Kušansko cesarstvo
asinkretični imperij na območju Srednje in Južne Azije (30–375 n. št.) / From Wikipedia, the free encyclopedia
Kušansko cesartvo (starogrško starogrško Βασιλεία Κοσσανῶν, Vasileia Kossanon, baktrijsko Κυϸανο, Kušano, pozni brahmanski sanskrt Ku-ṣā-ṇa, Kuṣāṇa, devangarski sanskrt कुषाण राजवंश, Kuṣāṇa Rājavaṃśa, BHS Guṣāṇa-vaṃśa, partsko 𐭊𐭅𐭔𐭍 𐭇𐭔𐭕𐭓, Kušan-xšaθr, kitajsko 貴霜[15]) je bilo asinkretično cesarstvo, ki so ga v 1. stoletju na baktrijskem ozemlju ustanovili Jueži. Cesarstvo je obsegalo večino sedanjega Afganistana, Pakistana in severne Indije najmanj do Sakete in Sarnata pri Varanasiju (Benares), kjer je bil odkrit napis iz obdobja kušanskega cesarja Kaniške Velikega, ki se je začelo okoli leta 127.[16][17][18]
Kušansko cesarstvo | |||||||||||||||||||
---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
30–375 | |||||||||||||||||||
Status | Nomadsko cesarstvo | ||||||||||||||||||
Glavno mesto | Bagram (antična Kapisa) Pešavar (Puruṣapura) Taksila (Takṣaśilā) Mathura (Mathurā) | ||||||||||||||||||
Skupni jeziki | grščina (uradni jezik do okoli 127)[op 1] baktrijščina[op 1] (uradni jezik od okoli 127) sanskrt[op 2] | ||||||||||||||||||
Vlada | monarhija | ||||||||||||||||||
Cesar | |||||||||||||||||||
• 30–80 | Kudžula Kadfiz | ||||||||||||||||||
• 350–375 | Kipunada | ||||||||||||||||||
Zgodovinska doba | klasična antika | ||||||||||||||||||
30 | |||||||||||||||||||
375 | |||||||||||||||||||
Površina | |||||||||||||||||||
leta 200 (ocena)[13] | 2000000 km2 | ||||||||||||||||||
leta 200 (ocena)[14] | 2500000 km2 | ||||||||||||||||||
Valuta | kušanska drahma | ||||||||||||||||||
|
Kušani so bili najverjetneje ena od petih vej konfederacije Juežov,[19][20] indoevropskega nomadskega ljudstva morda toharskega izvora.[21][22][23][24][25] Ljudstvo se v starodavno Baktrijo preselilo iz severovzhodne Kitajske (Xinjiang in Gansu).[20]
Ustanovitelj dinastije Kudžula Kadfiz je po grško-baktrijski tradiciji sledil grškim verskim idejam in ikonografiji in hkrati tradicijam hinduizma in bil častilec hindujskega boga Šive.[26][27] Kušani so bili na splošno tudi veliki pokrovitelji budizma. Začenši s cesarjem Kaniško so v svoj panteon uvedli tudi elemente zoroastrstva.[28] Odigrali so pomembno vlogo v širjenju budizma v Srednjo Azijo in na Kitajsko.
Kušani so v državni upravi sprva verjetno uporabljali grščino, vendar so jo kmalu začeli zamenjavati z baktrijskim jezikom.[op 1] Kaniška je poslal svojo vojsko severno od gora Karakoruma. Glavna cesta iz Gandare na Kitajsko je več kot stoletje ostala pod nadzorom Kušana in omogočala lažje potovanje in olajšala širjenje mahajana budizma na Kitajsko. Kušanska dinastija je imela diplomatske stike z Rimskim cesarstvom, Sasanidsko Perzijo, Aksumitskim kraljestvom in kitajsko dinastijo Han. Cesarstvo Kušan je bilo v središču trgovskih zvez med Rimskim cesarstvom in Kitajsko. Po mnenju Alaina Daniéloua je bilo "Kušansko cesarstvo nekaj časa središče velikih civilizacij".[29] V cesarstvu so ustvarili veliko filozofskih, umetniških in znanstvenih del, edina besedila o zgodovini cesarstvu pa so kljub temu samo napisi in zapisi v drugih jezikih, zlasti v kitajščini.[30]
V 3. stoletju se je Kušansko cesarstvo razdrobilo v na pol neodvisna kraljestva, ki so padla pod vpliv Sasanidov, ki so vdrli z zahoda in na ozemlju Sogdije, Baktrije in Gandare ustanovilo Kušano-Sasanidsko kraljestvo. V 4. stoletju je z vzhoda pritisnili tudi indijski Gupti. Kušan in Kušano-Sasanidsko kraljestvo so sčasoma preplavili napadalci s severa, znani kot Kidariti, in za njimi Heftaliti.[31]