Oton I. Veliki
From Wikipedia, the free encyclopedia
Oton I. Veliki, saški vojvoda, vzhodnofrankovski kralj, prvi cesar Svetega rimskega cesarstva, * 23. november 912, Wallhausen danes na Saškem - Anhaltu, † 7. maj 973, Memleben, danes na Saškem - Anhaltu.
Oton I. Veliki | |
---|---|
Sveto rimsko cesarstvo | |
Vladanje | 2. februar 962 – 7. maj 973 |
Kronanje | 2. februar 962 stara bazilika sv. Petra v Rimu |
Naslednik | Oton II. |
kralj Italije | |
Vladanje | 25. december 961 – 7. maj 973 |
Predhodnik | Berengar II. |
Naslednik | Oton II. |
Vzhodofrankovsko kraljestvo | |
Vladanje | 2. julij 936 – 7. maj 973 |
Kronanje | 7. avgust 936 stolnica v Aachnu |
Predhodnik | Henrik I. Nemški |
Naslednik | Oton II. |
saški vojvoda | |
Vladanje | 2. julij 936 – 7. maj 973 |
Predhodnik | Henrik I. Nemški |
Naslednik | Bernard I. |
Rojstvo | 23. november 912 Wallhausen[d] |
Smrt | 7. maj 973 (60 let) Memleben[d] |
Pokop | katedrala v Magdeburgu |
Zakonec | Eadgyth Angleška Adelajda Italijanska |
Potomci | nezakonski: Viljem, nadškof v Mainzu z Eadgyth: Liudolf Švabski Liutgarda z Adelajdo: Matilda, opatinja v Quedlinburgu Oton II. |
Dynasty | Liudolfinci Otoni |
Oče | Henrik I. Nemški |
Mati | Matilda iz Ringelheima |
Religija | katolik |
Oton je prevzel vodenje vzhodnofrankovskega kraljestva po očetu Henriku Ptičarju. Takoj je začel uveljavljati centralizirano kraljevo oblast in na pomembne položaje postavljati ljudi po svoji izbiri, ne da bi se oziral na ustaljene navade dedovanja služb. To je povzročilo vrsto uporov plemenskih vojvod in tudi članov najožje rodbine. Državne službe je začel podeljevati opatom in škofom, jim dodeljeval posesti, in tako ustvaril temelje za cerkvene kneževine. Notranji spori so se končali šele z vdorom Ogrov (954); razdejanje, ki so ga ti povzročili, je opozorilo na pomembnost deželnega miru in med seboj spravilo sorodnike. Ob naslednjem ogrskem napadu so združili sile in v bitki na Leškem polju (10. avgusta 955) uničili vojsko Ogrov, tako da se niso nikoli več vrnili.
Oton je nadaljeval z očetovo politiko širjenja nemškega vpliva na slovanska etnična območja. Med Labo in Odro je ustanovil dve marki, v katerih sta mejna grofa Herman Billung in Gero postopoma podrejala slovanska plemena nemškemu vplivu. Po večletnem upiranju je leta 950 češki knez Boleslav I. priznal Otonovo nadoblast. Leta 955 je Oton z veliko zmago nad slovanskimi in upornimi saškimi knezi ob mecklenburški rečici Recknitz (16. oktobra 955) uveljavil svojo oblast do Odre. Leta 963 si je poljski kralj Mješko I. kupil mir s tem, da je Otonu začel plačevati davek. Na osvojenem ozemlju je Oton vzpostavil cerkveno organizacijo, namenjeno pokristjanjevanju, s številnimi škofijami in nadškofijo v Magdeburgu (968).
Oton si je s svojim prvim pohodom v Italijo (951-952) zagotovil oblast nad lombardsko-severno italijanskim kraljestvom. Na svojem drugem pohodu (961-965) je v Rimu dobil cesarsko krono in tako deloma obnovil državo Karla Velikega. Na tretjem pohodu v Italijo (966-972) je dobil papeževo privolitev za ustanovitev nadškofije v Magdeburgu. Začel je osvajati pokrajine južne Italije in s tem sprožil spor z Bizancem, ki si je tudi lastil suverenost nad temi ozemlji. Spor se je končal leta 972 s poroko med Otonovim sinom Otonom II. in bizantinsko princeso Teofano. Apulija in Kalabrija sta ostali v okviru Bizantinskega cesarstva.
Oton je ustvaril cesarstvo, ki je segalo od srednje Italije do Baltskega morja in je trajalo do leta 1806. Vladarje, Otonove naslednike, imenujemo tudi Otone.