Šogun
From Wikipedia, the free encyclopedia
Šogun (japonsko 将軍, hepburnovo prečrkovanje shōgun), uradno Sei-i Taišōgun (征夷大将軍, »glavni poveljnik ekspedicijskih sil proti barbarom«) je bil naziv vojaških diktatorjev Japonske v večjem delu obdobja od 1185 do 1868. Šoguni, ki jih je nominalno imenoval cesar, so bili običajno de facto vladarji države,[1] čeprav v delu obdobja Kamakura so bili šoguni sami voditelji. Funkcija šoguna je bila v praksi dedna, čeprav je v zgodovini Japonske položaj zasedalo več različnih klanov. Naslov so prvotno imeli vojaški poveljniki v obdobju Heian v 8. in 9. stoletju. Ko je leta 1185 Minamoto no Joritomo pridobil politično prevlado nad Japonsko, je bil naslov oživljen, da bi uredil njegov položaj, zaradi česar je postal prvi šogun v običajnem pomenu besede.
Šogunovi uradniki so se skupaj imenovali bakufu (幕府, »šotorska vlada«); oni so bili tisti, ki so opravljali dejanske naloge uprave, medtem ko je cesarski dvor obdržal le nominalno oblast.[2] Šotor je simboliziral vlogo šoguna kot vojaškega terenskega poveljnika, hkrati pa je označeval, da naj bi bila takšna pisarna začasna. Kljub temu je institucija znana kot šogunat, obstala skoraj 700 let, končala pa se je, ko je Tokugava Jošinobu leta 1867 odstopil urad cesarju Meidžiju kot del obnova Meidži.[3]
Tako postane oblast japonskega cesarja le še nominalna. Cesar je v skladu s šintoistično religijo sicer še vedno učlovečeno božanstvo in »glava« japonske države, vendar pa je njegova absolutna oblast z vzponom šogunov močno omejena.
Šoguni si izborijo tudi osebne vazale, japonske veleposestnike (daimjo), ki jih do šogunov zavezuje osebna zvestoba. Ta zvestoba je enaka tisti, s katero so samuraji povezani s svojimi zemljiškimi gospodi. S to dvojno povezanostjo doseže fevdalizem na japonskem svoj vrhunec.
Prvi, ki je prejel naziv šoguna, je bil Ōtomo no Otomaro.