Šanghaj
From Wikipedia, the free encyclopedia
(kitajsko)
English version
| Šanghaj | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
.svg) "Šanghaj" v običajnih kitajskih pismenkah | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
| Kitajsko | 上海 | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
| Dobesedni pomen | "Na morju" | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
| |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Šanghaj 上海市 | |
|---|---|
Občina | |
Od vrha, od leve proti desni: Obris Ludžjadzuja (pinjin: Lujiazui); Vrt Ju (pinjin: Yu); Stari Šanghaj; Razstavišče v Šanghaju; Cesta Nandžing (pinjin: Nanjing); stavba HSBC in carinarnica; ter Tempelj Džingan | |
 | |
.svg) Lokacija občine Šanghaj na Kitajskem | |
| Koordinati (Ljudski trg): 31°13′43″N 121°28′29″E | |
| Država | Ljudska republika Kitajska |
| Regija | Vzhodna Kitajska |
| Poseljeno | ok. 4000 pr. n. št.[1] |
| Ustanovitev - mesta Činglong (pinjin: Qinglong) | 746[2] |
| - okraja Huating | 751[3] |
| - okraja Šanghaj | 1292[4] |
| - občine | 7. julij 1927 |
| Mestni svet | Občinski ljudski kongres v Šanghaju |
| Delitev - okrajna raven - mestno-okrožna raven | 16 okrožij 210 mest in podokrožij |
| Upravljanje | |
| • Vrsta | Občina |
| • Sekretar KKP | Li Čjang (pinjin: Li Qiang) |
| • Predsednik kongresa | Džjang Džuočing (pinjin: Jiang Zhuoqing) |
| • Župan | Gong Dženg (pinjin: Gong Zheng) |
| • Občinski predsednik KLPSK-ja | Dong Junhu (pinjin: Dong Yunhu)[5] |
| • Predstavniki nacionalnega ljudskega kongresa | 58 poslancev |
| Površina | |
| • Občina | 6.341 km2 |
| • Voda | 697 km2 |
| • Metropolitansko obm. | 14.922,7 km2 |
| Nadm. višina | 4 m |
| Najvišja (Šešan (pinjin: Sheshan)) | 118 m |
| Prebivalstvo (2021)[10] | |
| • Občina | 24.890.116 |
| • Rang | 1. na Kitajskem |
| • Gostota | 3.900 preb./km2 |
| • Metropolitansko obm. | 41.354.149 |
| • Metropolitanska gostota | 2.800 preb./km2 |
| Demonim | šanghajčani |
| Poštne številke | 200000–202100 |
| Omrežna skupina | 21 |
| Koda ISO 3166 | CN-SH |
| Spletna stran | www |
_-_13.JPG)
Šanghaj (kitajsko: 上海, šanghajska izgovorjava [zɑ̃̀.hɛ́] prečrkovano Dzóhai (), standardna kitajska izgovorjava: [ʂâŋ.xàɪ] ()) je velemesto, z več kot 25 milijoni prebivalcev pa tudi največje kitajsko mesto in pomembno gospodarsko središče ter največje pristanišče Kitajske.
Velemesto leži na južnem bregu delte reke Jangce, približno 40 kilometrov oddaljeno od izliva v Južnokitajsko morje. Reka Huangpu središče velemesta deli na dva dela, na četrt Pudong, kjer je moderno poslovno središče z najvišjimi nebotičniki v Aziji, in Piši (stari del), na drugem bregu reke, kjer je tudi četrt Vajtan, znana tudi kot Bund (beseda v angleščini pomeni nabrežje na blatnem bregu), ki je bila poslovno, trgovsko in družabno središče mesta v kolonijalnem obdobju. Obalni predel je pozidan s približno 50 stavbami različnih evropskih arhitekturnih stilov (neogotika, barok, neoromanika, klasicizem, neorenesansa...).
V upravni delitvi Kitajske ima Šanghaj hkrati status mestne občine in province, podobno kot še tri velemesta na Kitajskem.
Znak 上 v kitajščini pomeni »zgoraj« znak 海 pa »morje«. Najzgodnejše poimenovanje prihaja iz 11. stoletja, iz časa dinastije Song, ko je bilo na tem mestu sotočje rek in majhno naselje s tem imenom, kar bi se lahko razlagalo kot »zgornji doseg morja«. V imenu je torej izpostavljena dobra lega pristanišča. Zahodnjaki Šanghaj imenujejo tudi »Pariz Vzhoda« ali »kraljica Orienta«.
Četudi daje velemesto s svojo mogočnostjo vtis, da je vodilno na Kitajskem, se dejansko nahaja izven osrčja kitajske civilizacije in je vse do zadnjih dveh stoletij imelo majhen, skoraj neznaten zgodovinski pomen. Za razliko od zgodovinsko pomembnih kitajskih mest, kot so Šjan, Luojang, Kajfeng, Datong, Nandžing ali Peking ni bil Šanghaj nikoli prestolnica imperija, v obdobjih različnih kitajskih dinastij. Ob vpogledu na tisočletja kitajske zgodovine se zdi Šanghaj kot najnovejše mesto z zahodnjaškim izgledom, ki se je v današnjo podobo razvilo šele ob odprtju kitajske trgovine z zahodom v 19. stoletju. [11].
V obdobju dinastije Čing, je Šanghaj postal eno od najpomembnejših pomorskih pristanišč v regiji delte reke Jangce, kar je bila posledica dveh pomembnih sprememb osrednje vladne politike: Leta 1684 je cesar Kangši umaknil prepoved iz časov dinastije Ming, ki je bila v veljavi od leta 1525, ter je prepovedovala oceansko plovbo v tujino, leta 1732 pa je cesar Jongdženg dal preseliti carinski urad za provinco Džjangsu (江海关) iz glavnega mesta prefekture Songdžjang v Šanghaj in podelil mestu izključni nadzor nad pošiljkami, ki so bile predmet zunanje trgovine. Kot rezultat teh dveh pomembnih odločitev na političnem in gospodarskem področju, je leta 1735 Šanghaj postal glavno trgovsko pristanišče za vso regijo ob spodnje toku reke Jangce, kljub svojemu še vedno najnižjemu položaju znotraj tedanje politične hierarhije v cesarstvu. [12]
Šanghaj je postal pomemben šele v 19. stoletju, ko so Evropejci odkrili potenciale njegovega pristanišča. Šanghaj je bil eno od tistih kitajskih mest, ki so jih po zmagi Britancev nad Kitajsko v prvi opijski vojni odprli mednarodni trgovini. Mesto je postalo center trgovine med vzhodom in zahodom in finančno središče pacifiške Azije v 30. letih 20. stoletja. Po prevzemu oblasti s strani Ljudske republike Kitajske leta 1949, je sledilo obdobje gospodarskega zatona, dokler ni v zadnjih nekaj desetletjih Šanghaj ponovno postal eden najbolj pomembnih gospodarskih in komunikacijskih središč na kitajskem, v Aziji, pa tudi na svetovnem trgu.
Kitajske gospodarske reforme v 90. letih preteklega stoletja so povzročile intenziven razvoj mesta, po vrnitvi tujih in domačih investicij v velemesto.
Šanghaj ima milo subtropsko podnebje. Poletja so vroča z veliko dežja, zime pa so v mestu mrzle, toda brez snega, tedaj temperatura pade tudi do ledišča. Veter s Sibirije lahko prinaša izredno mrzlo ozračje v vseh letnih časih.
V Šanghaju je tudi najbolj prometno pristanišče na svetu, sledita mu Singapur in Rotterdam.
Javni potniški promet
Šanghaj spleta javni potniški promet predvsem s pomočjo metro linij, avtobusnih prevozov in taksi služb. Vse te dejavnosti so lahko plačljive s pomočjo enotne kartice Šanghajskega javnega prometa. Metro je sestavljen tako s podzemnimi progami kot lažjimi vagonskimi linijami (tramvaj), povezuje pa vse mestna in primestna naselja. Linij je 14, vsebuje pa 329 postaj, 538 kilometrov pa obsegajo vse linije v prometu, kar prometno metro mrežo Šanghaja uvrsti med najdaljše na svetu. Cena prevoza je odvisna tudi od dolžine proge in števila prestopanj in ni enotna.
V pogonu je skoraj tisoč avtobusnih linij, ki jih vozijo različni prevozniška podjetja.
Ceste
Šanghaj je pomembna prometna točka na Kitajskem, kar nekaj avtocestnih povezav pa ima celo končno relacijo v Šanghaju. Poleg tega je kar nekaj obvoznih hitrih cest okoli centra, ki so namenjene razbremenitvi prometa. Nič neobičajnega niso prometni zastoji med prometni konico. Kolesarji in motorji so pogosti v mestu, a na mnogo, še posebej hitrih, cestah jim je prepovedan promet.
Avtomobilski promet je nenehno v porastu, prav tako je vedno več zasebnih lastnikov avtomobilov, a država si prizadeva ustaviti nakupe novih avtomobilov. Lastnik avtomobila mora sodelovati na mesečni dražbi, kjer kupujejo registrske tablice izmed okoli 8000-ih, ki so na voljo (povprečna tablica stane več kot 4500€). Cilj ureditve je zmanjšati gnečo in onesnaževanje okolja.
Železnice
Šanghaj ima štiri velike železniške postaje. Tri od teh so spletene tudi z metro omrežjem mesta.
- Šanghajska železniška postaja,
- Šanghajska južna železniška postaja,
- Šanghajska zahodna železniška postaja,
- Šanghaj Hongčjao železniška postaja. Postaja Hongčjao služi tudi kot terminal za tri linije hitrih vlakov. To so: Šanghaj–Hangdžov, Šanghaj–Nandžing in Peking–Šanghaj.
- četrt Ludžjadzui (Pudong)
- četrt Vajtan (Bund)
- Nandžing road
- People's Square (Ljudski trg)
- Šintjandi
Wikiwand in your browser!
Seamless Wikipedia browsing. On steroids.
Every time you click a link to Wikipedia, Wiktionary or Wikiquote in your browser's search results, it will show the modern Wikiwand interface.
Wikiwand extension is a five stars, simple, with minimum permission required to keep your browsing private, safe and transparent.
