Demosten, grški politik in govornik, 384 pr. n. št. – 322 pr. n. št.
Verjamem, da ima dober državljan rajši besede, ki rešujejo, kot besede, ki so všečne.[1]
Ker Demosten – ob omembi njegovega imena vsak najprej pomisli na vrhunec govorniške spretnosti – v rani mladosti ni znal izgovoriti prve črke umetnosti, s katero se je ukvarjal, je svojo govorno napako odpravil s tolikšno prizadevnostjo, da ni naposled nihče izgovarjal te črke razločneje. Poleg tega je svoj pretenak, rezko zveneč glas z neprestano vajo razvil do zrelega, ušesom prijetnega zvoka. Ker je bil šibkih pljuč, si je z napornim delom pridobil tiste moči, ki mu jih je odrekalo njegovo telesno stanje: v enem samem dihu je namreč zajemal številne verze in jih izgovarjal med hitrim vzpenjanjem po strmih poteh, med hojo v plitvem morju pa je imel govorniške vaje ob bučanju valov, da bi si s potrpežljivostjo utrdil ušesa proti hrupu razburkanih skupščin. Baje je imel tudi navado na dolgo in široko govoriti s kamenčki v svojih ustih, da bi brez njih govoril še bolj spretno in tekoče. Bojeval se je proti naravi in iz boja prišel kot zmagovalec, ko je njeno skopost premagal s trdoživo duševno močjo. Tako je enega Demostena rodila mati, drugega marljivost. (Valerij Maksim; pod prvo črko umetnosti je mišljena črka r v besedi retorika)[2]