From Wikipedia, the free encyclopedia
Árij (grško: starogrško Άρειος [Áreios], latinsko: Arius), krščanski duhovnik iz Aleksandrije, * 250 do 256, Libija(?); †336, Carigrad.
Arij je bil rojen okrog 250. leta v Libiji in je bil berberskega porekla.
O Arijevem zgodnjem življenju ni dosti znanega. Bil je učenec Lucijana Antiohijskega in postal duhovnik v Aleksandriji - v okrožju Baukalis.
V času Aleksandrijskega škofa Petra (300-311) je bil Arij najprej privrženec meletijancev. Meletij je bil ob tem času škof v Likopolisu (300-311) in je bil obsojen na več krajevnih koncilih herezije, ki je bila predhodnica arijanstva. Dolžili so ga celo darovanja malikom.[7]
Pozneje se je Arij vrnil v katoliško Cerkev. [8] Ko je bil Aleksander še duhovnik, je vzel pod zaščito bogoslovca Arija, ki so ga izgnali iz škofije. Dosegel je, da se je pomiril s predstojniki in da je prejel duhovniško posvečenje. Arij je torej postal duhovnik, ker mu je pomagal prav škof Aleksander - pa je to dobroto kmalu obžaloval. [9]
Arij je bil učen – vendar bolj v posvetnih kot duhovnih vedah. Bil je človek lepe in prikupne zunanjosti in se je ljudem kazal silno pobožnega; žal pa je vnašal med vernike nemir, prepir in neslogo, tudi s pesmimi, ki jih je napisal v duhu novega nauka. Začel je namreč učiti množice, ki so njegovo zapeljivo podajanje zavzeto sprejemale, da Jezus ni Bog, ampak le navaden človek, ki ga je Bog Oče obdaril z izrednimi zmožnostmi, da je presegal ljudi in celo angele. Najprej je deloval skrivaj, 319 pa je že nastopal javno ter mnoge odvrnil od krščanstva. Škof Aleksander je najprej nastopil zelo blago; ko pa ni nič pomagalo, je postal odločnejši. Poskušal je Arija vrniti nazaj v krščansko občestvo – pa je vse bilo zaman. [10]
Arij je utemeljitelj verskega nauka, ki se po njem imenuje arianizem (oziroma slovensko arijanstvo).
Arij je začel med ljudmi širiti nauk, ki ni bil v skladu s tradicionalnim krščanskim učenjem; zato so ga na škofovski sinodi v Aleksandriji leta 321 obdolžili krivoverstva in njegov nauk obsodili. Pozneje so Arijeve nauke obsodili tudi na Prvem nicejskem koncilu in Arija izgnali. Škof Evzebij iz Nikomedije mu je pomagal, da se je lahko vrnil iz izgnanstva v Carigrad; vendar je po vrnitvi umrl.
Ko je škof Aleksander uvidel, da dobronamerno očetovsko prepričevanje nič ne zaleže, ga je najprej opomnil, nato pa je sklical škofe na koncil. Na aleksandrijski cerkveni zbor 320, ki mu je predsedoval patriarh Aleksander, je prišlo 100 škofov. Koncil je Arija izobčil iz Cerkve in mu prepovedal sleherno duhovniško dejavnost.[11]
Arij pa je le še bolj motil krščansko enotnost in pridobil celo dva škofa na svojo stran. Zato je o vsem tem obvestil papeža Silvestra in prosil za posredovanje tudi zemeljskega vladarja Konstantina. Cesar je najprej imel za povzročitelja nemirov patriarha Aleksandra; nato pa je le privolil in sporazumno s papežem 325 sklical v Nicejo v Bitiniji ekumenski koncil, ki naj bi prinesel mir Cerkvi in cesarstvu. Na prvi vesoljni cerkveni zbor sta prišla v imenu bolnega in ostarelega papeža njegova odposlanca, 318 škofov in sam cesar. Na tem koncilu so preiskali Arijevo učenje in ugotovili, da nasprotuje tradicionalnemu krščanskemu učenju. Patriarh Aleksander Aleksandrijski in njegov diakon Atanazij, mirski škof Nikolaj in večina škofov so izglasovali, da je bilo arijanstvo obsojeno in sprejeta Nicejska veroizpoved. [12]
Cesar Konstantin Veliki je želel v cesarstvu verski mir in edinost. Zato je skliceval sinode in tudi koncile. Tako je povabil na cerkveni zbor v Arlesu 314 papeža, ki se pa zbora ni udeležil. Tam je bilo obsojeno heretično gibanje donatizem, kar je papež potrdil in slovesno razglasil.
Cesar Konstantin I. je sklical tudi prvi ekumenski koncil v mestece Nicejo v Mali Aziji (v današnji Turčiji) leta 325, da bi našel rešitev za verske spore, ki jih je povzročila Arijeva herezija. On je tajil, da je Jezus Bog, pa tudi, da je človek, ampak nekakšno višje od Boga Očeta ustvarjeno bitje. Koncil je potrdil verski nauk, da je Sin omooúsion, tj. istobiten z Očetom in da je torej pravi Bog in pravi človek. Papež Silvester se koncila zaradi starosti in bolezni ni udeležil, ampak sta njegova poslanca kot prva podpisala sklepe, ki jih je potrdilo 318 koncilskih očetov 19. junija 325 in je zato (vsaj začasno) zagotovil verski mir v cesarstvu.
Papež Marko je že od mladosti bil sodobnik verskim nemirom in tudi preganjanju, ki ga je izvajal zoper aleksandrijskega škofa Atanazija Arij s svojimi privrženci, kakor tudi njegove strašne smrti. Cesar Konstantin je ukazal škofu Aleksandru v Carigradu, naj Ariju podeli sveto obhajilo. Arijanci so se odločili za Carigrad in ne za Alekasndrijo, ker so se bali nasprotovanja in uličnih neredov.[13] Kakšna pa je bila Arijeva smrt?
Viri pa poročajo tudi, da je škof Aleksander tisti čas molil v cerkvi, da naj Bog prepreči lažno spravo, ki bi se končals s slovesno podelitvijo obhajila navideznemu spokorniku. To bi namreč pomenilo zmago herezije.[15]Pismo o Arijevi smrti je objavil njegova žrtev - škof Atanazij.[16]
Seamless Wikipedia browsing. On steroids.
Every time you click a link to Wikipedia, Wiktionary or Wikiquote in your browser's search results, it will show the modern Wikiwand interface.
Wikiwand extension is a five stars, simple, with minimum permission required to keep your browsing private, safe and transparent.