From Wikipedia, the free encyclopedia
Cesar Tenmu (天武天皇 Tenmu-tenno, ok. 631 – 1. oktober 686) je 40. japonski cesar[1] v skladu s tradicionalnim dednim nasledstvom.[2] Vladal je med letoma 673 in 686, ko je umrl.[3]
Tenmu | |
---|---|
Japonski cesar | |
Vladanje | 673–686 |
Predhodnik | Kobun |
Naslednik | Džito |
Rojstvo | 631 |
Smrt | 1. oktober 686 |
Zakonec |
|
Potomci |
|
Rodbina | Jamato |
Oče | Cesar Džomei |
Mati | Cesarica Kogjoku |
Religija | šintoizem, kasneje budizem |
Tenmu je bil najmlajši sin cesarja Džomeia in cesarice Kogjoku ter mlajši brat cesarja Tendžija. Ob rojstvu se je imenoval princ Oama (大海人皇子 Oama no odži). Nasledila da je cesarica Džito, njegova nečakinja in žena. Med vladanjem njegovega starejšega brata, cesarja Tendžija, je bil prisiljen v poroko z mnogimi njegovimi hčerami, saj je cesar verjel, da bo tako izboljšalo politične vezi med bratoma. Te nečakinje so bile princesa Unonosarara (cesarica Džito), princesa Ota, princesa Oe in princesa Nitabe. Imel je tudi druge družice, ki so bile hčerke pomembnih dvorjanov.
Tenmu je imel veliko otrok, vključno s kronskim princem Kusakabejem, princi Točijem, Ocujem in Otom (s princeso Unonosararo) ter princem Tonerijem, urednikom Nihon Šokija in očetom cesarja Džunnina. Preko princa Kusakabeja je imel 4 potomce cesarje. Cesar Koken je bil zadnji vladar v njegovi liniji.
Cesar Tenmu je prvi japonski monarh, ki so mu naziv tenno podelili že med vladanjem in ne posmrtno.[4]
Edini dokument o njegovem življenju je Nihon Šoki, a ga je urejal njegov sin, princ Toneri, napisan pa je bil v času vladanja njegove žene in otrok, kar meče senco dvoma na njegovo natančnost in nepristranskost. Na kratko je omenjen tudi v uvodu v Kodžiki, kjer ga častijo kot cesarja, ki je naročil njegovo sestavo.
Tenmujev oče je umrl v cesarjevi mladosti, zato je odraščal pod vodstvom cesarice Sajmei. Ni bilo pričakovano, da bo zasedel prestol, saj je bil kronski princ njegov brat, cesar Tendži, starejši sin vladajoče cesarice.
Med obdobjem Tendži ga je cesar imenoval za kronskega princa, ker med svojimi sinovi ni imel ustreznega potomca, saj njihove matere niso bile dovolj visoko po statusu, da bi svojim sinovom lahko zagotovile zadostno politično podporo. Tendži je sumil, da bi bil njegov brat tako ambiciozen, da bi mu poskusil vzeti prestol, zato je spodbujal politične poroke svojih hčera z bratom.
Tendži je bil zelo aktiven pri izboljševanju vojaških inštitucij, ustanovljenih z reformami Taika.[5]
V starosti je imel Tendži sina princa Otoma z nizko rangirano družico. Ker je imel Otomo šibko politično podporo, je držala splošna modrost tistega časa [6], da ni dobra ideja, da bi se poskušal povzpeti na prestol, a je bil Tendži obseden s to mislijo.
Leta 671 je Tenmu začutil, da je ogrožen, zato je prostovoljno odstopil od položaja kronskega princa, da bi postal menih. Preselil se je v gore v Jošinu, provinca Nara (danes Jošino, Nara), uradno zaradi osamitve. S seboj je vzel sinove in ženo, princeso Unonosararo, Tendžijevo hčerko. Vse ostale družice je pustil v prestolnici Omikjo v provinci Omi (danes v Ocuju, prefektura Šiga).
Po smrti cesarja Tendžija leta 672 je izbruhnil spor za prestol med njegovimi 14 otroki (več različnih mater). Nasledil ga je sin, princ Otomo, znan tudi kot cesar Kobun. Tenmu je zbral vojsko in napadel prestolnico Omi-kjo iz Jošina na vzhodu, kar imenujemo džinšinska vojna. Prestolnici se je približeval v nasprotni smeri urinega kazalca preko provinc Jamato, Iga in Mino, ki so bile vse sosednje provinci Omi. Vojski cesarja Kobuna in Tenmuja sta se udarili na severozahodnem delu province Mino (današnja Sekigahara, prefektura Gifu). Tenmujeva vojska je zmagala in Kobun je storil samomor.
Kronologija po obdobju Meidži
Kronologija pred obdobjem Meidži Pred 19. stoletjem je Otomo veljal za vsiljivca, pretendenta ali anomalijo. Če bi ta predpostavka obveljala, bi bilo naše razumevanje obdobja sledečeː
Cesar Tenmu ni bil nič manj aktiven pri izboljševanju vojaških inštitucij iz obdobja Taika kot cesar Tendži. Njegova vladavina je prinesla mnoge spremembe: (1) organizacija centraliziranega urada za vojno; (2) obramba osrednjega dela države okoli prestolnice je bila utrjena; (3) izgradnja utrdb in gradov blizu prestolnice, na zahodu Honšuja in na Kjušuju; (4) ponovno so preučili vojaške enote; provincialni guvernerji so morali študirati taktiko in dopolniti arzenal orožja.[9]
V letu 673 je Tenmu prestolnico vrnil v Jamato na planjavo Kijomihara in jo poimenoval Asuka. V Man'jošuju je vključena pesem, napisana po džinšinski vojni:
Naš vladar je kot bog,
svoje cesarsko mesto[10] je zgradilna močvirnati planjavi,kjer kostanjevi konji tonejovse do trebuha.– Mijuki Otomo[11]
Cesar Tenmu je bil ustoličen v Asuki. Unonosararo je povzdignil do položaja cesarice. Dogodki njegovega vladanja so:
Tenmu je vladal do smrti leta 686. Njegova žena cesarica Džito je vladala, dokler ni njun sin nastopil kot 42. japonski cesar.[14] Dejanski kraj cesarjevega groba je znan. Tradicionalno ga častijo v spominskem šintoističnem svetišču (misasagi) v Osaki. Cesarska hiša je posvetila to lokacijo kot njegov mavzolej. Uradno se imenuje Hinokuma no Ouči no misasagi.[15]
Leta 675 je prepovedal uživanje živalskega mesa (konj, govedo, pes, opica, ptica) od 1. aprila do 30. septembra vsako leto zaradi vplivov budizma.[16]
V Nihon Šokiju je cesar opisan kot velik inovator, a je nevtralnost pisca vprašljiva, saj so pisanje nadzorovali cesarjevi potomci. Vseeno pa je jasno, da je Tenmu poveča vpliv cesarskega prestola in imenoval lastne sinove na najvišje položaje v vladi, kar je manjšalo moč tradicionalnih klanov Otomo in Soga. Obnovil je sistem dednih nazivov kabane, a je nekatere opustil. Omi in Muradži, najvišja naziva iz prejšnjega sistema, sta izgubila na pomenu v novem osem stopenjskem kabaneju. Vsak klan je dobil nov kabane glede na bližino cesarski dedni liniji in zvestobi Tenmuju.
Tenmu je skušal ohraniti ravnovesje moči med sinovi. Nekoč naj bi skupaj potovali v Jošino, kjer jih je prosil, naj sodelujejo in se ne vojskujejo med seboj. To se je izkazalo za neučinkovito: princ Ocu je bil po očetovi smrti usmrčen zaradi izdaje.
Cesarjeva zunanja politika je bila naklonjena kraljestvu Silla, ki je leta 676 prevzelo nadzor nad Korejskim polotokom. Po združitvi Koreje je cesar Tenmu prekinil diplomatske stike s kitajsko dinastijo Tang, da bi ohranil dobre odnose s Sillo.[17]
Tenmu je uporabljal verske strukture za večanje avtoritete prestola. Utrdil je povezavo med cesarsko hišo in Velikim svetiščem Ise (posvečenem boginji cesarskih prednikov Amaterasu). Svojo hčerko princeso Oku je poslal za sajo (novoustanovljeni položaj) svetišča Ise. Iz državne blagajne so financirali praznovanje mnogih festivalov. Pokazal je naklonjenost budizmu in dal zgraditi več večjih templjev in samostanov. Rečeno je, da je vsako gospodinjstvo poprosil, naj zgradijo svetišče s podijem (t.i. bacudan), na katerega naj položijo sliko Bude in sutro, da bi lahko izvajali družinsko čaščenje. Po drugi strani je budistične svečenike, menihe in nune nadzorovala država in nihče ni mogel postati svečenik brez njihovega dovoljenja. To je preprečevalo nastajanje kultov in spreminjanje kmetov v svečenike.
Kugjo (公卿) je skupni izraz za peščico najbolj močnih moških, delujočih na dvoru japonskega cesarja v času pred obdobjem Meidži.
Večino časa so to elitno skupino sestavljali samo trije ali štirje možje naenkrat. Njihovo družinsko ozadje in izkušnje so jih pripeljale do vrha družbe. V času vladavine cesarja Tenmuja so vrh organa Dajdžo-kan sestavljaliː
Leta cesarjeve vladavine sovpadajo samo z enim imenom ere - nengojem, ki je bil razglašen v zadnjih mesecih njegove vladavine pod imenom Šučo.[19]
Zgodnja leta vladavine cesarja Tenmuja strokovnjaki ne povezujejo z nobeno ero - nengojem. Novosti, ki so jih prinesle reforme Taika, med njimi tudi imenovanje obdobji nengo, so do vladavine cesarja Monmuja izginjale. Šele z letom 701 je razglasil novo obdobje - Tajho.
V tem kontekstu nudi prevod Gukanšoja razlago o letih vladavine cesarice Džito, kar zmede občutek jasnosti v časovnem okviru pred obdobjem Tajho:
Cesarica: princesa Uno-no-sarara (鸕野讃良皇女) (cesarica Džito) (645-703)
Hi: princesa Ota (大田皇女) (644-667), hčerka cesarja Tendžija
Hi: princesa Oe (大江皇女) (?-699), hčerka cesarja Tendžija
Hi: princesa Niitabe (新田部皇女) (?-699), hčerka cesarja Tendžija
Bunin: Fudživara no Hikami-no-iracume (藤原氷上娘) (?-682), hčerka Fudživara no Kamatarija
Bunin: Soga no Onu-no-iracume (蘇我大蕤娘) (?-724), hčerka Soga no Akaeja
Bunin: Fudživara no Ioe-no-iracume (藤原五百重娘), hčerka Fudživara no Kamatarija
Dvorna gospa: Nukata no Okimi (額田王)
Dvorna gospa: Munakata no Amako-no-iracume (胸形尼子娘), hčerka Munakata-no-Kimija Tokuzena
Dvrona gospa: Šišihito no Kadžihime-no-iracume (宍人梶媛娘), hčerka Šišihito-no-Omi Omaro
Seamless Wikipedia browsing. On steroids.
Every time you click a link to Wikipedia, Wiktionary or Wikiquote in your browser's search results, it will show the modern Wikiwand interface.
Wikiwand extension is a five stars, simple, with minimum permission required to keep your browsing private, safe and transparent.