Konrad II. Nemški
From Wikipedia, the free encyclopedia
Konrad II., poznan tudi kot Konrad Starejši ali Konrad Salijec, cesar Svetega rimskega cesarstva, rimsko-nemški kralj, italijanski in burgundski kralj, * ~ 990, Speyer, † 4. junij 1039, Utrecht.
Konrad II. Nemški | |
---|---|
cesar Svetega rimskega cesarstva | |
Vladanje | 26. marec 1027 – 4. junij 1039 |
Kronanje | 26. marec 1027 stara bazilika sv. Petra, Rim |
Predhodnik | Henrik II. Sveti |
Naslednik | Henrik III. |
rimsko-nemški kralj | |
Vladanje | 8. september 1024 – 4. junij 1039 |
Kronanje | 8. september 1024 Stolnica svetega Martina, Mainz |
Predhodnik | Henrik II. Sveti |
Naslednik | Henrik III. |
kralj Italije (formalno kralj Lombardije) | |
Vladanje | 31. marec 1026 – 4. junij 1039 |
Kronanje | 31. marec 1026 Bazilika svetega Ambroža, Milano |
Predhodnik | Henrik II. Sveti |
Naslednik | Henrik III. |
kralj Burgundije (formalno kralj Arlesa) | |
Vladanje | 6. september 1032 – 4. junij 1039 |
Predhodnik | Rudolf III. Burgundski |
Naslednik | Henrik III. |
Rojstvo | 990[1][2][3] Speyer |
Smrt | 4. junij 1039({{padleft:1039|4|0}}-{{padleft:6|2|0}}-{{padleft:4|2|0}})[4][5][6] Utrecht[7] |
Zakonec | Gisela Švabska (1016–1039) |
Potomci | Henrik III. Beatrix Matilda Frankovska |
Rodbina | Salijci |
Oče | Henrik, grof Speyerja |
Mati | Adelajda Alzaška |
Religija | katoličan |
Po izumrtju dinastije Liudolfincev so nemški knezi za novega kralja izvolili Konrada II. iz rodu Salijcev (1024), potomca hčerke Otona Velikega. Konrad II. je z obhodom kraljestva dosegel, da so ga priznali tudi tisti plemiči, ki so mu sprva nasprotovali. Na prvem pohodu v Italijo se je pustil izvoliti za cesarja Svetega rimskega cesarstva (1027) in uveljavil cesarsko avtoriteto v Italiji. Na vzhodu se je bojeval proti slovanskim sosedom in Ogrom. Drugič je odšel v Italijo (decembra 1036) v vlogi razsodnika v uporu proti samopašnemu milanskemu nadškofu Aribertu. Postavil se je na stran nižjega plemstva in izdal prvo cesarsko listino, ki obravnava fevdalne odnose in je kasneje pripomogla k razvoju sloja ministerialov. Iz južne Italije je izgnal nasilnega kapuanskega kneza Pandulfa IV. in legaliziral vladavino Normanov v Aversi. Uveljavil je vladavino Salijcev v kraljevini Burgundiji in v cesarstvu pripravil vse potrebno za nasledstvo svojega sina Henrika III.