Báltoslovanski jezíki so veja indoevropske družine jezikov, v katero spadajo baltski in slovanski jeziki. Baltski in slovanski jeziki imajo več jezikovnih lastnosti, ki se jih ne najde v nobeni drugi indoevropski veji, kar kaže na to, da sta imeli jezikovni skupini obdobje skupnega razvoja. Čeprav je bila povezava med baltskimi in slovanskimi jeziki v preteklosti stvar debate[1] (deloma zaradi političnih polemik), se strokovnjaki za indoevropsko jezikoslovje sedaj večinoma strinjajo, da so baltski in slovanski jeziki del enotne veje. Do nestrinjanja prihaja le pri določenih podrobnostih, ki zadevajo naravo obeh jezikovnih podvej.[2]
Podatki na hitro Etničnost, Geografska porazdelitev ...
Prabaltoslovanski jezik je mogoče rekonstruirati s primerjalno metodo, pri čemer se izhaja iz indoevropskega prajezika (iz katerega izvirajo sodobni slovanski in baltski jeziki) s pomočjo dobro opredeljenih zvočnih zakonitosti. Velika verjetnost je, da se je eno izmed narečij ločilo od baltoslovanskega narečnega kontinuuma in se razvilo v predhodno obliko praslovanskega jezika, iz katerega izvirajo vsi slovanski jeziki.[3]
Razmerje med baltoslovanskimi jeziki je bilo tarča številnih razprav že od samega začetka zgodovinskega indoevropskega jezikoslovja. Nekateri jezikoslovci so bolj naklonjeni pojasnjevanju podobnosti med obema skupinama ne z vidika jezikovnega »genetskega«razmerja, temveč z vidika jezikovnega stika in narečne bližine v praindoevropskem obdobju.
Različne shematske skice možnih alternativnih baltoslovanskih jezikovnih razmerij; Van Wijk, 1923.
Baltski in slovanski jeziki imajo veliko tesno povezanih fonoloških, leksikalnih, oblikoslovnih in naglasnih podobnosti (navedene spodaj). Zgodnja indoevropeista Rasmus Rask in August Schleicher (1861) sta predlagala precej preprosto obrazložitev za povezanost jezikovnih skupin, in sicer, da iz indoevropskega prajezika izvira baltogermanskoslovanski jezik, iz katerega sta se razvila prabaltoslovanski (ki se je razdelil na prabaltski in praslovanski jezik) in pragermanski jezik.[4][5]Karl Brugmann je nadaljeval s Schleicherjevo teorijoin jo tudi izpopolnil tako, da je dodal osem novih dognanj kot dokaze za baltoslovansko vejo jezikov v Grundriss der vergleichenden Grammatik der indogermanischen Sprachen (»Oris primerjalne slovnice indogermanskih jezikov«).[6] Latvijski jezikoslovec Jānis Endzelīns je menil, da so vse podobnosti med baltskimi in slovanskimi jeziki posledica intenzivnega jezikovnega stika, torej da niso genetsko tesneje sorodne in da ni skupnega prabaltoslovanskega jezika. Francoski jezikoslovec Antoine Meillet (1905, 1908, 1922, 1925, 1934) je kot odgovor na Brugmannovo hipotezo postavil tezo, da so se vse podobnosti baltskih in slovanskih jezikov pojavile naključno, z neodvisnim vzporednim razvojem in da prabaltoslovanski jezik ni obstajal. Po mnenju poljskega jezikoslovca Rozwadowskija so podobnosti med baltskimi in slovanskimi jeziki posledica genetskega razmerja in poznejšega jezikovnega stika. Thomas Olander v svojih raziskavah na področju primerjalne baltoslovanske akcentologije (naglasoslovja) potrjuje trditev o genetski zvezi.[7]
Čeprav nekateri jezikoslovci še vedno zavračajo genetsko razmerje, večina strokovnjakov sprejema teorijo, da so se baltski in slovanski jeziki vsaj za določeno obdobje razvijali skupaj. Ta pogled se odraža tudi v večini sodobnih učbenikov indoevropskega jezikoslovja.[8][9][10][11] Grayeva in Atkinsonova (2003) uporaba analize razhajanj jezikovnih dreves podpira genetsko razmerje med baltskimi in slovanskimi jeziki, pri čemer razcep družine datira približno v obdobje 1400pr. n. št.[12]
Tradicionalna delitev na dve ločeni podveji (tj. slovansko in baltsko) večinoma zagovarjajo strokovnjaki, ki sprejemajo baltoslovansko podvejo kot genetsko vejo indoevropskega prajezika.[9][2][10] Med jezikoslovci obstaja splošno soglasje, da lahko baltske jezike razdelimo na vzhodnobaltske (litovščina, latvijščina) in zahodnobaltske (staropruski jezik) jezike. Notranja raznolikost Baltika kaže na veliko večjo časovno globino pri razdelitvi baltskih jezikov v primerjavi s slovanskimi jeziki.[3][13]
Balto-slovanski jeziki
baltski
zahodnobaltski
vzhodnobaltski
slovanski
Ločeno delitev na baltske in slovanske jezike sta prva izpodbijala Vladimir Toporov in Vjačeslav Ivanov v šestdesetih letih dvajsetega stoletja, potem ko sta opazila, da je očitna razlika med »strukturnimi modeli«baltskih in slovanskih jezikov posledica inovativne narave praslovanskega jezika. Prav tako sta opazila, da se je slovanska veja razvila iz prejšnje stopnje, ki je ustrezala bolj arhaičnemu »strukturnemu modelu«prabaltskega narečnega kontinuuma.[14][15] Frederik Kortlandt (1977, 2018) je predlagal, da zahodnobaltski in vzhodnobaltski jeziki pravzaprav niso tesneje povezani med seboj, kot je vsaka od baltskih jezikovnih podskupin povezana s slovanskim jeziki, zato se lahko baltoslovanski jezik razdeli na tri enako oddaljene veje: vzhodnobaltsko, zahodnobaltsko in slovansko.[16][17]
model
Balto-slovanski jeziki
zahodnobaltski
vzhodnobaltski
slovanski
Čeprav številni znanstveniki podpirajo Kortlandtovo hipotezo,[18][19][20] je to stališče še vedno manjšinjsko. Nekateri znanstveniki sprejemajo Kortlandtovo delitev na tri veje kot privzeto predpostavko, vendar kljub temu menijo, da obstaja dovolj dokazov za združitev vzhodnega in zahodnega Baltika v vmesnem baltskem vozlišču.[21]
Tripartitno razdelitev podpirajo glotokronološke študije V. V. Kromerja,[22] medtem ko imata dve računalniško generirani družinski drevesi (iz zgodnjih 2000-ih), ki vključujeta staroprusko, baltsko vozlišče vzporedno s slovanskim vozliščem.[23]
Območje baltoslovanskega narečnega kontinuuma (vijolična) s predlaganimi materialnimi kulturami, ki korelirajo z govorci baltoslovanskega jezika v bronasti dobi (bela). Rdeče pike = arhaični slovanski hidronimi.
Nenadna širitev praslovanskega jezika v šestem in sedmem stoletju (okoli 600 n. št., enoten praslovanski jezik brez zaznavne narečne diferenciacije so govorili od Soluna v Grčiji do Novgoroda v Rusiji) je po mnenju nekaterih povezana s hipotezo, da je bila praslovanščina v resnici skupni jezikavarske države, torej jezik uprave in vojaške vladavine Avarskega kaganata v Vzhodni Evropi.[24] Leta 626 so Slovani, Perzijci in Avari skupaj napadli Bizantinsko cesarstvo in sodelovali pri obleganju Konstantinopla. V tem pohodu so se Slovani borili pod avarskimi častniki. O tem, ali so bili Slovani morda takrat vojaška kasta pod kaganatom in ne etnična pripadnost, še vedno obstajajo polemike.[25] Njihov jezik – sprva morda le en lokalni govor – je postal lingua franca avarske države, ko je bil še enoten. To bi lahko pojasnilo, kako se je praslovanščina razširila na Balkan in območja Podonavja.[26] Prav tako bi to tudi pojasnilo, zakaj so se Avari tako hitro asimilirali, da za njimi jezikovne sledi praktično niso ostale, in da je bila praslovaščina tako nenavadno enotna. Kakorkoli, pa ta teorija ne pojasni tega, kako se je slovanščina razširila v Vzhodno Evropo – območje, ki ni imelo zgodovinskih povezav z Avarskim kanatom.[27] Kljub temu je avarsko državo kasneje zamenjala dokončno slovanska država Velika Moravska, ki bi lahko imela enako vlogo.
Prav tako je verjetno, da je do širjenja slovanskega jezika prišlo z asimilacijo iransko govorečih skupin, kot so Sarmati,[28] ki so hitro sprejeli praslovanski jezik zaradi govorjenja sorodnih indoevropskih satemskih jezikov, podobno kot se je latinščina razširila z asimilacijo keltskih govorcev v celinski zahodni Evropi in Dačanov.
Ta nenadna širitev praslovanskega jezika je izbrisala večino idiomov baltoslovanskega narečnega kontinuuma, zaradi česar danes obstajata le dve skupini – baltska in slovanska (oz. vzhodnobaltska, zahodnobaltska in slovanska po mnenju manjšine). Ta odcepitev prednikov baltoslovanskega narečja od praslovanskega se po arheoloških in glotokronoloških merilih ocenjuje, da se je zgodila nekje v obdobju 1500–1000.pr.n.št.[29] Hidronimični dokazi kažejo, da so se baltski jeziki nekoč govorili na veliko širšem ozemlju od tistega, ki ga pokrivajo danes, med drugim vse do Moskve, kasneje pa so jih nadomestili slovanski jeziki.[10]
Na določen nivo povezanosti baltskega in slovanskega jezika kaže vrsta skupnih značilnosti, ki si jih drugi indoevropski jeziki ne delijo, in relativna kronologija teh značilnosti, ki jih je mogoče določiti. Baltski in slovanski jeziki imajo tudi nekaj podedovanih besed. Teh v drugih indoevropskih jezikih sploh ne najdemo (razen v obliki izposojenk) ali pa so podedovani iz indoevropskega prajezika, vendar so v primerjavi z drugimi indoevropskimi jeziki doživeli enake spremembe pomena.[30] To kaže, da imata baltski in slovanski jezik obdobje skupnega razvoja.
PIE zadihani soglasniki ( *bʰ, *dʰ, *gʰ, *ǵʰ ) se zlijejo v navadne zvočne soglasnike ( *b, *d, *g, *ǵ ). To se je zgodilo tudi v več drugih indoevropskih vejah, a ker je Winterov zakon občutljiv na razliko med obema vrstama soglasnikov, se je združitev morala zgoditi po njej in tako je posebna baltoslovanska novost.
Hirtov zakon: umik naglasa PIE na prejšnji zlog, če se ta zlog konča na grlni soglasnik ( *h₁, *h₂, *h₃, glej Teorija grla).
Visoki samoglasnik je vstavljen pred zlogovne zvočnike PIE ( *l̥, *r̥, *m̥, *n̥ ). Ta samoglasnik je običajno *i (daje *il, *ir, *im, *in ), v nekaterih primerih pa tudi *u ( *ul, *ur, *um, *un ). Pragermanščina je edini drugi indoevropski jezik, ki vstavlja visoki samoglasnik ( *u v vseh primerih), vsi drugi namesto njih vstavljajo srednje ali nizke samoglasnike.
Pojav registrske razlike na dolgih zlogih, med akutnim (verjetno glotaliziranim) in cirkumfleksom. Akut se je pojavil predvsem, ko se je zlog končal na zvočni soglasnik PIE (kot v Winterovem zakonu) ali ko se je končal na grlni soglasnik. Razlikovanje se odraža v večini baltoslovanskih jezikov, vključno s praslovanščino, kot razlikovanje med rastočim in padajočim tonom na naglašenih zlogih. Nekateri baltski jeziki neposredno odražajo akutni register v obliki tako imenovanega "zlomljenega tona".
Skrajšanje samoglasnikov pred končnico besede *m.[31]
Končna beseda *-mi > *-m po dolgem samoglasniku.[31] To je sledilo prejšnji spremembi, saj je prejšnji dolgi samoglasnik ohranjen.
Združitev PIE kratkega *o in *a v *a. Ta sprememba se je zgodila tudi v več drugih indoevropskih vejah, vendar se je tudi tukaj morala zgoditi po Winterjevem zakonu: Winterov zakon podaljša *o na *ō in *a na *ā, zato se je moralo to zgoditi, preden sta se oba zvoka združila. Sledilo je tudi dvigu *o na *u, kot je opisano zgoraj. V slovanskih jezikih se *a kasneje zaokroži na *o, medtem ko baltski jeziki ohranijo *a:
litovsko ašìs starocerkvenoslovansko ось (iz PIE *a: latinsko axis, starogrško áxōn )
litovsko avìs, starocerkvenoslovansko овьца (iz PIE *o: latinsko ovis, grško óis )
Skupne baltoslovanske značilnosti vključujejo mnoge druge spremembe, ki si jih delijo tudi številne druge indoevropske veje. To torej niso neposredni dokazi za obstoj skupne baltoslovanske družine, vendar obstoj dodatno potrjujejo.
Satemizacija: mehkonebni soglasniki PIE *ḱ, *ǵ, *ǵʰ postanejo nebni sičniki *ś, *ź, *ź, medtem ko mehkonebni soglasniki PIE *kʷ, *gʷ, *gʷʰ izgubijo labalizacijo in se zlijejo z ravnino *k, *g, *gʰ. Nebni sičniki kasneje postanejo navadni sičniki *s, *z v vseh baltoslovanskih jezikih razen v litovščini.
Rukijev zvočni zakon: *s postane *š, če je pred njim *r, *u, *k ali *i. V slovanščini to *š kasneje postane *x (v slovanskih jezikih se piše različno ⟨ch⟩ , ⟨h⟩ ali ⟨х⟩ ), če mu sledi samoglasnik zadaj.
Pogoste slovnične značilnosti
Zamenjava izvirne PIE rodilniške edninske končnice tematskih (o-stebelnih) samostalnikov, ki je rekonstruirana kot *-osyo, z ablativno končnico *-ād (praslovansko *vьlka, litovsko vil̃ko, latvijsko vìlka ). Stari pruski jezik pa ima še en konec, ki morda izvira iz izvirnega PIE genitiva: deiwas "božji", tawas "očetov".
Uporaba končnice *-ān (iz prejšnjega *-āmi ) instrumentala ednine v samostalnikih in pridevnikih ā-debla.[31] To je v nasprotju s sanskrtom -ayā, arhaičnim vedskim -ā. Litovski rankà je dvoumen in bi lahko izviral iz katerega koli konca, vendar korespondenca z vzhodnolitovski runku in latvijskim rùoku kaže na baltoslovanski *-ān.
Uporaba končnice *-mis v instrumentalni množini, npr litovsko sūnu mìs, starocerkvenoslovanskosynъ mi »s sinovi«. To končnico najdemo tudi v germanščini, medtem ko imajo drugi indoevropski jeziki končnico z -bʰ-, kot v sanskrtu -bhis.
Tvorjenje razlikovanja med določnimi (pomeni podobno kot "the") in nedoločnimi pridevniki (pomeni podobno kot "a"). Določne oblike so nastale tako, da so na konec pridevnika pripeli ustrezno obliko relativnega/pokaznega zaimka *jas. Na primer, litovsko geràs je 'dobri' v nasprotju z gẽras 'dober', starocerkvenoslovansko dobrъ jь 'dobri' v nasprotju z dobrъ 'dober'. Zdi pa se, da so se te oblike v litovščini razvile po razcepu, saj se v starejši litovski književnosti (16. stoletje in naprej) še niso združile (npr. naujamę́jame ʽv novem' iz *naujamén + *jamén ). V litovščini se je zaimek združil s pridevnikom, ki ima sodobni (sekundarno) zaimkovni pregib; v slovanščini se je zaimek združil s pridevnikom, ki ima stari (primarno) imenski pregib. [32]
Uporaba rodilnika za neposredni predmet negativnega glagola. Na primer, rusko кни́г и (я) не читал, Litvansko knyg os neskaičiau 'Knjige nisem prebral'. [33]
Skupni besednjak
Nekaj primerov besed, ki si jih deli večina ali vsi baltoslovanski jeziki:
Kljub leksikalnemu razvoju, ki je specifičen za baltoslovansko vejo in kaže na dokaze za stopnjo skupnega razvoja, obstajajo precejšnje razlike med baltskim in slovanskim besediščem. Rozwadowski je opozoril, da vsako pomensko polje vsebuje osrednji besednjak, ki se med obema vejama etimološko razlikuje. Andersen daje prednost modelu narečnega kontinuuma, kjer so se najsevernejša narečja razvila v baltsko, nato pa so se najjužnejša narečja razvila v slovansko (slovansko je pozneje med svojo širitvijo absorbiralo vse vmesne idiome). Andersen meni, da so različni sosednji in substratni jeziki morda prispevali k razlikam v osnovnem besedišču.[35]
Litovski jezikoslovec in učenjak Antanas Klimas je kritiziral argumente Oswalda Szemerényija, ki podpirajo baltoslovansko teorijo. Njegovi protiargumenti glede verjetnih fonetičnih, fonoloških in morfoloških podobnosti med baltskim in slovanskim jezikom so služili kot kritika za argumente O. Szemerényija. Klimas je prišel do naslednjih zaključkov:[36]
Fonetična palatalizacija obstaja samo v latvijščini in ne v litovščini ali staropruskem jeziku. To pomeni, da fonetična palatalizacija v prabaltoslovanskem jeziku ne bi mogla obstajati.
Spremembe tekočih soglasnikov *ṛ, *ḷ, *ṃ, *ṇ veljajo tudi za germanske jezike, zato te spremembe niso edinstvene za baltske ali slovanske jezike.[36]
Ideja, da se je praslovanski jezik razvil iz zahodnobaltske jezikovne skupine, ne more biti resnična zaradi dejstva, da so refleksi *s prisotni v litovščini, latvijščini in staroprusščini, ki prihajajo za *r, *u, *k, *i in postanejo*š, se je začel sklapljati s satemskimi soglasniki, kar je vodilo v krepitev soglasnikov *k in *g. Popolno nasprotno se je zgodilo v slovanskih, albanskih in armenskih jezikih. [37]
Po podobnosti je samoglasniški sistem nemščine skoraj enak staropruskemu. Zato je neutemeljeno razpravljati o izključnih podobnostih med praslovanskim in staropruskim jezikom.
Lahko bi trdili, da Winterov zakon ni fonetični zakon, temveč le značilnost dolgih samoglasnikov, ki se razlikujejo med baltskimi in slovanskimi jeziki.[38][39]
Opozoril je tudi, da:
So v baltskih jezikih kratki samoglasniki *a, *o sovpadali v nekaj časa manj slovanskih jezikov so sovpadali v o; ohranile so se razlike dolgih samoglasnikov *ā in *ō v baltskih jezikih, v slovanskih jezikih so prenehale obstajati.
Za razliko od praslovanskega jezika, ki je ostal konservativen, je bila v prabaltskem jeziku obsežno razvita samoglasniška stopnja.[40]
Za praslovanski jezik, ne pa za prabaltski ali v baltskih jeziki na splošno, velja zakon odprtih zlogov.
Morfološke razlike
Nasprotniki baltoslovanske teorije so predstavili morfološke značilnosti, ki po njihovem dokazujejo, da prabaltoslovanski jezik ni obstajal:
V baltskih jezikih se vrstni števnik prvi (litovščina: pirmas, latvijščina: vispirms ) tvori s končnico -mo-, v slovanskih jezikih pa s končnico -wo-, kot v indoiranskih jezikih in toharskem jeziku.
Tako v hetitskem jeziku kot v praslovanskem jeziku je bila pripona -es- uporabljena za ustvarjanje imen za dele telesa. To ne velja za baltske jezike.
Slovanski perfekt besede vedeti*vĕdĕ izvira iz *u̯oi̯da(i̯), arhaizma, ki v baltskih jezikih nima ustreznika.[41]
Slovanska velelniška oblika glagola iti*jьdi je nadaljevanje *i-dhí, česar v baltskih jezikih ni mogoče najti.[41]
Slovanska pripona glagolskega samostalnika -telь- je povezana z -talla, ki jo najdemo v hetitskem jeziku in se ne uporablja v baltskih jezikih.
Ekvivalenti slovanskega udeležencas pripono -lъ najdemo v armenskih in toharskih jezikih, ne pa tudi v baltskih.[41]
Baltska prvoosebna glagolska končnica -mai v slovanskih jezikih ne obstaja.
Običajna baltska glagolska pripona -sto- v slovanskih jezikih ne obstaja.
Običajna baltska pridevniška pripona -ing- v slovanskih jezikih ne obstaja.
Baltska pomanjševalna pripona -l- se v slovanskih jezikih ne uporablja.
Prabaltski jezik ni imel ločene edninske in množinske glagolske oblike tretje osebe. To značilnost so obdržali praslovani.
Slovanski jeziki dobro odražajo tematske glagole formantov 3. osebe -t: -nt, česar v baltskih jezikih ni mogoče najti.[41]
Za razliko od slovanskih jezikov baltski jeziki uporabljajo pripono -no- za tvorbo deležnikov.
Za razliko od baltskih jezikov je imel praslovanski jezik sigmatični aorist s pripono -s-.
Za razliko od slovanskih jezikov baltski jeziki uporabljajo sigmatični prihodnji čas.
Praslovanski jezik uporablja pripono -tь z množinskimi kvantitativnimi številkami (npr. *pę-tь 5, *šes-tь 6, *devę-tь 9), česar v baltskih jezikih ni mogoče najti.
»Balto-Slavic languages. Encyclopædia Britannica. Encyclopædia Britannica Online« (v angleščini). Encyclopædia Britannica Inc. Pridobljeno 10. decembra 2012. Those scholars who accept the Balto-Slavic hypothesis attribute the large number of close similarities in the vocabulary, grammar, and sound systems of the Baltic and Slavic languages to development from a common ancestral language after the breakup of Proto-Indo-European. Those scholars who reject the hypothesis believe that the similarities are the result of parallel development and of mutual influence during a long period of contact.
Controversy discussed in Martin Hurbanič (2009). Posledná vojna antiky. Avarský útok na Konštantínopol roku 626 v historických súvislostiach [The Last War of Antiquity. The Avar Siege of Constantinople, 626, in Historical Sources]. Prešov: Vydavatel’stvo Michala Vaška. str.137–153.
Curta (2004): It is possible that the expansion of the Avar khanate during the second half of the eighth century coincided with the spread of... Slavic into the neighboring areas of Bohemia, Moravia, and southern Poland. (but) could hardly explain the spread of Slavic into Poland, Ukraine, Belarus and Russia, all regions that produced so far almost no archaeological evidence of Avar influence
cf. Novotná & Blažek (2007) with references. "Classical glottochronology" conducted by Czech Slavist M. Čejka in 1974 dates the Balto-Slavic split to -910±340BCE, Sergei Starostin in 1994 dates it to 1210BCE, and "recalibrated glottochronology" conducted by Novotná & Blažek dates it to 1400–1340BCE. This agrees well with Trzciniec-Komarov culture, localized from Silesia to Central Ukraine and dated to the period 1500–1200 BCE.
Andersen, Henning (2003), »Slavic and the Indo-European Migrations«, Language Contacts in Prehistory. Studies in Stratigraphy, Current Issues in Linguistic Theory, Amsterdam–Philadelphia: John Benjamins, 239: 71–73, It has always been a riddle how it came about that the Slavic and Baltic languages, while sufficiently similar to suggest a common origin ("Proto-Balto-Slavic"), and developing side by side for thousands of years under natural and technological conditions that must have been fairly similar, came to be so different. Leaving the similarities of structure aside and considering just the lexicon, there are indeed several hundred lexemes in Common Slavic that have etymological equivalents or near-equivalents in Baltic. On the other hand, however, there is not a single semantic field in which there are not deep differences in the corresponding lexis.
Бирнбаум Х. Славянский, тохарский, алтайский: генетическая связь и ареально-типологическое влияние // Вопросы языкознания. — 2003. — № 5 (v ruščini). str.6–7.
Barschel, ur. (1992), Indogermanisch, Baltisch und Slawisch, Kolloquium in Zusammenarbeit mit der Indogermanischen Gesellschaft in Jena, September 1989 (v nemščini), Munich: Otto Sagner, ISBN3-87690-515-X
Beekes, Robert (2011), Comparative Indo-European Linguistics (2izd.), Amsterdam: John Benjamins
Clackson, James (2007), Indo-European Linguistics, An Introduction, Cambridge University Press, ISBN978-0521653671
Holzer, Georg (2001). »Zur Lautgeschichte des baltisch-slavischen Areals«. Wiener slavistisches Jahrbuch (v nemščini) (47): 33–50.
Holzer, Georg (2002). »Urslawisch«(PDF). Enzyklopädie des Europäischen Ostens (v nemščini). Celovec: Wieser Verlag. Arhivirano iz prvotnega spletišča(PDF) dne 27. septembra 2007. Pridobljeno 1. oktobra 2008.
Holzer, Georg (2007), Historische Grammatik des Kroatischen. Einleitung und Lautgeschichte der Standardsprache (v nemščini), Frankfurt ob Majni: Peter Lang, ISBN978-3-631-56119-5
Kapović, Mate (2017), The Indo-European Languages (2izd.), London: Routledge, ISBN978-0-415-73062-4
Kim, Ronald I. (2018), »The phonology of Balto-Slavic«, v Klein (ur.), Handbook of Comparative and Historical Indo-European Linguistics, Vol. 3, Berlin: De Gruyter Mouton, str.1974–1985
Mallory, J. P.; Adam, D. Q. (2006), The Oxford Introduction to Proto-Indo-European and the Proto-Indo-European World, Oxford University Press, ISBN0-19-928791-0
Olander, Thomas (2002). Det baltoslaviske problem – Accentologien(PDF) (diplomska naloga) (v danščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča(PDF) dne 19. julija 2011. Pridobljeno 30. julija 2010. Thomas Olander's master's thesis on the existence of Balto-Slavic genetic node solely on the basis of accentological evidence
Olander, Thomas (2009), Balto-Slavic Accentual Mobility, Berlin & New York: Mouton de Gruyter, ISBN978-3-11-020397-4
Petit, Daniel (2004). »Les langues baltiques et la question balto-slave«. Histoire Épistémologie Langage. 26 (2): 7–41. doi:10.3406/hel.2004.2092.
Rask, Rasmus Kristian (1818), Undersögelse om det gamle Nordiske eller Islandske Sprogs Oprindelse[Raziskave o izvoru starega nordijskega ali islandskega jezika] (v danščini), Kjöbenhavn: Gyldendal, xii + 312 s
Young, Steven (2017), »Baltic«, v Kapović, Mate (ur.), The Indo-European Languages (2izd.), London: Routledge, str.486–518, ISBN978-0-415-73062-4
Jansone, Ilga; Stafečka, Ana. "Atlas baltskih jezikov: imena rastlin slovanskega izvora". V: Acta Baltico-Slavica Vol. 37 (2013): 499-513. DOI: https://doi.org/10.11649/abs.2013.034
Matasović, Ranko. "Supstratne riječi u baltoslavenskim jezicima". Filologija, br. 60 (2013): 75-102. https://hrcak.srce.hr/116920
Nakeeb, D. Gosselin (1997). "Še eno okno v prazgodovini Baltika in Slovana". V: Journal of Baltic Studies, 28:3. str.207–234. DOI: 10.1080/01629779700000061
