Zahodni Slovani

Zahodni Slovani so slovanski narodi, ki govorijo zahodnoslovanske jezike.^[1][2] Zahodni Slovani so se okoli 7. stoletja ločili od slovanske glavnine in do 8. in 9. stoletja ustanovili svoje neodvisne države v srednji Evropi.^[1] Zahodnoslovanski jeziki so se med 10. in 14. stoletjem razvejali v svoje zgodovinsko izpričane oblike.^[3]

Zahodni Slovani

Słowianie Zachodni (poljsko) Západní Slované (češko) Západní Slovania (slovaško) Zôpôdni Słowiónie (kašubsko) Pódwjacorne Słowjany (dolnjesrbsko) Zapadni Słowjenjo (gornjesrbsko)
Zeleno: Države, v katerih so zahodnoslovanski jeziki nacionalni jeziki Temno sivo: Države, v katerih so nacionalni jeziki drugi slovanski jeziki
Skupno število pripadnikov
glej #Prebivalstvo
Regije z večjim številom pripadnikov
Srednja Evropa, zgodovinsko Zahodna Evropa, zdaj Vzhodna Evropa
Religija
Katolištvo (Poljaki, Slovaki, Šlezijci, Kašubi, Moravci, Lužiški Srbi in manjšina Čehov Protestantizem manjšina Lužiških Srbov, Brezverni večina Čehov
Sorodne etnične skupine
Slovani

Zahodnoslovanske jezike zdaj govorijo Poljaki, Čehi, Slovaki in Lužiški Srbi.^[4][5][6] Od 12. stoletja naprej se je večina zahodnih Slovanov spreobrnila v rimskokatoliško vero, s čimer je prišla pod kulturni vpliv latinske cerkve, prevzela latinico in bila bolj vključena v kulturni in intelektualni razvoj zahodne Evrope kot Vzhodni Slovani, ki so sprejeli pravoslavno krščanstvo in cirilico.^[7][8]

Jezikovno se zahodnoslovansko skupino slovanskih jezikov lahko razdeli na tri podskupine: lehitsko, vključno s poljščino, kašubsko s kašubščino, izumrlimi polabskimi in pomorjanskimi jeziki in lužiško srbščino ter češko-slovaško.^[9]

Zgodovina

V srednjem veku se je ime Vendi, izpeljano verjetno iz rimskodobnih Venetov, morda nanašalo na slovanska ljudstva.^[1] Primarni viri, kot sta Fredegarjeva kronika in Historia Langobardorum Pavla Diakona, v svoji etnografski terminologiji niso niti jasni niti dosledni. Ime Vendi ali Veneti se lahko nanaša na slovansko ljudstvo, predslovansko ljudstvo ali na ozemlje in ne na prebivalstvo, zato je še vedno predmet znanstvenih razprav.^[10]

Širjenje Slovanov se je začelo v 5. stoletju. Do 6. stoletja so se skupine, ki so postale zahodna, vzhodna in južna slovanska skupina, verjetno geografsko že ločile. Zgodnji moderni zgodovinopisci, kot sta Penzel (1777) in Palacky (1827) so trdili, da je Samovo "kraljestvo" prva neodvisna slovanska država v zgodovini, se pravi da so Fredegarjev zapis vzeli za resničnega.^[11] Curta (1997) je trdil, da besedilo ni tako preprosto: po Fredegarju so bili Vendi gens (ljudstvo z istim prednikom), Sclavini (Slovani) pa genus (rod) in "slovanskega" gensa sploh ni bilo.^[12] Vendi se pojavljajo zlasti v političnem kontekstu: Vendi, ne Slovani, so postavili Sama za svojega kralja.^[13] Drugi med domnevno najzgodnejše zahodnoslovanske države vključujejo Kneževino Moravsko (8. stoletje–833), Kneževino Nitra (8. stoletje–833) in Velikmoravsko (833–ok. 907).

Christiansen (1997) je na ozemlju od zaledja Kiela do Visle, vključno z otoki Fehmarn, Poel, Rügen, Usedom in Wollin v 11. stoletju prepoznal naslednja zahodnoslovanska plemena: Vagre, Obodrite (ali Abotrite), Polabci, Ljutičane ali Vilzijce, Ruge ali Rujane, Sorabe, Lužičane, Poljane in Pomorjane. Slednji so se kasneje razdelili na Pomereljce in Kašube.^[14] V srednjem veku so zahodnoslovanska ljudstva po vendskem križarskem pohodu prišla pod oblast Svetega rimskega cesarstva in postala predmet germanizacije. Polabski jezik se je ohranil do začetka 19. stoletja v današnji nemški zvezni deželi Spodnja Saška.^[15]

Grupiranje

Zahodnoslovanska plemena v 9. in 10. stoletju

Zahodne Slovane so večkrat poskušali združiti v podskupine po različnih merilih, vključno z geografskimi, zgodovinskimi in jezikovnimi.

Grupiranje Bavarskega geografa

Leta 845 je Bavarski geograf naredil seznam zahodnoslovanskih plemen, živečih na ozemlju sedanje Poljske, Češke, Nemčije in Danske:^[16]

Št.	Latinslo ime leta 845	Poslovenjeno ime	Št. slovanskih naselij (gord)
1	Nortabtrezi	Severni Obodriti	53
2	Uuilci	Veleti	95
7	Hehfeldi	Heveljani	8
14	Osterabtrezi	Vzhodni Obodriti	100
15	Miloxi	Milceni[16]	67
16	Phesnuzi	Besunzani[16]	70
17	Thadesi	Dadosezani[16]	200
18	Glopeani	Goplani	400
33	Lendizi	Lendzjani	98
34	Thafnezi	/	257
36	Prissani	Prižičani	70
37	Uelunzani	Volini	70
38	Bruzi		/
48	Uuislane	Vislani	/
49	Sleenzane	Šlezijski	15
50	Lunsizi	Lužiški Srbi	30
51	Dadosesani	Tadezi[16]	20
52	Milzane	Milčani	30
53	Besunzane	Fesnuzi[16]	2
56	Lupiglaa	Lupigołi[16]	30
57	Opolini	Opoljani	20
58	Golensizi	Golenšiči	5

Druga grupiranja

Zahodnoslovanska plemena so po plemenski pripadnosti združena v tri glavne skupine: lehitsko, ćeško-slovaško in lužiškosrbsko. V iste skupine so združena tudi po jezikovnem kriteriju.

Sklici

1. Ilya Gavritukhin, Vladimir Petrukhin (2015). Yury Osipov (ur.). Slavs Arhivirano 2022-08-03 na Wayback Machine.. Great Russian Encyclopedia (v 35 knjigah). Vol. 30. str. 388–389.
2. Gołąb, Zbigniew (1992). The Origins of the Slavs: A Linguist's View. Columbus, Ohio: Slavica Publishers. str. 12–13.
3. Sergey Skorvid (2015). Yury Osipov (ur.). Slavic languages Arhivirano 2019-09-04 na Wayback Machine.. Great Russian Encyclopedia. Vol. 30. str. 396—397—389.
4. Butcher, Charity (2019). The handbook of cross-border ethnic and religious affinities. London. str. 90. ISBN 9781442250222.
5. Vico, Giambattista (2004). Statecraft: the deeds of Antonio Carafa = (De rebus gestis Antonj Caraphaei). New York: P. Lang. str. 374. ISBN 9780820468280.
6. Hart, Anne (2003). The beginner's guide to interpreting ethnic DNA origins for family history: how Ashkenazi, Sephardi, Mizrahi & Europeans are related to everyone else. New York, N.Y.: iUniverse. str. 57.ISBN 9780595283064.
7. Wiarda, Howard J. (2013). Culture and foreign policy: the neglected factor in international relations. Burlington. Ashgate. str. 39. ISBN 9781317156048.
8. Dunn, Dennis J. (2017). The Catholic Church and Soviet Russia, 1917-39. New York. str. 8–9.ISBN 9781315408859.
9. Bohemia and Poland. Chapter 20. atr. 512-513. V Timothy Reuter. The New Cambridge Medieval History: c. 900-c.1024. 2000.
10. Curta 1997, str. 141–144, 152–153.
11. Curta 1997, str. 143.
12. Curta 1997, str. 152–153.
13. Curta 1997, str. 152.
14. Christiansen, Erik (1997). The Northern Crusades. London: Penguin Books. str. 41. ISBN 0-14-026653-4.
15. Polabian language.
16. Krzysztof Tomasz Witczak (2013). "Poselstwo ruskie w państwie niemieckim w roku 839: Kulisy śledztwa w świetle danych Geografa Bawarskiego". Slavia Orientalis (poljsko in angleško). 62 (1): 25–43.