Gajserik
From Wikipedia, the free encyclopedia
Gajserik ( ok. 389 – 25. januar 477),[1] znan tudi kot Geiserik ali Genserik ( latinsko Gaisericus, Geisericus; rekonstruirano Vandalsko: *Gaisarīx [lower-alpha 1]) je bil kralj Vandalov in Alanov (428–477), vladal je kraljestvu, ki ga je ustanovil, in je bil eden ključnih akterjev v težavah, s katerimi se je soočalo Zahodno rimsko cesarstvo v 5. stoletju. Skozi svojo skoraj 50-letno vladavino je razmeroma nepomembno germansko pleme povzdignil do statusa velike sredozemske sile. Njegov najbolj znan podvig pa je bil zavzetje in ropanje Rima junija 455. Prav tako je premagal dva velika prizadevanja Rimljanov, da bi ga strmoglavili, prvega cesarja Majorijana leta 460 ali 461, drugega pa Baziliska v bitki pri rtu Bon leta 468. Po smrti v Kartagini je Gajserika nasledil sin Hunerik .
Gajserik | |
---|---|
vladar Vandalsko kraljevstvo | |
Vladanje | 428 – 25. januar 477 |
Predhodnik | Gunderik |
Naslednik | Hunerik |
Rojstvo | ok. 389 pri Blatnem jezeru, Madžarska |
Smrt | 25. januar 477 (star 87) Kartagina, Vandalsko kraljevstvo |
Potomci |
|
Oče | Godigisel |
Religija | Arijanstvo |