kapiša in Gandara]. Qiujiuque [Kudžula Kadfiz] je bil ob smrti star več kot osemdeset let."
Osvajanjal Kudžule Kadfiza so se zgodile verjetno od leta 45 do 60. Z njimi je oložil temelje Kušanskega cesarstva, ki so ga hitro razširili njegovi nasledniki.
Kudžula je izdal več velikih serij kovancev. Imel je najmanj dva sinova: Sadaškana, ki je omenjen na dveh napisih, zlasti na Rabataškem, in ni nikoli vladal, in Vimo Takta, ki ga nasledil na kušanskem prestolu.
Kudžula je bil pra-praded cesarja Kaniške Velikega.
Vima Takto (starokitajsko 閻膏珍, Jangaožen) je omenjen na Rabataškem napisu. Drug Kudžulov sin, Sadaškana, je omenjen v napisu odijskega kralja Rabataka. Vima Takto je bil predhodnik Vime Kadfiza in Kaniške I. Kušansko cesarstvo je razširil na severozahod Srednje Azije. Hou Hanšu o njem pravi:
"Za njim je postal kralj njegov sin Jangaožen [verjetno Vima Takto ali morda njegov brat Sadaškana]. Porazil je Tjanžu [severozahodna Indija] in imenoval generale, da so ga nadzirali in vodili. Jueži so zatem neizmerno obogateli. Vsa kraljestva so [njihovega kralja] imenovala kralj Guišuanga [Kušana], Hani pa so ga imenovali po njegovem prvotnem imenu Da Jueži."
Vima Kadfiz (kušansko Οοημο Καδφισης, Ooimo Kadfises) je bil Sadaškanov sin in vnuk Kudžule Kadfiza in oče Kaniške I. Njegovi predniki in naslednik so omenjeni v Rabataškem napisu.
Vima Kadfiz je h kušanskemu ozemlju priključil Baktrijo. Izdal je več obsežnih serij kovancev in izdelal več napisov. Ob že obstoječih bakrenih in srebrnih kovancih je koval tudi zlatnike.
Kaniška I. (okoli 127 – okoli 150)
Glavni članek:Kaniška I..
Kip cesarja Kaniške
Kip Kaniške v dolgem plašču in škornjih, s kijem in mečem v Muzeju Mathure, Utar Pradeš, Indija.
Na spodnjem robu plašča je napis v brahmanski pisavi: Mahārāja Rājadhirāja Devaputra Kāṇiṣka "Veliki kralj, kralj kraljev, božji sin, Kaniška"[79]
Vladavina Kaniške Velikega, četrtega kralja Kušana, je trajala približno 23 let od okoli leta 127 n. št.[80] Po Rabataškem napisu (vrstice 4-8) je vladal v skoraj celi severni Indiji južno od Ujjaina in Kundine ter vzhodno onkraj Pataliputre.
Svojemu cesarstvu je vladal iz dveh prestolnic: Purošapurja (zdaj Pešavar v severozahodnem Pakistanu) in Mathure v severni Indiji. On in Radža Dab sta zgradila ogromno trdnjavo v Bathindi (Qila Mubarak) v indijskem Pandžabu.
Kušani so imeli tudi poletno prestolnico v Bagramu, takrat znanem kot Kapisa, kjer so našli "Bagramski zaklad" z umetninami od Grčije do Kitajske.
Po Rabataškem napisu je bil Kaniška sin Vime Kadfiza, vnuk Sadaškane in pravnuk Kudžule Kadfiza. Kaniškovo obdobje, za katero je na podlagi prelomnih raziskav Harryja Falka[16][17] zdaj splošno sprejeto, da se je začelo leta 127, so Kušani približno stoletje do propada cesarstva uporabljali kot koledarsko referenco.
Huviška I. (okoli 150 – okoli 180)
Glavni članek:Huviška I..
Huviška (kušansko Οοηϸκι, Ooiški) je postal kušanski cesar po Kaniškovi smrti okoli leta 150 in vladal okoli trideset let. Njegova vladavina je bila obdobje umika in utrditve cesarstva. Zlasti v začetku svoje vladavine je veliko časa in truda namenil večjemu nadzoru nad mestom Mathura.
Vasudeva I. (okoli 190 – okoli 230)
Glavni članek:Vasudeva I..
Vasudeva I. (kušansko Βαζοδηο, Vazodeo, kitajsko 波調, Bodiao) je bil zadnji "veliki Kušan". Iz napisov je razvidno, da je vladal najmanj od leta 191 do 225. Konec njegovega vladanje je sovpadel z vdorov Sasanidov vse do severozahodne Indije in ustanovitve Indo-Sasanidov ali kušanšahov na ozemlju sedanjega Afganistana, Pakistana in severozahodne Indije okoli leta 240.
Vasiška (okoli 247 okoli 267)
Glavni članek:Vasiška.
Zlatnik kušanskega vladarja Huviške, s podobo oga Hvarena, kovan okoli 152-192
Vasiška je vladal domnevno dvajset let za cesarjem Kaniško II. Vladal je v Mathuri, v Gandari in na jug do Sančija (pri Vidisi), kjer je bilo odkritih več napisov z njegovim imenom, datiranih 22. in 28. leto morda druge Kaniškove vladavine.[81][82]
Mali Kušani (270 – 350)
Po izgubi ozemlja na zahodu (Baktrijo so zasedli Kušano-Sasanidi) in vzhodu (Mathuro so zasedli Gupti) je vladalo več "malih Kušanov", lokalnih vladarjev na območju Pandžaba s prestolnico Taksila. Znani so vladarji Vasudeva II. (270-300), Mahi (300-305), Šaka (305-335) in Kipunada (335-350).[81]
Vladarji so bili verjetno vazali Guptskega cesarstva, dokler ni še zadnjih ostankov Kušanskega cesarstva uničila invazija Kidaritov.[81]
Kumara/Kartikeja s kušanskim častilcem, 2. stoletje n. št.Kušanski princ, domnevno Huviška, daruje Bodhisatvi[83]Šiva Linga s kušanskimi častilci, okoli 2. stoletja n. št.
Panteon kušanskih bogov je izjemno raznolik, kar razkrivajo kušanski bakreni, srebrni in zlati kovanci. Na kovancih je ob portretih vladarjev več kot trideset različnih bogov, predvsem njihovega iranskega, pa tudi grškega in indijskega porekla.[84] Na zgodnjih kovancih so grška božanstva z njihovimi grškimi imeni. Med Kaniškovim vladanjem je grščino zamenjala baktrijščina, pisava pa je za vse kralje ostala grška. Po Huviški so na kovancih samo še dve božanstvi: Ardohšo in Oešo.[85][86]
Na kušanskih kovancih so upodobljena naslednja iranske božanstva:
Kušanski pečat iz karneola s podobo Atarja ("ΑΔϷΟ" (adšo) s simbolom triratana na levi in Kaniškovim dinastičnim znakom na desni
Kovanec Kaniške I. s podobo Bude in napisom "Boddo" v grški pisavi
Heraklej
Buda
Kovanes Vime Kadfiza s podobo Oešoja, ki bi lahko bil tudi Šiva[100][101][102] ali zoroastrski Vayu-Vata[103]
Stupa Ahin Poš, ki so jo zgradili Kušani v 2. stoletju n. št.; v njej so našli kovance kušanskih in rimskih cesarjav.Zgodnja budistična triada Mahajana; od leve proti desni so kušanski častilec, Mitra, Buda, Avalokitesvara in budistišni menih; Gandara, 2.-3. stoletje
Kušani so ob prevzemu oblasti prevzeli grško-budistične običaje prejšnjega indo-grškega kraljestva. Prevzem pokroteljstva nad budističnimi institucijami je imel za posledico razvoj v veliko trgovsko silo.[104] Od sredine 1. stoletja do sredine 3. stoletja se je budizem pod patronatom Kušanov po Svilni cesti razširil na Kitajsko in druge azijske države.
Kaniška je v budističnem izročilu znan po sklicu velikega budističnega koncila v Kašmirju. Kaniško in njegove predhodnike v regiji, indo-grškega kralja Menandra I. (Milinda) in indijska cesarja Ašoko in Haršo Vardhano, štejejo budisti za svoje največje dobrotnike.
V 1. stoletju n. št. so budistične knjige pisali in razširjali budistični menihi in trgovci. Ob kopenskih poteh proti Kitajski in drugam so nastajali tudi budistični samostani. Z razvojem budističnih knjig je v vzhodnem Afganistanu in severnem Pakistanu nastal tudi nov pisni jezik, imenovan gandara. Znanstveniki trdijo, da so našli veliko budističnih zvitkov, delno pisanih v gandarščini.[105]
Iz obdobja vladavine cesarja Huviške je prva znana omemba Bude Amitabhe. Odkrili so jo na spodnjem delu kipa iz 2. stoletja, najdenega v Govindo-Nagarju. Kip je zdaj v muzeju v Mathuri. Datiran je v "28. leto vladavine Huviške", družina trgovcev pa ga je posvetila Budi Amitabi. Obstaja nekaj dokazov, da je bil Huviška sam privrženec mahajanskega budizma. Fragment rokopisa v sanskrtu v Schøyenovi zbirki opisuje Huviško kot tistega, ki je "predstavljen v Mahāyāni".[106]
Zgodovinska kronika Radžatarangini iz 12. stoletja omenja podrobnosti iz obdobja kušanskih kraljev in njihovo naklonjenost budizmu.[107][108]
Potem so v tej deželi vladali ustanovitelji mest, ki so jih po treh svojih kraljih imenovali Huska, Juska in Kaniska (...) Ti kralji, čeprav so pripadali turški rasi, so našli zatočišče v dejanjih pobožnosti. V Suskaletri in drugih krajih so zgradili samostane, čaitje in podobne zgradbe. V slavnem obdobju njihovega vladanja je bilo kraljestvo Kašmir večinoma apanaža budistov, ki so si z odpovedovanjem pridobili ugled. Takrat je minilo sto petdeset let, odkar je na tem kopenskem svetu minila nirvana blaženega Sakja Simha in Bodhisatva je bil v tej državi edini vrhovni vladar. Bil je slavni Nagardžuna, ki je bival v Sadarhadvani.
V Gandari, križišču poti, ki so se stekale v Kušansko cesarstvo, se je razvila grško-budistična umetnost, najbolj znana oblika vpliva Kušana na zahodnjake. Iz Gandare je znanih več upodobitev Kušanov. Oblečeni so v prepasano tuniko in hlače in predstavljeni kot častilci Bude, Bodhisatve in kasnejšega Bude Maitreja.
Po mnenju Benjamina Rowlanda so se prvi znaki kušanske umetnosti pojavili v Halčajanu proti koncu 2. stoletja pr. n. št.[110] Razvili so se iz helenistične umetnosti in verjetno iz umetnosti mest Ai-Khanoum in Nisa. Umetnost je očitno podobna poznejši umetnosti Gandare in je morda celo bila izvor njenega razvoja.[110] Rowland še posebej opozarja na podobnost etničnih tipov, predstavljenih v Halčajanu in v umetnosti Gandare, pa tudi v slogu portretiranja.[110] Rowland je na primer odkril veliko podobnost med slavno glavo jueškega princa iz Halčajana in glavo Gandarskega Bodhisatve v Philadelphijskem muzeju.[110] Presenetljiva je tudi podobnost Gandarskega Bodhisatve s portretom kušanskega vladarja Hereja.[110] Po Rowlandu se je baktrijska umetnost Halčajana s svojim vplivom na umetnosti Gandare ohranila več stoletij prav zaradi pokroviteljstva Kušanov.[110]
Številne podobe iz Gandare iz obdobja Kušanskega cesarstva so zelo podobne grškim, sirskim, perzijskim in indijskim podobam. Med pogoste slogovne podobnosti spadajo bogate draperije in skodrani lasje.[111]
Ko so Kušani prišli na oblast tudi v Mathuri, se je razvila mathurska umetnost. V tem času so se začeli množično izdelovati samostoječi kipi Bude, kar je verjetno spodbudilo doktrinarne spremembe v budizmu, ki so omogočile odstopanje od anikonizma, ki je prevladoval v budističnih skulpturah v Mathuri, Bharhutu ali Sančiju od konca 2. stoletja pr. n. št.[112] Umetniški kulturni vpliv Kušanov je zaradi helenističnih grških in indijskih vplivov postopoma upadel.[113]
Datirani budistični kipi iz kušanskega obdobja
Kaniška I.: Kosambi, Bodhisatva, "Kaniškovo leto 2" (129 n. št.)[114]
Kaniška I.: Bala Bodhisatva, Sarnath, "Kaniškovo leto 3" (130 n. št.)[115]
Kaniška I.: "Kimbellov sedeči Buda" z napisom "Kaniškovo leto 4" (131 n. št.)[op 4][116][117] drug podoben kip ima datum "Kaniškovo leto 32"[118]
Kaniška I.: Buda iz Lorijan Tangaja z napisom, ki omenja "leto 318" javanaškega obdobja (143 n. št.)[119]
Vasudeva I: Haštnagarski Buda na podstavku z napisom "leto 384" javanaškega obdobja (okoli 209 n. št.)[119]
Vasudeva I.: Mamane Dheri Budha z napisom "Leto 89", verjetno Kaniškovega vladanja (216 n. št.)[119]
Kaniška II.: Kip boginje Hariti iz Skarah Dherija, Gandara, "leto 399" javanaškega obdobja (244 n. št.)[119]
Kušanski kovanci
Kušanski kovanci so številčni in so bili pomembno propagandno orodje za promocijo vseh kušanskih vladarjev.[120] Eden od kušanskih kovancev se je imenoval dinar. Njegovo ime izhaja iz imena rimskega zlatega denarija (denarius aureus).[120][121][122] Kušanski kovanci so se kopirali vse do Kušano-Sasanidov na zahodu in kraljestva Samatata v Bengaliji na vzhodu. Kopije kušanskih kovancev so bili tudi prvi kovanci Guptskega imperija. Ko je Samudragupta osvojil severozahod Indijske podceline, je od Kušanov prevzel standardne mase njihovih kovancev ter zasnove in tehnike kovanja.[123][124][125] Kasnejši guptski kovanci so v primerjavi s prvimi dinastijami postali tako po slogu kot po vsebini bolj indijski.[124][126]
Rimski kovanci v Kušanskem cesarstvu
Kovanec rimskega cesarja Trajana, najden skupaj s Kaniškovimi kovanci v samostanu Ahin Poš
Kušanski prstan z napisom v pisavi brahmi in portretoma rimskih vladarjev Septimija Severja in Julije Domne
Indijska imitacija kovanca Septimija Severja (193-211 n. št.)
Več rimskih virov omenja obisk ambasadorjev iz Baktrijskega kraljestva in Indije v 2. stoletju n. št. Omernjeni ambasadorji bi lahko bili Kušani.[127]
Grško-rimski gladiator na stekleni vazi, Bagram, 2. stoletje
Reges Bactrianorum legatos ad eum, amicitiae petendae causa, supplices miserunt.
Kralji Baktrije so poslali [cesarju Hadrijanu] ambasadorje s prošnjo za prijetaljstvo.[127]
Avrelij Viktor (Epitome‚ XV, 4) in Apijan (Praef., 7) omenjata, da je nekaj ambasadorjev iz Indije, Baktrije in Hirkanije sprejel tudi Hadrijanov naslednik Antonin Pij leta 138.[127]
Na nekaj kušanskih kovancih je simbol Rima, ki kaže na visoko raven osveščenosti in določeno stopnjo diplomatskih odnosov.[127]
V poletno prestolnico Kušanskega cesarstva Bagram je prihajala precejšnja količino blaga, uvoženega iz Rimskega cesarstva, zlasti različna steklovina. Prisotnost rimskega blaga v Kušanskem cesarstvu omenjajo tudi kitajski viri:
Tam [v Tianžuju ali severozahodni Indiji] je mogoče najti dragocene predmete iz Da Qina [Rimskega cesarstva], pa tudi fine bombažne tkanine, preproge iz fine volne, vse vrste parfumov, sladkarije, poper, ingver in črno sol.
V 1. in 2. stoletju n. št. se je Kušansko cesarstvo vojaško razširilo proti severu in se postavilo v središče donosne srednjeazijske trgovine. Poročila omenjajo, da so Kušani sodelovali s Kitajci proti vdorom nomadov, zlasti z generalom dinastije Han Ban Čaom leta 84, ko so nomadi poskušali podpreti upor kašgarskega kralja.[129] Okoli leta 85 so kitajskemu generalu Ban Čau pomagali tudi pri napadu na Turpan, vzhodno od Tarimske kotline.
Kušanski kovanci na Kitajskem
Bronast kovanec Kaniške I., najden v Hotanskem kraljestvu v Tarimski kotlini
Hanski napisi na svinčenem ingotu, napisani v grškem alfabetu v kušanskem slogu; Šaanši, 1.-2. stoletje n. št.[130]
Kušani so v zameno za svojo podporo zahtevali hansko princeso, vendar je bila njihova zahteva zavrnjena,[129][131] četudi so na hanski dvor poslali darila. Kušani so zato leta 86 z vojsko 70.000 mož napadli generala Ban Čaa, vendar so bili poraženi.[129][131] Morali so se umakniti in do konca vladavine hanskega cesarja Heja (89–106) plačevati davek.
Kušani so kitajskemu dvoru ponovno poslali darila leta 158–159 med vladanjem cesarja Huana Hanskega.
Po teh vzajemnih stikih se je kulturna izmenjava med cesarstvoma še povečala. Kušanski budistični misijonarji, kot je bil Lokaksema, so postali aktivni v kitajskih prestolnicah Luojang in občasno v Nanjingu, kjer so se še posebej odlikovali s svojim prevajanjem. Omenjajo se kot promotorji svetih spisov Hinajana in Mahajana na Kitajskem, ki so veliko prispevali k prenosu budizma po Svilni cesti.
Kušano-Sasanidi
Sasanidska oblast v Zahodnem Kušanu
Hormizd I. Kušanšah (vladal 277–286), kralj Indo-Sasanidov, je vzpostavil sasanidsko oblast v bivših kušanskih severozahodnih ozemljih; Nakš-e Rostam, panela Bahrama II. panel.
Kušano-Sasanidi so na nekaterih kovancih iz baktrijske kovnice posnemali kušanske; na sliki je kovanec sasanidskega vladarja Peroza I. Kušanšaha z napisom v baktrijski pisavi, ki se glasi "Peroz, veliki kralj Kušana"
Po smrti Vasudeve I. leta 225 je Kušansko cesarstvo razpadlo v vzhodno in zahodno polovico. Zahodne Kušane (v Afganistanu) je kmalu podjarmilo perzijsko Sasanidsko cesarstvo. Kušani so izgubili Sogdijo, Baktrijo in Gandaro. Sasanidski vladar Šapur I. (240–270) v svojem napisu v Nakš-e Rostamu omenja, da poseduje ozemlje Kušana (Kūšān šahr) vse do Purušapurja (Pešavar). To pomeni, da je posedoval Baktrijo in ozemlje do Hindukuša ali celo južno od njega:[132]
Jaz, vladar, ki častim Mazdo, Šapur, kralj kraljev Irana in Ne-Irana ... [Jaz] sem gospodar domen Irana (Ērānšahr) in posedujem ozemlje Perzije, Partije… Hindestana [in] posesti Kušana do meja Peškaburja in do Kaša, Sugda in Čačestana.
Njegove trditve potrjuje napis Rag-i-Bibi v Afganistanu.[132]
Sasanidi so odstavili zahodno dinastijo in jo nadomestili s perzijskimi vazali, znanimi kot kušanšahi (v baktrijščini na njihovih kovancih KΟÞANΟ ÞAΟ, košano šao).[133] Imenovali so se tudi indosasanidi ali kušano-sasanidi. Slednji so postali zelo močni pod Hormizdom I. Kušanšahom (277–286). Uprli so se Sasanidom in hkrati nadaljevali številne vidike kušanske kulture, vidne zlasti v njihovem naslavljanju in kovancih.[134]
Mali Kušani in guptska suverenost
Guptska oblast nad vzhodnimi Kušani
Napis "Devaputra Šāhi Šāhānu Šāhi" v srednji brahmanski pisavi na stebru v Allahabadu (vrstica 23), v katerem Samudragupta trdi, da je Devaputra pod njegovo oblastjo[135]
Kovanec imenom "Samudra", kovan v Pandžabu(Sa-mu-dra), domnevno kovanec guptskega vladarja Samudragupte. Kovanec je imitacija kovanca zadnjega kušanskega vladarja Kipunade in predhodnik kovancev prvih Kidaritskih Hunov v severozahodni Indiji (okoli 350-375)[136][137]
Vzhodno kušansko kraljestvo, znano tudi kot Mali Kušani, je imelo središče v Pendžabu. Okoli leta 270 so se njegova ozemlja v porečju Gangesa osamosvojila pod lokalnimi dinastijami, kot so bili Jaudheji. Kušane je nato sredi 4. stoletja pod Samudragupto podjarmil Guptski imperij.[138] Samudragupta v svojem napisu na stebru v Allahabadu razglaša, da so Dēvaputra-Shāhi-Shāhānushāhi (zadnji kušanski vladarji s popačenimi kušanskimi vladarskimi naslovi Devaputra, Šao in Šaonanošao, "Božji sin, kralj, kralj kraljev") zdaj pod njegovo oblastjo in bili prisiljeni "predati se, ponuditi (svoje) hčere v zakon in prepustiti upravljanje svojih okrožij in pokrajin".[138][139][140] Napis dokazuje, da so v času pisanja napisa v Allahabadu Kušani še vedno vladali v Pendžabu, vendar pod suverenostjo guptskega cesarja.[138]
Numizmatika kaže, da je kovanje denarja vzhodnih Kušanov precej oslabelo: srebrniki se sploh niso več kovali, zlatniki pa so se kovali v skromnem številu. To kaže, da so vzhodni Kušani izgubili svojo nekdanjo vlogo na trgovskih poteh, po katerih so dobavljali luksuzno blago in zlato.[138] Njihova budistična umetnost v Gandari je kljub temu še naprej cvetela. V pokrajini so bila ustanovljena nova mesta, kot je Sirsukh blizu Taksile.[138]
Vdori Sasanidov, Kidaritov in Alhonov
Okoli leta 350 je Šapur II. ponovno prevzel oblast nad obsežnim ozemljem v sedanjem Afganistanu in Pakistanu, morda zaradi uničenja Kušano-Sasanidskega kraljestva v napadu Hionitov (Beli Huni).[141] Kušano-Sasanidi so še vedno vladali na severu. Pomembne najdbe sasanidskih kovancev v mestu Taksila na drugem bregu Inda, ki se začnejo z vladavinama Šapurja II. (309-379) in Šapurja III. (383-388), kažejo, da je bilo širjenje sasanidske oblasti preko Inda posledica vojn Šapurja II. "s Hioniti in Kušani" v letih 350-358, kot jih opisuje Amijan Marcelin.[142] Šapurja sta obdržaja oblast v regiji do vzpona Kidaritov pod njihovim vladarjem Kidaro.[142]
Leta 360 je Kidarit (Hun) z imenom Kidara strmoglavil Kušano-Sasanide in ostanke stare Kušanske dinastije in ustanovil Kidaritsko kraljestvo. Kidaritski kovanci v kušanskem slogu kažejo, da so Kidariti želeli prevzeti kušansko dediščino. Zdi se, da so bili precej uspešni, čeprav v manjšem obsegu kot njihovi predhodniki Kušani. Na nekdanjih kušanskih ozemljih vzhodno od Pendžaba je vladal mogočni Guptski imperij.
Ostanke kušanske kulture pod Kidariti na severozahodu so nazadnje pometli vdori Alhonskih Hunov konec 5. stoletja in nato Nezaških Hunov. Alhonske Hune se včasih šteje za stransko vejo Heftalitov.
Prikazan je najnovejši seznam vladarjev z datumi njihovega vladanja.One of the most recent list of rulers with dates is as follows:[143]
Herej (okoli 1 – 30), pri kralj, ki je na kovancih sam sebe imenoval "Kušan" 50px
Kušanci so sprva obdržali grščino kot upravni jezik, vendar so kmalu začeli uporabljati baktrijščino. Baktrijski Rabataški napis, odkrit leta 1993 in razvozlan leta 2000, pravi, da je kušanski kralj Kaniška Veliki (vladal okoli leta 127) ukinil grščino (jonščino) kot jezik državne uprave in uvedel baktrijščino ("jezik Arijcev").[10]
S pripisom sanskrtske besede vaṃśa (dinastija) k imenu Gušana (Kušan) je nastal izraz Gušana-vaṃśa (Kušanska dinastija), zapisan v posvetilnem napisu na stupi Manikiala.[11]
Radžatarangini, kašmirska zgodovinska kronika iz 12. stoletja, za Kušane uporablja ime Turuška (तुरुष्क).[42] John M. Rosenfield meni, da so Turuška, Tuhara ali Tukara različice besede Tohar v indijskih spisih.[43] Aurel Stein je leta 1900 razlagal, da ime Turuška pomeni "turško pleme" Belih Hunov, se pravi Heftalitov.[44]
Di Castro, Angelo Andrea; Hope, Colin A. (2005). »The Barbarisation of Bactria«. Cultural Interaction in Afghanistan c 300 BCE to 300 CE. Melbourne: Monash University Press. str.1–18, map visible online page 2 of Hestia, a Tabula Iliaca and Poseidon's trident. ISBN978-1876924393.
Taagepera, Rein (1979). »Size and Duration of Empires: Growth-Decline Curves, 600 B.C. to 600 A.D.«. Social Science History. 3 (3/4): 132. doi:10.2307/1170959. JSTOR1170959.
Liu, Xinru (2001). The Silk Road: Overland Trade and Cultural Interactions in Eurasia. V Adas, Michael (ur.). Agricultural and pastoral societies in ancient and classical history. Philadelphia: Temple University Press. str. 156. ISBN 978-1-56639-832-9.
Dani, Ahmad Hasan; Masson, V. M.; Harmatta, J.; Puri, Baij Nath; Etemadi, G. F.; Litvinskiĭ, B. A. (1992–2005). History of civilizations of Central Asia. Pariz: UNESCO. str. 317–318. ISBN 92-3-102719-0. OCLC 28186754.
Grenet, Frantz (2015). "Zoroastrianism among the Kushans". In Falk, Harry (ed.). Kushan histories. Literary sources and selected papers from a symposium at Berlin, 5.-7. december 2013. Bremen: Hempen Verlag.
Afghanistan: Central Asian and Sassanian Rule, ca. 150 B.C.-700 A.D. Library of Congress Country Studies. 1997. Arhivirano iz izvirnika 15. februarja 2013. Pridobljeno 16 avgusta 2012.
Kushan Empire (ca. 2nd century B.C.–3rd century A.D.). Thematic Essay. Heilbrunn Timeline of Art History. Metropolitan Museum of Art. Pridobljeno 23. oktobra 2015.
Girshman, Roman. Ancient Iran: The movement of Iranian peoples. Encyclopædia Britannica Online.Encyclopædia Britannica, Inc. Pridobljeno 29. maja 2015.
Loewe, Michael A.N. (1979). Introduction. V Hulsewé, Anthony François Paulus (ur.). China in Central Asia: The Early Stage: 125 BC – AD 23; an Annotated Translation of Chapters 61 and 96 of the History of the Former Han Dynasty. Brill. str. 1–70. ISBN 978-90-04-05884-2. str. 23–24.
Koves, Margit (april–junij 2001). "Stein - The Hungarian Scholar" (PDF). Himalayan and Central Asian Studies: Journal of Himalayan Research and Cultural Foundation. 5 (2): 19.
Fedorov, Michael (2004). "On the origin of the Kushans with reference to numismatic and anthropological data"(PDF). Oriental Numismatic Society. 181 (jesen): 32.
Abdullaev, Kazim (2007). "Nomad Migration in Central Asia (in After Alexander: Central Asia before Islam)". Proceedings of the British Academy. 133: 89.
Benjamin, Craig (16.april 2015). The Cambridge World History: Volume 4, A World with States, Empires and Networks 1200 BCE–900 CE. Cambridge University Press. str. 477 ff. ISBN 978-1-316-29830-5.
Starr, S. Frederick (2013). Lost Enlightenment: Central Asia's Golden Age from the Arab Conquest to Tamerlane. Princeton, NJ: Princeton University Press. str. 53.
Basham, Arthur Llewellyn (1968). Papers on the Date of Kaniṣka: Submitted to the Conference on the Date of Kaniṣka. London, 20.-22. april 1960. Brill Archive. str. 414.
Marshak, Boris; Grenet, Frantz (2006). »Une peinture kouchane sur toile«. Comptes rendus des séances de l'Académie des Inscriptions et Belles-Lettres. 150 (2): 957. doi:10.3406/crai.2006.87101.
Fleet, J.F. (1908). »The Introduction of the Greek Uncial and Cursive Characters into India«. The Journal of the Royal Asiatic Society of Great Britain and Ireland. 1908: 179, note 1. JSTOR25210545.
Fleet, J.F. (1908). "The Introduction of the Greek Uncial and Cursive Characters into India". The Journal of the Royal Asiatic Society of Great Britain and Ireland. 1908: 179, note 1. JSTOR 25210545.
Rowland, Benjamin (1971). "Graeco-Bactrian Art and Gandhāra: Khalchayan and the Gandhāra Bodhisattvas". Archives of Asian Art. 25: 29–35. ISSN 0066-6637. JSTOR 20111029.
Stoneman, Richard (2019). The Greek Experience of India: From Alexander to the Indo-Greeks. Princeton University Press. str. 439–440. ISBN 9780691185385.
Pal, Pratapaditya (1986). Indian Sculpture. Volume I: Circa 500 B.C.-A.D. 700. Los Angeles County Museum of Art with University of California Press. str. 73, 78. ISBN 9780520059917.
McLaughlin, Raoul (2010). Rome and the Distant East: Trade Routes to the Ancient Lands of Arabia, India and China. A&C Black. str. 131. ISBN 9781847252357.
de Crespigny, Rafe (2007). A Biographical Dictionary of Later Han to the Three Kingdoms (23–220 AD). Leiden: Koninklijke Brill. str 5-6. ISBN 90-04-15605-4.
Jongeward, David; Cribb, Joe (2014). Kushan, Kushano-Sasanian, and Kidarite Coins A Catalogue of Coins From the American Numismatic Society by David Jongeward and Joe Cribb with Peter Donovan. str. 4.
Richard Salomon (Julij–september 1996). »An Inscribed Silver Buddhist Reliquary of the Time of King Kharaosta and Prince Indravarman«. Journal of the American Oriental Society. 116 (3): 418–452 [442]. JSTOR605147.
Richard Salomon (1995) [Published online: 9. avgust 2010]. »A Kharosthī Reliquary Inscription of the Time of the Apraca Prince Visnuvarma«. South Asian Studies. 11 (1): 27–32. doi:10.1080/02666030.1995.9628492.
Benjamin, Craig (2007). The Yuezhi: Origin, Migration and the Conquest of Northern Bactria. ISD. ISBN978-2-503-52429-0.
Bopearachchi, Osmund (2003). De l'Indus à l'Oxus, Archéologie de l'Asie Centrale (v francoščini). Lattes: Association imago-musée de Lattes. ISBN2-9516679-2-2.
Bopearachchi, Osmund (2007). »Some Observations on the Chronology of the Early Kushans«. V Gyselen, Rika (ur.). Des Indo-Grecs aux Sassanides: données pour l'histoire et la géographie historique. Zv.XVII. Group pour l'Etude de la Civilisation du Moyen-Orient.
Chavannes, Édouard (1906). Trois Généraux Chinois de la dynastie des Han Orientaux. Pan Tch'ao (32–102 p.C.); – son fils Pan Yong; – Leang K'in (112 p.C.). Chapitre LXXVII du Heou Han chou. T'oung pao 7.
Chavannes, Édouard (1907). Les pays d'occident d'après le Heou Han chou. T'oung pao 8. str.149–244.
Dani, Ahmad Hasan; Litvinsky, Boris Abramovich; Zamir Safi, M. H. "Eastern Kushans, Kidarines in Gandhara ans Kashmir, and Later Hephthalites". In Litvinsky (1996), str. 163–184.
Dorn'eich, Chris M. (2008). Chinese sources on the History of the Niusi-Wusi-Asi (oi)-Rishi (ka)-Arsi-Arshi-Ruzhi and their Kueishuang-Kushan Dynasty. Shiji 110/Hanshu 94A: The Xiongnu: Synopsis of Chinese original Text and several Western Translations with Extant Annotations. Berlin. To read or download go to:
Enoki, K.; Koshelenko, G. A.; Haidary, Z. "The Yu'eh-chih and their migrations". In Harmatta, Puri & Etemadi (1994), str. 165–183.
Faccenna, Domenico (1980). Butkara I (Swāt, Pakistan) 1956–1962, Volume III 1 (in English). Rome: IsMEO (Istituto Italiano Per Il Medio Ed Estremo Oriente).
Falk, Harry (1995–1996). Silk Road Art and Archaeology IV.
Falk, Harry (2001). »The yuga of Sphujiddhvaja and the era of the Kuṣāṇas«. Silk Road Art and Archaeology VII. str.121–136.
Falk, Harry (2004). »The Kaniṣka era in Gupta records«. Silk Road Art and Archaeology X. str.167–176.
Foucher, M. A. 1901. "Notes sur la geographie ancienne du Gandhâra (commentaire à un chaptaire de Hiuen-Tsang)." BEFEO No. 4, Oct. 1901, pp.322–369.
Golden, Peter B. (1992). An Introduction to the History of the Turkic Peoples. Harrassowitz Verlag.
Goyal, S. R. (2005). Ancient Indian Inscriptions. Jodhpur, India: Kusumanjali Book World.
Hill, John E. 2004. The Peoples of the West from the Weilüe 魏略 by Yu Huan 魚豢: A Third Century Chinese Account Composed between 239 and 265 CE. Draft annotated English translation.
Hill, John E. (2009). Through the Jade Gate to Rome: A Study of the Silk Routes during the Later Han Dynasty, First to Second Centuries CE. BookSurge. ISBN978-1-4392-2134-1.
Hoey, W. "The Word Kozola as Used of Kadphises on Ku͟s͟hān Coins." Journal of the Royal Asiatic Society of Great Britain and Ireland, 1902, pp.428–429.
Iloliev, A. "King of Men: ῾Ali ibn Abi Talib in Pamiri Folktales." Journal of Shi'a Islamic Studies, vol. 8 no. 3, 2015, pp.307–323. Project MUSE, doi:10.1353/isl.2015.0036.
Kennedy, J. "The Later Kushans." Journal of the Royal Asiatic Society of Great Britain and Ireland, 1913, pp.1054–1064.
Konow, Sten, ed. 1929. Kharoshthī Inscriptions with Exception of those of Asoka. Corpus Inscriptionum Indicarum, Vol. II, Part I. Reprint: Indological Book House, Varanasi, 1969.
Lebedynsky, Iaroslav (2006). Les Saces. Paris: Editions Errance. ISBN2-87772-337-2.
Loewe, Michael; Shaughnessy, Edward L. (1999). The Cambridge History of Ancient China: From the Origins of Civilization to 221 BC. Cambridge University Press. doi:10.1017/CHOL9780521470308. ISBN0-521-47030-7.
Mallory, J. P.; Mair, Victor H. (2008). The Tarim Mummies: Ancient China and the Mystery of the Earliest Peoples from the West. Thames & Hudson. ISBN978-0-500-28372-1.
Masson, V. M. "The Forgotten Kushan Empire: New Discoveries at Zar-Tepe." Archaeology, vol. 37, no. 1, 1984, str.32–37.
Narain, A. K. (1990). »Indo-Europeans in Central Asia«. V Sinor, Denis (ur.). The Cambridge History of Early Inner Asia. Zv.1. Cambridge University Press. str.151–177. doi:10.1017/CHOL9780521243049.007. ISBN978-1-139-05489-8.
Pulleyblank, Edwin G. (1966). »Chinese and Indo-Europeans«. The Journal of the Royal Asiatic Society of Great Britain and Ireland. 98 (1/2): 9–39. doi:10.1017/S0035869X00124566. JSTOR25202896.
Puri, Baij Nath. "The Sakas and Indo-Parthians". In Harmatta, Puri & Etemadi (1994), str. 184–201.
Puri, Baij Nath. "The Kushans". In Harmatta, Puri & Etemadi (1999), str. 247–264.
"Red Sandstone Railing Pillar." The British Museum Quarterly, vol. 30, no. 1/2, 1965, pp.64–64.
Rezakhani, Khodadad (2017a). »East Iran in Late Antiquity«. ReOrienting the Sasanians: East Iran in Late Antiquity. Edinburgh University Press. str.1–256. ISBN978-1-4744-0030-5. JSTOR10.3366/j.ctt1g04zr8.
Rezakhani, Khodadad (2017b). »From the Kushans to the Western Turks«. V Daryaee, Touraj (ur.). King of the Seven Climes: A History of the Ancient Iranian World (3000 BCE - 651 CE). UCI Jordan Center for Persian Studies. str.1–236. ISBN978-0-692-86440-1.
Rife, J. L. "The Making of Roman India by Grant Parker (review)." American Journal of Philology, vol. 135 no. 4, 2014, pp.672–675. Project MUSE, doi:10.1353/ajp.2014.0046.
Rosenfield, John M. (1993). The Dynastic Art of the Kushans. New Delhi: Munshiram Manoharlal. ISBN81-215-0579-8.
Roux, Jean-Paul (1997). L'Asie Centrale, Histoire et Civilization[Central Asia: History and Civilization] (v francoščini). Fayard. ISBN978-2-213-59894-9.
Sarianidi, Viktor. 1985. The Golden Hoard of Bactria: From the Tillya-tepe Excavations in Northern Afghanistan. Harry N. Abrams, Inc. New York.
Sims-Williams, Nicholas; Cribb, Joe. "A new Bactrian inscription of Kanishka the Great". In Falk (1995–1996), str. 75–142.
Sims-Williams, Nicholas. 1998. "Further notes on the Bactrian inscription of Rabatak, with an Appendix on the names of Kujula Kadphises and Vima Taktu in Chinese." Proceedings of the Third European Conference of Iranian Studies Part 1: Old and Middle Iranian Studies. Edited by Nicholas Sims-Williams. Wiesbaden. pp.79–93.
Sivaramamurti, C. (1976). Śatarudrīya: Vibhūti of Śiva's Iconography. Delhi: Abhinav Publications.
Spooner, D. B. (1908–09). "Excavations at Shāh-jī-kī Dhērī."; Archaeological Survey of India. pp.38–59.
Watson, Burton. Trans. 1993. Records of the Grand Historian of China: Han Dynasty II. Translated from the Shiji of Sima Qian. Chapter 123: "The Account of Dayuan", Columbia University Press. Revised Edition. ISBN0-231-08166-9; ISBN0-231-08167-7 (pbk.)
Wink, André (2002). Al-Hind: The Slavic Kings and the Islamic conquest, 11th-13th centuries. BRILL.
Zürcher, E. (1968). »The Yüeh-chih and Kaniṣka in the Chinese sources«. V Basham, A. L. (ur.). Papers on the Date of Kaniṣka. Leiden: E. J. Brill. str.346–393.
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Kušansko cesarstvo.
Ku-ṣā-ṇa, Kuṣāṇa, devangarski sanskrt कुषाण राजवंश, Kuṣāṇa Rājavaṃśa, BHS Guṣāṇa-vaṃśa, partsko 𐭊𐭅𐭔𐭍 𐭇𐭔𐭕𐭓, Kušan-xšaθr, kitajsko 貴霜[15]) je bilo asinkretično cesarstvo, ki so ga v 1. stoletju na baktrijskem ozemlju ustanovili Jueži. Cesarstvo je obsegalo večino sedanjega Afganistana, Pakistana in severne Indije najmanj do Sakete in Sarnata pri Varanasiju (Benares), kjer je bil odkrit napis iz obdobja kušanskega cesarja Kaniške Velikega, ki se je začelo okoli leta 127.[16][17][18].jpg)
, Kṣatrapa) in velikih satrapij (mahakšatrapa, brahmi 
.jpg){kind=small}
![](#/media/Slika:Huvishka_with_seated_god_Serapis_("Sarapo").jpg){kind=small}
.jpg)
𑁕, Maharadžasja Kaniškasja Sam 4, "Leto 4 velikega kralja Kaniške"
