Keltska umetnost
From Wikipedia, the free encyclopedia
Keltska umetnost je povezana z ljudmi, znanimi kot Kelti, tistimi, ki so govorili keltske jezike v Evropi od prazgodovine do sodobnega obdobja, pa tudi umetnosti starodavnih ljudstev, katerih jezik je negotov, vendar imajo kulturne in slogovne podobnosti z govorci keltskih jezikov.
Keltska umetnost je težek izraz, ki definira dolgo obdobje, geografijo in kulturo. Primeri umetnosti v Evropi so nastali od bronaste dobe, pravzaprav tudi od neolitika, vendar pa arheologi na splošno uporabljajo izraz »keltski« za vse kar se nanaša na kulturo evropske železne dobe od okoli 1000 pr. n. št. do osvajanja večine ozemlja Rimskega imperija, umetnostni zgodovinarji pa se običajno začnejo pogovarjati samo o »keltski umetnosti« od latenske kulture naprej (La Tene - od 5. do 1. st. pr. n. št.). [1] »Zgodnja keltska umetnost« je še en izraz za to obdobje, ki se razteza v Britaniji do okoli leta 150 n. št.. [2] Zgodnja srednjeveška umetnost Britanije in Irske, ki je izdelala Knjigo iz Kellsa in druge mojstrovine in je »keltska umetnost« za širšo javnost v angleško govorečem svetu, se v zgodovini umetnosti imenuje Otoška keltska umetnost. To je najbolj znan del, a ne celotna keltska umetnost zgodnjega srednjega veka, ki vključuje tudi piktsko umetnost Škotske.
Oba sloga sta absorbirala precejšnje vplive iz ne-keltskih virov, vendar sta ohranila prednost geometrijskemu okraševanje nad figurativnimi predmeti, ki so pogosto izjemno stilizirani, če se pojavijo; pripovedni prizori se pojavljajo le pod zunanjim vplivom. Karakteristične so energetske krožne oblike, triskelioni in spirale. Velik del ohranjenega materiala je iz plemenitih kovin, ki nedvomno dajejo zelo nepristransko sliko, vendar je poleg piktskih kamnov in otoških visokih križev, zelo velika monumentalna plastika, tudi z dekorativno rezbarijo, zelo redka. Nekaj je stoječih moških figur, kot je Hirschlandenski bojevnik in tako imenovani Gospod iz Glauberga, saj so bile prvotno pogoste v lesu.
Pojem je tudi vizualna umetnost keltskega preporoda (bolj opazna v literaturi) od 18. stoletja do sodobnosti, ki se je kot zavestno prizadevanje sodobnih Keltov, večinoma na britanskih otokih, izrazila v identiteti in nacionalizmu ter postala precej priljubljena tudi izven keltskih narodov in katere slog je še vedno aktualen v različnih ljudskih oblikah, od keltskih križev, pogrebnih spomenikov, do prepletenih tetovaž. Skladno z začetki koherentnega arheološkega razumevanja prejšnjih obdobij, je slog samozavestno uporabljanih motivov, tesno prepisanih iz del prejšnjih obdobij, bolj pogosto otoški kot železnodoben. Drug vpliv je imela pozna latenska »rastlinska« umetnosti na gibanje Art Nouveau.
Običajno je keltska umetnost okrasna, se izogiba ravnim linijam in le občasno uporablja simetrijo, ne da bi imitacija narave bila osrednja za klasično tradicijo, ki pogosto vključuje kompleksno simboliko. Keltska umetnost je uporabila različne sloge in je pokazala vplive iz drugih kultur v svojih pentljah, spiralah, ključih, črkah, zoomorfnih in rastlinskih oblikah in človeških figurah. Kot je zapisala arheologinja Catherine Johns: »Skupno za keltsko umetnost v širokem kronološkem in geografskem razponu je izvrsten občutek ravnovesja pri postavitvi in razvoju vzorcev. Krive črtne oblike so določene tako, da se oblikujeta pozitivna in negativna, napolnjena območja in prazni prostori v harmonično celoto. Nadzor in omejitev sta bili izvedeni pri uporabi teksturnih in reliefnih površin. Zelo zapleteni krivočrtni vzorci so bili zasnovani tako, da pokrivajo natančno najbolj nerodno in nepravilno oblikovane površine«. [3]