Bazilika sv. Frančiška Asiškega, Assisi
bazilika v Italiji / From Wikipedia, the free encyclopedia
Bazilika svetega Frančiška Asiškega (italijansko Basilica di San Francesco d'Assisi; latinsko Basilica Sancti Francisci Assisiensis) je matična cerkev rimskokatoliškega reda manjših bratov konventualov v Assisiju, mestu v deželi Umbrija v osrednji Italiji, kjer se je rodil in umrl sveti Frančišek Asiški. Je papeška manjša bazilika in eden najpomembnejših krajev krščanskega romanja v Italiji. Bazilika s spremljevalnim samostanom Sacro Convento je značilna znamenitost za tiste, ki se bližajo Asissiju. Od leta 2000 je uvrščena na Unescov seznam svetovne dediščine.
Bazilika svetega Frančiška Asiškega | |
---|---|
Basilica di San Francesco d'Assisi Basilica Sancti Francisci Assisiensis | |
Spodnja in zgornja bazilika in portik iz spodnjega trga. | |
43°04′29″N 12°36′20″E | |
Kraj | Assisi, Italija |
Verska skupnost | rimskokatoliška |
Spletna stran | www.sanfrancescoassisi.org |
Zgodovina | |
Status | Večja bazilika, manjša bazilika |
Posvečena | 1253 |
Arhitektura | |
Arhitekt | Maestro Jacopo Tedesco [1] |
Vrsta arhitekture | cerkev |
Slog | Romanska arhitektura, Italijanska gotska arhitektura |
Začetek gradnje | 1227 |
Lastnosti | |
Dolžina | 80 m |
Širina | 50 m |
Širina ladje | 18 m |
Uprava | |
Škofija | Assisi-Nocera Umbra-Gualdo Tadino |
Enota | Papeško poslanstvo za bazilike svetega Frančiška in svete Marije Angelske v Assisiju[2] |
Uradno ime: Assisi, the Basilica of San Francesco and Other Franciscan Sites | |
Tip | Kulturno |
Kriteriji | i, ii, iii, iv, vi |
Razglasitev | 2000 (24. zasedanje) |
ID # | 990 |
Država | ![]() |
Regija | Evropa in Severna Amerika]] |
Bazilika, katere gradnja se je začela leta 1228, je vgrajena v hrib in obsega dve cerkvi (znani kot Zgornja in Spodnja cerkev) in kripto, kjer so pokopani ostanki svetnika. Notranjost Zgornje cerkve je pomemben zgodnji primer gotskega sloga v Italiji. Zgornjo in Spodnjo cerkev krasijo freske številnih poznosrednjeveških slikarjev iz rimskih in toskanskih šol in vključujejo dela Cimabueja, Giotta, Simone Martinija, Pietra Lorenzettija in po morda Pietra Cavallinija. Obseg in kakovost del dajejo baziliki edinstven pomen pri dokazovanju izjemnega razvoja italijanske umetnosti tega obdobja, zlasti v primerjavi s preostalo krščansko Evropo.