Šintoistična arhitektura
arhitektura japonskih šintoističnih svetišč / From Wikipedia, the free encyclopedia
Šintoistična arhitektura je arhitektura japonskih šintoističnih svetišč.
Z nekaj izjemami, kot sta Veliko svetišče Ise in Izumo taiša, so bila šintoistična svetišča pred budizmom večinoma začasne strukture, postavljene za določen namen. Budizem je na Japonsko prinesel zamisel o stalnih svetiščih in prisotnost verand, kamnitih luči (toro) in okrašenih vrat so nekateri, ki se uporabljajo tako v šintoističnem svetišču kot v budističnem templju.
Sestava šintoističnega svetišča je izjemno spremenljiva in nobena od možnih značilnosti ni nujno prisotna. Celo honden ali svetišče, del, v katerem so kami in ki je osrednji del svetišča, lahko manjka. Ker pa so njegova zemljišča sveta, so običajno obdana z ograjo iz kamna ali lesa, imenovano tamagaki, medtem ko je dostop omogočen s pristopom - potjo, imenovano sandō. Sami vhodi so nakazani z vrati, imenovanimi tori, ki so torej najpreprostejši način za identifikacijo šintoističnega svetišča.
Svetišče lahko na svojem ozemlju vključuje več struktur, od katerih je vsaka namenjena drugačnemu namenu.[1] Med njimi so honden ali svetišče, kjer so posvečeni kamiji, heiden ali glavna molitvena dvorana, kjer se darujejo daritve in molitve, in haiden ali bogoslužna dvorana, kjer so lahko sedeži za častilce. Honden je stavba, ki vsebuje šintai, dobesedno »sveto telo kamija«. Od teh je le haiden odprt za laike. Honden je za haidenom in je običajno veliko manjši in neokrašen. Druge pomembne značilnosti svetišča so temizuja, vodnjak, kjer si obiskovalci očistijo roke in usta in šamušo (社務所), urad, ki nadzoruje svetišče. Svetišča so lahko zelo velika, kot je na primer svetišče Ise, ali majhna kot čebelji panj, kot je v primeru hokore, majhnih svetišč, ki jih pogosto najdemo ob cestah.
Pred prisilno ločitvijo šintoizma in budizma (Šinbucu bunri) ni bilo nenavadno, da je bil budistični tempelj zgrajen znotraj ali poleg svetišča ali nasprotno, da je svetišče vključevalo budistične podtemplje (Šinbucu šūgō). Če je bilo svetišče tudi budistični tempelj, so ga imenovali džingu-dži. Istočasno so templji po vsej državi sprejeli skrbniške kamije (čindžu (鎮守/鎮主) in zgradili tempeljska svetišča, imenovana čindžuša, da bi jih nastanili.[2] Po prisilni ločitvi budističnih templjev in šintoističnih svetišč, ki jo je ukazal nova oblast v obdobju Meidži je bila povezava med verama uradno prekinjena, a se je v praksi kljub temu nadaljevala.