![cover image](https://wikiwandv2-19431.kxcdn.com/_next/image?url=https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/e/ed/Guwen_Shangshu_TNM.jpg/640px-Guwen_Shangshu_TNM.jpg&w=640&q=50)
Knjiga dokumentov
From Wikipedia, the free encyclopedia
Knjiga dokumentov (kitajsko 書經, pinjin Shūjīng, prejšnja romanizacija Šu King) ali Klasična zgodovina, znana tudi kot Šangšu (Čaščeni dokumenti), je zbirka retorične proze in ena od petih klasik starodavne kitajske književnosti, katere avtorstvo se pripisuje učenim osebnostim starodavne Kitajske. Knjiga je bila več kot 2000 let temelj kitajske politične filozofije.
![]() Stran in komentirane različice rokopisa Šudžing iz 7. stoletja v lasti Tokijskega narodnega muzeja | |
Avtor | več avtorjev, urejanje se tradicionalno pripisuje Konfuciju |
---|---|
Naslov izvirnika | 書 *s-ta |
Država | Dinastija Džov, Kitajska |
Jezik | stara kitajščina |
Subjekt | zbirka retorične proze |
Knjiga dokumentov | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
![]() "Klasika dokumentov (Šudžing)" v tradicionalni (zgoraj) in poenostavljeni kitajski pisavi | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Kitajsko ime | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
Tradicionalno kitajsko | 書經 | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Poenostavljeno kitajsko | 书经 | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Dobesedni pomen | "Klasika dokumetov" | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
| |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Šangšu | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Tradicionalno kitajsko | 尚書 | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Poenostavljeno kitajsko | 尚书 | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Dobesedni pomen | "Čaščeni dokumenti" | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
| |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Šu | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Tradicionalno kitajsko | 書 | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Poenostavljeno kitajsko | 书 | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Dobesedni pomen | "Dokumenti" | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
| |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Vietnamsko ime | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Vietnamska abeceda | Kinh Thư | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Hán-Nôm | 經書 | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Korejsko ime | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Hangul | 서경 | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Hanja | 書經 | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
| |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Japonsko ime | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Kandži | 書経 | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Hiragana | しょきょう | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
| |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Knjiga dokumentov je bila predmet ene od najstarejših kitajskih literarnih polemik med zagovorniki različnih različic besedila. Ohranila se je različica učenjaka Fu Šenga v 29 razdelkih (篇, pian), ki je preživela sežiganja knjig in pokopavanja učenjakov cesarja Čin Ši Huanga. To zbirko besedil so imenovali "Moderna pisava" (今文, jinwen), ker je bila napisana v pisavi z začetka dinastije Zahodni Han. Po zapisih iz dinastije Zahodni Han je besedila odkrili Fu Šengov potomec Kong Anguo v poznem 2. stoletju pr. n. št. v zidu Konfucijevega družinskega posestva v Čufuju. To novo gradivo so imenovali "Stara pisava" (古文, guwen) ker je bilo napisano v pisavi iz obdobja pred standardizacijo kitajske pisave, uvedeno med dinastijo Čin. Gradivo "Stare pisave" je vsebovalo šestnajst besedil več od gradiva "Nove pisave". Zdi se, da se je besedilo "Stare pisave" izgubilo ob koncu dinastije Vzhodni Han, medtem ko je besedilo "Nove pisave" krožilo po Kitajski, zlasti v Oujang Šangšuju (歐陽尚書), študiji dokumentov učenjaka Oujang Gaja iz Zahodnega Hana. Oujang Šangšu je bil osnova študij Ma Ronga in Dženg Šuana iz dinastije Vzhodni Han.[2][3]
Do konca 2. stoletja n. št. je bilo znano, da je Šangšu nekoč vseboval več kot le besedilo "Moderne pisave".[4] To je učenjake verjetno spodbudilo k rekonstrukciji besedila "Stare pisave", ki je kulminirala s predstavitvijo 58 poglavij (s predgovorom 59 poglavij) Šangšuja na dvoru Vzhodnega Džina leta 317 n. št. Avtor dela je bil Mej Dze (梅頤).
Mej Dzejeva rekonstrukcija je bila z nekaj dvomi sprejeta in kasneje kanonizirana kot del najpomembnejšega Kong Jingdajevega dela Vudžing Džengji (五經正義, Pravi pomen petih klasik). Šele v 17. stoletju je učenjak Jan Ruoču iz dinastije Čing dokazal, da gre pravzaprav za izmišljotino, napisano v 3. ali 4. stoletju n. št.
V prečiščeni izdaji Knjige dokumentov so besedila razdeljena na štiri dele, ki predstavljajo različna obdobja: napol mitsko vladavino Juja Velikega ter dinastij Šja, Šang in Džov. Razdelek Džov predstavlja več kot polovico besedila. Nekatera poglavja v novem besedilu spadajo med najzgodnejše primere kitajske proze, saj beležijo govore iz prvih let dinastije Džov v poznem 11. stoletju pr. n. št. Ostali trije razdelki naj bi vsebovali starejše gradivo, vendar večina učenjakov meni, da so bila celo poglavja "Moderne pisave" v teh razdelkih sestavljena pozneje kot tista v razdelku Džov. Poglavja, ki se nanašajo na najzgodnejša obdobja, so bila sestavljena šele v 4. ali 3. stoletju pr. n. št.