Štefan III. Ogrski
From Wikipedia, the free encyclopedia
Štefan III. (madžarsko III. István , hrvaško Stjepan III), hrvaški in ogrski kralj, vladal med 1162in 1172[1][2], * 1147 † 04. marec 1172), [3] pripadnik dinastije Árpádovcev.
Štefan III. | |
---|---|
ogrski kralj | |
Vladanje | 1162- 1172 |
Predhodnik | Géza II. |
Naslednik | Béla III. |
Rojstvo | 1. januar 1147 Székesfehérvár |
Smrt | 4. marec 1172 (25 let) Kraljevina Ogrska |
Pokop | |
Zakonec | Jaroslava Hališka Agneza Avstrijska (1154–1182) |
Rodbina | Árpádovci |
Oče | Géza II. |
Mati | Eufrozina Kijevska |
Štefan je bil najstarejši sin kralja Géze II.[2] Po Gézini smrti je bizantinski cesar Manuel nadaljeval z napadi na Ogrsko in proti Štefanu III. podprl njegova strica (brata umrlega Géze II.), ki sta se tudi sama dala kronati.[4][5] Najprej si je krono v letih 112-1163 lastil Ladislav II.,[5] Z utemeljitvijo, da je Štefan še mladoleten, se je Ladislav povezal z Bizancem.[6] Kot protikralj je bil kronan že poleti 1162 s strani nadškofa v Kaloči, ki ga je esztergomski nadškof kot papeški legat zaradi tega izobčil.[6] Toda protikralj je 14. januarja 1163 umrl, še preden je uspel odstraniti Štefana.[6] Že 17. januarja se je s pomočjo Bizantincev za novega kralja oklical Štefan IV. Čeprav so tega protikralja sile Štefana III. s pomočjo nemške vojske že kmalu premagale, je leta 1164 posredoval Bizanc in osvojil Dalmacijo in Hrvaško, med tem, ko so Štefanove sile s podporo Čehov in Nemcev obvladale Srem.[6] Teh naprezanj je bilo konec leta 1065, ko so protikralja zastrupili v Zemunu.[6]
Ker se je Štefan obdržal, je Manuel ubral drugo taktiko- Štefanu je v zameno za priznanje kraljevskega naslova predlagal, da mu preda mlajšega brata Bélo,[4][5] ki je bil tedaj vojvoda Hrvaške in Dalmacije.[2][5] Da bi preprečil silovito invazijo Bizantincev na Hrvaško in Madžarsko, je Štefan III. tej zahtevi ustregel in se odrekel Bélini dediščini- Hrvaški in Dalmaciji.[4] V resnici pa se Štefan tem ozemljem ni hotel odreči in se je celo odpravil v Dalmacijo, da bi tam utrdil svoj položaj.[4] Manuel je leta 1164 preko Srema vpadel na Ogrsko in prisilil Štefana, da se ponovno zaveže spoštovati dogovor, nato pa je Manuel z vojsko poleg Hrvaške in Dalmacije zavzel še Bosno, z drugo vojsko pa Srem.[4] Leta 1166 se je Štefan ponovno uprl Bizancu.[4] Čeprav povezan z Benečani, ki so krepitev Bizanca spremljali z nejevoljo, in čeprav je ponovno uspel zavzeti Srem, Hrvaško in Dalmacijo, pa ga je Bizanc leta 1167 odločilno porazil pri Zemunu, tako da je Štefan Manuelu odstopil del Dalmacije, Bosno in Srem.[7] To je bil hud udarec predvsem za hrvaško kraljestvo: od hrvaških dežel je Štefan poleg večjega dela stare Slavonije zadržal le Dalmacijo zahodno od Krke.[7] Mesta Zadar, Trogir ter otoke Brač, Hvar in Vis pa so še vedno obdržali Benečani.[7] Štefan je leta 1172 umrl brez živih dedičev.